Nekoč je živel zvest pes. Svojega gospodarja je spoštoval bolj kot katerikoli drug pes. Živel je na podeželju, kjer je bil vedno mir. Na razpolago je imel zelo veliko prostora, kar je pomenilo, da je lahko čez dan prosto tekal naokoli. Rože so cvetele, travnik je dišal in sinje nebo je modro žarelo. Tako  se je pričelo tisti dan.

Pes je kakor po navadi treniral svoje kondicijske sposobnosti, kar se je kazalo v tem, da mu ni in ni se manjkalo energije. Ovohaval je cvetlice, se sončil na soncu in užival v življenju.

Naenkrat se je od nekod pojavila zmedena in neumna kokoš. Ni vedela, kam jo pelje njena pot. Brezglavo je poskušala tekati naokoli. Upala je, da bo našla pravo smer. Zagledala je psa in ga pozdravila: ,,Dober dan. Kako kaj gre v tvojem življenju?” Pes ji je odvrnil: ,,Ne bi moglo biti boljše. Danes imam prost dan in lahko tekam, kolikor mi srce želi.” ,,Tako torej gre mojim prijateljem. O, glej, kaj pa je tam?” je vprašala in odgovorila hkrati: ,, Lačen sem, zato bom jaz prvi pojedel ta košček medu,” je bil odločen pes. ,,Ne, ne boš! Jaz sem ga prva opazila in si tudi zaslužim, da ga spravim v svoj želodec!” je bila jezna. Tako sta se skoraj cel dan prepirala za ubog košček medu. Takrat pa je prišla mrcina, ki je slovela po svoji mirnosti in modrosti. Zagledala je hrano in jo vzela. ,,Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,” je modrovala. Veselo je odkorakala v noč. Pes in kokoš sta nemirna zaspala. Tega ne bosta nikoli več ponovila.

Alina Berič, 7. razred