Med počitnicami lahko samo lenariš, prav to sva delali jaz in moja starejša sestra Sara, ki bo po koncu počitnic postala sedmošolka. Gledali sva televizijo, gor so bile zame prav dolgočasne vsebine, teh vsebin nisva gledali doma. Saj sva namreč bili pri najinih sorodnikih v Jakobskem Dolu kot vsako leto doslej. Tam so bili najina sestrična Ines, najin bratranec Aleks in njegovo dekle Ana, Ana Mari. Kar naenkrat so povedali, da imajo za naju veliko presenečenje. To presenečenje mi ni dalo miru, vedno bolj me je begalo in zanimalo kakšno to presenečenje je.

Čez nekaj minut so nama dali polne roke dela, saj so naju začeli pošiljati po celi hiši za nekaj stvari, kot so škarje in količki. Oni pa so iz kleti vzeli nekakšno črno folijo. Mislila sem, da bomo ustvarili vrt. Raztegnili in razrezali so in  jo utrdili z manjšimi količki. Ta čas pa sva se morali obleči v kopalke. Med oblačenjem sva si napenjali možgane. Ko sva prišli ven naju je  rahlo zeblo, tudi, če smo bili sredi poletja, vendar sva že videli Aleksa, ki je z vodno cevjo močil folijo. Najprej sva se spraševali zakaj, vendar sva, kot strela z jasnega ugotovili, da gre za spust po vodni drči.

Hiteli sva na hrib, kot da gre za življenje in smrt, ter se hrabro, kot lev prvi spustili po drči. Bilo je zabavno, hitro in mokro. Za nama so se spustili še drugi. Zraven smo preko zvočnika, na glas poslušali zabavno glasbo. Vmes sta Ana in Aleks napihnila napihljivo blazino in se nato skupaj spuščala z njo po vodni drči. Čas je tekel kot ura in domov sta se vrnila boter Branko in botra Tanja, ki se nista spuščala po vodni drči, temveč gledala, fotografirala in ponudila lubenico. To bi še kdaj seveda ponovila, kajti vse je bilo odlično, razen morda ene stvari, ta je, da nas je vse bolela in srbela zadnjica. Res moteče, če mene vprašaš.

Larisa Kotnik, 7. razred

Blaž Franc Kauran, 8. razred