Nos se je začel sprehajati po sobi. Odskakljal je do mize, pogledal in že je švignil na stol, potem pa še na okensko polico. Pogledal je proti deklici in si rekel, da je končno spet svoboden. Ampak nečesa ni vedel, kako priti iz sobe. Pogledoval je po sobi in pogledoval, začutil je nežen pihljaj vetra, pogledal je proti oknu in videl, da je na stežaj odprto. Skočil je do njega in se je nagnil ter padel na tla. Imel je srečo, da je padel na travo, drugače bi se lahko poškodoval. Potem se je začelo daniti. Sonce se je dvigalo, nosku je bilo vse bolj dolgčas. Želel si je družbe, ampak ne takšne kot pri deklici. Želel je sorodno dušo, ki bo ista kot on, odločil se je, da bo odšel po svetu. Odpravil se je do železniške postaje v Ljubljani. Nekemu gospodu je ukradel karto in pogledal nanjo, da ve, kam bo vlak njega odpeljal. Odpeljal ga bo v Ameriko. ,,Kaj je to za ena država? Najverjetneje je to daleč. Počakaj! Kdaj pa imam vlak?” je rekel. Spet je pogledal na karto. ,,Vlak imam ob 14.00.” Zdaj je pogledal na uro na železniški postaji. Ta je kazala 13.00. Videl je, da ima časa eno uro, zamislil se je in se sam pri sebi vprašal, kaj bo počel to eno uro. Najverjetneje bom kar tukaj ostal, da na koncu ne zamudim na vlak. Minila je ena ura. Tedaj se je nosek odpravil na vlak za Ameriko. Do Amerike je potoval kakšnih 12 ur. Nosku je bilo na vlaku dolgčas. Komaj je čakal, da pride tja in poišče sorodno dušo.

Vlak je pripeljal na železniško postajo, nosek se je hitro odpravil v mesto. Odšel je do nekega bara v bližini. Pogledal je čez vrata in se začudil, kaj je videl na šanku. Odpravil se je v bar in poiskal nosiko. Videl jo je in vprašal, če bi odšla z njim v svet. Seveda je odgovorila pritrdilno. Nosek je bil srečen.

Tako sta se odpravila po svetu in skupaj živela do konca svojih dni.    

Katarina Jug, 6. razred          

Iva Zemljič, 3. b razred