Pujsomir je bil pol človek in pol žival. Imel je pujsovo glavo, roke in človeške noge. Ni imel las ali dlak. Živel je v stari Grčiji. Ni imel premoženja ali družine. Bil je revež.

Nekega sončnega dne ga je pot vodila v staro grško mesto Atene. Vedel je, da Grki verjamejo v bogove in da živijo na gori Olimp. Šel je do mestnega trga, da bi si našel prenočišče. Stara gospa je pristopila do njega in ga vprašala, če je bog. Pujsomir je bil tiho, nato pa dejal: ,,Seveda sem bog.” Ženička je bila presrečna in začela se je klanjati. Tako so ga sprejeli in mu dali za jesti in piti. Bogovi, še posebej Zevs in Atena, so besni čakali, če bo Pujsomir povedal resnico.

Naslednji dan si je Pujsomir izmislil zgodbo o tem, kako je zlobno čarovnico Kirko, ki je plula po morju, brez problema pahnil v večno trpljenje. Takrat  je zagrmelo in Pujsomir je prestrašen pogledal skozi okno. Bog Zevs je bil tako jezen, da je poslal strelo nad Pujsomirjevo hišo, Atena je vse gledala in postala še bolj besna. Pujsomirja sta poslala v podzemlje, kjer sedaj večno trpi.

Tako je končal lažnivi Pujsomir, ki zdaj v podzemlju vleče plug za nevarnega kmeta in ko pride do konca polja, se polje podaljša. Ko vidi košček vlažne zemlje, se to spremeni v pesek. Ko vidi drevo s slastnimi jabolki, se to poruši.

Matej Zemljič, 7. razred

Ana Oder, 2. a razred