Nekoč je živela sraka, ki je bila polna pameti. Živela je skupaj z drugimi srakami, ki so se vedno prepirale. Živele so v temnem gozdu, a so včasih odšle v bližnji park.  

Enega dne so se odpravile v park in tam na klopci pred jezerom je sedel star mož s kosom kruha. ,,Hej, vidiš tistega starca” je rekla ena sraka samozavestno ,,Kaj je z njim?” ,,Mhm, kruh ima.”   Njun pogovor je pritegnil veliko drugih srak in pametna sraka je imela že načrt, kako bo dobila kruh, medtem ko so se druge srake prepirale, katera si ga bo zaslužila. ,,Hej, kruh je moj!” ,,Jaz si ga najbolj zaslužim.” ,,Vidve kar govorita. Tisti kruh je že brez vprašanja moj.” Ko so se druge srake prepirale in teple zaradi kruha, je pametna sraka nekaj ukrenila.   Spustila se je nad moža in mu ukradla kruh. Medtem ko je letela, se je zakrohotala in rekla: ,,Tepci, kruh je moj.”

Ona je odletela s kruhom, medtem ko ostale srake niso niti vedele, da je kruh izginil zaradi njih.                  

Maja Košnik, 7. razred