Podvodni svet, 21. 7. 1887

Dragi dnevnik,

pišem ti, da se ti zaupam. Tu doli pod vodo živim že šestdeset let, še zmeraj sem lepa, še dolgo bom živela, ker čas pod vodo teče drugače. Le zakaj sem zapeljala tiste mladeniče, da so ženske ostale brez mož in zaročencev? Tako se je zgodilo.

Moja lepota je slovela po vsej Ljubljani. Ko sem hodila po ulici, so vsi utihnili in moški so za menoj hodili kot megla za vodo. To sem izkoristila in jih zapeljavala. Hodila sem k njim domov in se prikupila njihovim staršem. To mi je bilo v zabavo, ampak nisem spoznala stiske žensk, ki so jokale za izgubljeno ljubeznijo.

Neko nedeljo so se na Starem trgu zbrali godci in trg se je hitro polnil s plesalci. Ni bilo nikogar, ki bi bil dovolj dober zame. Usedla sem se v senco lipe in čakala. Veliko jih je prišlo, a meni ni bilo do zapeljevanja, zato sem jih odklonila. Tedaj sem pri rumeni mizi zagledala njega. Res je bil lep in očarljiv, njegove poteze so kazale odločnost. Bil je kot princ. Ko sem si ga tako ogledovala, je vstal, prišel do mene, mi pravil, da moja lepota sega daleč po tujih deželah, nato me je prosil za ples. Moje noge so kar odskočile in že sva se zavrtela v divjem ritmu. Ko sva plesala, je naenkrat vse potihnilo. Glasbila niso več igrala in plesalec je zavpil z močnim glasom: ,,Ne maram tišine. Za gosli, za bas, stran drugih, ko plešem, zapoje naj glas.” Tedaj je začelo grmeti, vode so se zgrinjale na kup in močno sem se prestrašila. Pravil je, naj se ne bojim, jaz pa sem se vseeno hotela upočasniti. Tedaj me je močneje potegnil in tako hitro sva se vrtela, da mi je okoli ušes švigal veter. Plesala sva proti Ljubljanici in izginila v vrtincu, potem mi je pod vodo napihnil mehurček kisika, da sem lahko dihala.

Sedaj živim pod vodo in pišem. ,,Morje, želim si na kopno, da še enkrat ozrem sonce in pogledam v oblake. Sama sem si kriva, da sem obtičala tu pod vodo za vedno.”

Ema Senekovič, 8. razred

Svit Polič, 4. razred