Bil je lep in sončen dan. Valovi morja so peli svojo simfonijo. Sonce je nežno osvetljevalo polja in vinograde, sinje modro nebo je barvalo zemeljski oblak. Misli so delale svojo nalogo. Ljudem je bilo zelo pomembno, da jih je nekdo usmerjal in jim kdo priporočal kakšno stvar. V vsej tej milini je bil le Zevs tisti, ki je izstopal iz množice. Nekaj ga je mučilo. Nihče ni vedel, kaj vse jih še čaka.

Na gori  Olimp so bili za bogove pestri časi. Morali so se boriti proti drugim bajeslovnim bitjem, ki so jim le nagajala. Nedavno neurje je bilo kar velik zalogaj zanje. Morali so zavarovali ljudi, ki so nič hudega sluteči živeli svoje življenje. Sumili so, da so za tako opustošenje kriva ravno ta bitja.

Tako sta sumila tudi Zevs in Atena, ki sta vneto razvijala svoje možganske celice. ,,Mislim, da se bodo bajeslovna bitja vrnila. To upravičeno trudim, saj jih malo že poznam in predvidevam, kaj bodo storila. Treba bo zavarovati vse človeštvo,˝ se je Zevs zbal za usodo človeštva. ,,Da, tudi jaz mislim tako. Ne vemo, kdo je na čelu teh sovražnikov in bomo morali vsaj malo pazisti na ljudi,” se je strinjala tudi Atena, ki je bila tisti dan zelo lepo urejena.

Čez čas je Zevs le določil, kje in kako bodo zavarovali ljudstvo, ki je delalo tudi po ukazih bogov. Pretkan, kot je bil, je na določena mesta postavil tudi pasti, za katere je veljalo, da če boš kdaj napadel goro Olimp in vso okolico, boš padel v past. Atena nad Zevsovim razmišljanjem ni imela nobenih pripomb.

Zevs je nato poklical vojščake, naj pridejo v razkošno palačo. Rekel jim je: ,,Dal vam bom navodila za varovanje naše ljube Zemlje. Postavite zasedo na južni in severozahodni strani gore Olimp. Podobno naredite tudi na sosednjih visokih planotah. Bodite pripravljeni. Čaka nas velika naloga, ki bo morda prinesla trpljenje, morda pa zmago. Sam bom poskrbel za vse ostalo. Mislim, da so vam navodila jasna. Kaj pa ti praviš, Atena?” je zaključil svoja navodila. Atena se je prijazno nasmejala in rekla: ,,Povsem se strinjam s teboj Zevs, ki si vladar bogov in naš veliki voditelj. Morali se bomo pripraviti na prežečo se nevarnosti,” je zaključila. Piš vetra, ki je prihajal iz nepojasnjenih okoliščin, je rahlo spremenil njeno pričesko in postavitev njene rdeče-bele obleke, ki je bila že malo uničena od vseh let, odkar jo je imela.

Vojaki so tako odkorakali iz velike štirikotne palače in se postavili vsak na svoje mesta, Bili so hrabri, saj se niso prav nič bali nevarnosti. Mirno so se postavili vsak na svoje mesto in se začeli dolgočasiti.  

Medtem je Zevs v svoji palači zaklenil vse shrambe in prostore, za katere je želel, da ostanejo takšni, kot so. Boginja Atena ga je povabila na čaj, kjer sta kramljala do pozne večerne ure. Zevs je Ateno odslovil in pričel svojo nemirno dejavnost.

Zjutraj se je nekaj spremenilo. Morje je postajalo razburkamo. Bližal se je sovražnik. Na čelu ladij, ki so  plule po morju, je bila čarovnica Kirka. Krohotala se je huje kot krokarja. Zdaj bo prišel čas, da se maščuje.

Zevs je po neprespani noči to takoj začutil in vse pozval, da gredo na svojo pozicijo. Bitka se je pričela. Čarovnica Kirka je s svojimi pajdaši uspešno premagala sovražnike. Nasprotno je šlo bogovom in vojakom. Ko so že vsi pričeli obupavati, je od nekod priletel majhen, a pomemben ptiček. Opravil je svoje poslanstvo. Dotaknil se je Kirkine razbrazdane kože. To je bilo dovolj, da je Kirka omahnila v globino morja.

Zevs je zmago slavil še dolgo let. Še naprej je uspešno vodil državo.  

Alina Berič, 7. razred