Jaka Gselman, 6. razred

Včasih se zdi, da smo šolsko leto šele pričeli, vendar z izidom nove številke šolskega glasila Šolski žarek vemo, da smo v tem šolskem letu zapisali še zadnje vrstice in naredili zadnjo piko. Vsako leto pred nas postavlja nove izzive, nas bodri, da iščemo v sebi tisto, kar nas vedno znova popelje stopničko višje. Postavljeni cilji so tisti, ki nas vodijo skozi različne čeri življenja. Na koncu se vedno vse stvari postavijo na svoje mesto – tako ali drugače.

Letošnje šolsko glasilo, ki je polno prispevkov učencev naše šole, so soustvarjali učenci: Taja Pavalec, Jannie Božek, Jure Dvoršak, Jan Fekonja, Larisa Kotnik in Aneja Kos.

Le kaj so mladi novinarji povedali o sebi, šoli?

Jan Fekonja: “Zase bi rekel, da sem prijazen, zabaven, kulturen in včasih tudi smešen, hodim v 6. razred. Če kdo potrebuje mojo pomoč, mu vedno pomagam. V prostem času rad igram nogomet in se družim s prijatelji. To je moje prvo leto novinarskega krožka.”

Jannie Božek: “Stara s m 11 let in sem edinka. Ima dve muci. Sem vesele narave, včasih sem navihana in tudi poredna, veliko pomagam staršem.”

Taja Pavalec: “Stara sem 12 let. Rada sem v družbi sošolk, sošolcev, prijateljev in prijateljic. V prostem času se zabavam s prijateljicami in prijatelji. Treniram gimnastiko, četudi kdaj padem, vztrajam naprej. Vseeno mi je, kaj mi rečejo drugi, ker je pomembno, kaj mislim jaz.”

Jure Dvoršak: “Letos sem prvič obiskoval novinarski krožek in sem vesel, da sem lahko soustvarjal šolsko glasilo.”

Larisa Kotnik: “Pred 250 leti se je zgradila naša šola, ustanova, v kateri so se rodili različni rodovi, različni talenti in različne ter uspešne osebe. Zato šola ni le poučevalna ustanova, temveč je prostor, kjer se rodijo večna prijateljstva. Sama sem že drugo leto zapored soustvarjala Šolski žarek.”

Aneja Kos: “Že od lanskega šolskega leta sodelujem pri novinarskem krožku. Sama zelo rada ustvarjam in uživam v tem. V mojem prostem času se zelo rada družim z mojo družino. Letos se od osnovne šole poslavljam z veliko znanja in izkušenj ter s prelepimi spomini. S tremi besedami lahko rečem vsem na naši šoli in to je HVALA ZA VSE.”

Življenje tako živi, da ne more stati in zgolj gledati nazaj. Gre vedno samo naprej in z njim tudi mi. Na koncu niso leta življenja, ki štejejo, ampak dejstvo, koliko življenja je bilo v teh letih.