Med zimskimi počitnicami v šolskem 2022/2023 smo se z družino odpravili na smučišče na Kope.

Odpravili smo se zgodaj zjutraj, da bi na smučišče prišli čim hitreje. Že po nekaj minutah vožnje smo naleteli na zaprto cesto. Na zemljevidu smo poiskali drugo cesto in šli po tisti cesti. Ko smo prišli na vznožje hriba, se je začela slabša cesta, a ker je bilo ob cesti veliko hiš, smo šli dalje, v upanju, da je to le odsek in da bo kasneje cesta boljša. Kmalu so se hiše zredčile in cesta se še vedno ni izboljšala, preverili smo, če smo sploh na pravi poti. Ugotovili smo, da je ta cesta prava in zato  nadaljevali pot. Še vedno so nas spremljale hiše. Naenkrat smo se zapeljali mimo hiš, ki je imela ogromne ledene sveče. Dlje kot smo šli, več snega je bilo, kmalu se je sneg začel oprijemati tudi makadamske ceste, na srečo je snega bilo takrat še malo in smo se normalno peljali naprej. Ampak na cesti je bilo vedno več snega in odločili smo se, da se bomo obrnili. Peljali smo se naprej, da bi prišli do razširjenja ceste, saj je tam bila cesta preozka, da bi se obrnili, da bi se peljali vzhodno, bi bilo nesmiselno, saj je zadnje dvorišče, ki ni bilo zasuto s spluženim snegom, bilo zelo daleč. V nepreglednem  ovinku se je avto zakopal v sneg in ni več hotel ne nazaj in ne naprej. Zato smo morali izstopiti iz avta in ga poriniti, na srečo je porivanje pomagalo in avto je s težavo šel naprej čez par metrov se je spet zagozdil. Ko smo se že želeli peljat vzvratno, smo zagledali plug, počakali smo ga. ko je prišel do nas, smo ga prosili, da nas povleče do splužene ceste. Končno nam je uspelo priti do boljše ceste. Odpeljali  smo dalje in kmalu prispeli na  cilj. Na parkirišču smo videli še eno cesto. Zanimalo nas je, od kod prihaja, zato smo vprašali gospoda, ki je pravkar pripeljal po tej cesti. Ta nam je povedal, da smo mi šli po napačni cesti, saj je druga bolje urejena.

Nato smo odšli na smučišče in kupili karte. Večina dneva smo smučali na istih progah, le enkrat sva z mojo sestro šla skozi vse proge. Ko sva zopet prišla na progo, kjer smo smučali na začetku, je že bilo pozno in lahko smo se spustili le še enkrat, ampak meni, ki sem malo pohitel, da bi mogoče prišel še enkrat na sedežnico, je uspelo priti gor, a kasneje sem ugotovil, da sem na sedežnici sam, postalo me je strah, da bodo žičničarji pozabili name in bodo ustavili sedežnico, še bolj me je bilo strah, ker je bila takrat že kar gosta megla in ko sem pomislil, kaj vse se mi lahko zgodi, medtem ko smučam, me je postalo strah, da bom padel na progi in me nihče ne bo našel nekje v gozdu poškodovanega, a na srečo sem varno prispel na konec. Na koncu so me pričakali moji družinski člani, ki jih je tudi malo skrbelo. Ko sem jim povedal to zgodbo, so se smejali, ata se je pošalil, da sem še preveč izkoristil smučarsko karto.

Ko smo se preoblekli, smo se odpeljali domov, kjer smo se pripravili na spanje in utrujeni šli spat.

Jani Senekovič, 7. razred

Zarja Črnčec, 2. a razred