Bila je noč. Deklica je spala. Nos se je odlepil z obraza in je skočil s postelje. Odskakljal je do okna. V kotu so stale štiri škatle robčkov, ki sta jih starša kupili deklici, da bi si ne vrtala po nosu. Nos je iz robčkov spletel dolgo vrv in se spustil skozi okno. Ko je prišel na trdna tla, si je rekel: ,,Končno svoboda! Končno  grem lahko na dopust!”

Srečno je odskakljal v smeri juga. Bil je pameten nos, saj je za razliko od deklice pri njenem pouku dobro poslušal. Tako se je ob sijaju uličnih svetilk sprehajal po Ljubljani. Nato je zagledal … železniško postajo! Pogledal je vozni red, ki ga je osvetljevala svetilka. Vesel je poskočil, ko je videl napis: VOŽNJA Z VLAKOM JUTRI OB 10.00 V KOPER. Ni rabil dolgo čakati. Od doma deklice do železniške postaje je bila dolga pot, zato je celo noč noč porabil za hojo. Ob pet do desetih se je vkrcal na vlak. Vozil se je tri ure. Ko je na vlaku spal zaradi dolge vožnje, je zakričal in poskočil, ko je slišal strojevodjo po telefonu govoriti o naslednji postaji, ki je bila … ,,Koper!” je zaklical ves presrečen. Vlak je ustavil in nos je skočil z vlaka. Zavohal je mamljiv morski zrak, ki ga je vodil po poteh, ki so jih obdajali drevoredi borovcev. Sklenil je, da se bo domov vrnil šele, ko bo pretaknil vsak kotiček vsakega obmorskega slovenskega mesta. Tako je bil na morju leto dni.

Po enem letu ga je zagrabilo domotožje. Spomnil se je deklice. Šel je nazaj na železniško postalo. Tam je spet videl napis: VOŽNJA Z VLAKOM DANES OB 10:00 V LJUBLJANO.

Takoj je kupil vstopnico in skočil na vlak. Spet se je peljal tri ure. Ko je vlak ustavil, je skočil dol in krenil proti domu. Splezal je nazaj na okensko polico. Ko ga je deklica zagledala … To je bilo veselje! Nos je bil prav tako vesel, ko ga je deklica hotela zgrabiti, je odskočil. Deklica ga je začudeno pogledala. In nos vprašala, zakaj noče priti nazaj na njen obraz, nos ji je odgovoril, da se na njen obraz ne prilepiti, dokler mu ne obljubi, da si nikoli več ne bo vrtala po nosu. Deklica se je popraskala po glavi, nato pa čez nekaj časa vendar obljubila.

Deklica si zares nikoli več ni vrtala po nosu, nos je na njenem obrazu živel srečno do konca svojih dni. Morda ga boste videli na kakšnem vlaku ali na kakšni okenski polici.

Pia Črnčec, 6. razred

Miha Senekovič, 4. razred