Ta dogodek se je zgodil popolnoma nepričakovano. Ko sem že mislila, da bom lahko to nenavadno zanimivo stvar samo gledala in opazovala, smo jaz in moja družina dobili možnost, da to tudi izkusimo, ne samo opazujemo in upamo, da se bo nekaj premaknilo. Sama si na začetku bivanja na morju niti predstavljati nisem mogla, kako bi izgledalo, če bi se jaz vozila s tem. Sreča se nam je nasmehnila predzadnji dan, ko smo že vsi pričeli obupavati.

In tako se je 19. 7. 2023 nekaj po drugi uri zgodilo nekaj, kar me bo vse življenje vleklo v mladost. Tisto sredo se je vse odvijalo po naključju. Najprej so naše blazine vzeli naključni ljudje in smo si jih morali izboriti nazaj, za tem pa še spust po morju s tem čudom.

Ko smo tisti dan šli na jutranje kopanje, sem že malo čutila, da se bo nekaj zgodilo. Nekaj divjega in vratolomnega. Po tihem sem upala, da to ne bo tista blazina privezana na čoln, ki sem jo vsak dan z užitkom spremljala, saj sem si medtem že premislila, ker se mi je zdelo, da je to previsoka stopnja zame. Po drugi strani sem pomislila, da čem sem že enkrat tu, to moram poskusiti.

Čez dan je postajalo vedno bolj vroče, kot se tudi za poletje spodobi in sem že mislila, da vožnje s tisto blazino pač ne bom izkusila, takrat se je vse skupaj šele dobro pričelo. Čisto mirno sem se kopala, ko sem nenadoma zaslišala mamo, ko je rekla: ,,Pripravi se, gremo!” Vihar misli je v tistem trenutku našel zavetišče v moji glavi. Najprej sem pomislila: ,,A so te besede resnične?” Se mi je res dozdevalo, da bom končno imela možnost preizkušanja te neverjetne zadeve? Verjetno res. Kaj kmalu se je izkazalo, da so bile moje slutnje resnične.

Ko smo je že pošteno lačni resnice odkorakali v smeri proti centru za vodne vragolije, mi je začelo postajati jasno, da bom to vožnjo res doživela. Do centra sem korakala dokaj odločno in ponosno, ko smo prispeli na želen cilj, je ta pogum uplahnil kot presušena reka. Mislim, da se takrat niti zavedala nisem, v kaj se spuščam.

Čez nekaj trenutkov smo veselo prikorakali v center vodnih vragolij in eksperimentov. Ponujali so širok nabor različnih blazin, padal in vodnih skuterjev. Ob prihodu na ta kraj so se meni kar malo zašibila kolena, saj sem zdaj lahko videla resnično sliko teh eksperimentov. V meni se je dogajal pravi vrtiljak čustev. Pričelo se je z vznemirjenostjo, nadaljevalo s strahom, končalo pa z nemirnostjo in živčnim vprašanjem, ali bi sploh šla na to noro stvar.

Nekaj minut pozneje sem se po temeljitem premisleku le odločila, da družino spravim na to nenavadno zanimivo stvar, zato smo vožnjo plačali, si nadeli rešilne jopiče in že smo hiteli ugotavljat, kako se na to stvar pripneš.

Po nekaj trenutkih se nam je uspelo namestiti, kakor smo želeli in se nam je zdelo, da smo tako še varnejši. Dogodivščina se je pričela! V čolnu so počasi začeli brneti motorji, mi smo opevali svoje glasilke in ribe v morju so se razbežale, saj so vedele, da v takem ni možno mirno opraviti svojih potepov.

Ladjica je počasi začela vleči blazino in ko smo že mislili, da bomo celo vožnjo opravili v takem tempu, se je vse spremenilo. V tistem sem se začela spraševati: ,,Kaj če bom padla s te blazine?” Odgovarjala sem si, da se to preprosto ne more zgoditi, saj sem dovolj dobro pritrjena na blazino. Pojavljalo se je tudi vprašanje, kako se bom v tem primeru rešila. Toda vsa moja skrb se je izkazala za nepotrebno mučenje možganov.

Kaj kmalu smo začeli drveti na polno. To je pomenilo, da se je tudi moj srčni utrip zelo spremenil. Imela sem občutek, kot da bi z raketnim pogonom odplavala krog. Kaj kmalu sem svoje občutke odvrgla na stran, ker sem začela uživati na polno.

Čas je mineval in mi smo vse hitreje rezali valove. Čez čas sem začenjala misliti, da smo že opravili s to pustolovščino, a ni bilo tako. Delali smo zavoje, skakali v zrak, se skoraj umirili in nato spet pohiteli … Dokler se ni nekaj spremenilo.

Ta sprememba se zgodi ravno v času, ko smo vsi na vrhuncu doživetja. Ozrem se naokoli in vidim, da se pravzaprav, vrtimo okrog čolna! To nam da še več hitrosti. Takrat začnem še bolj kričati, se oprijemati ročajev in se bolj vživljati. To je nedvomno najboljši del te pustolovščine, saj je vrvica na robu tega, da se pretrga.

Ko smo preživeli najboljši del pustolovščine, smo se začeli zavedati, da je pravzaprav skoraj konec, ko se je zgodilo še nekaj. Očetova in bratova glava sta začutili potrebo po združenju in kmalu se je to združenje tudi zgodilo. Žana je potem še nekaj časa bolela glava. Nehalo nas je premetavati in veselo smo prišli nazaj v center vodnih poskušenj.

Tam se je kot češnja na torti zgodila še mala pustolovščina. Vrvica, ki nas je pritrjevala na čoln, se je zapletala v bojo. Na našo srečo so nas hitro rešili in spravili s te zadeve.

Iz nore vragolije sem odkorakala trdno odločeno, da si bom na to še kdaj upala iti.

Čeprav znan slovenski pregovor pravi, da človek v življenju potrebuje dvoje: zdravje in srečo, se mi je zdelo, da bi odslej potrebovala točno to noro blazino, ker me je tudi zelo navdihovala. Še dolgo po tem doživetju sem razmišljala, kako mi je srce na vrhuncu dogodka razbijalo kot gepardu v hitrem teku. Te avanture se bom spominjala celo življenje. Opominjala me bo na brezskrbno mladost in čeprav sem najprej mislila, da iz te moke ne bo kruha, se je meni zgodilo ravno obratno.

Naučila sem se, da moramo naslednjič na blazini sedeti malo bolj narazen. Vsekakor sem doživela neponovljivo izkušnjo, ki se mi je globoko vtisnila v srce.

Alina Berič, 7. razred