Pred 4 leti sva se 1. avgusta 2019 z mamo odločila, da bova obiskala državo, v kateri še nikoli nisem bil, kjer so na jedilniku vsak dan čevapčiči z lepinjo in kajmakom, kjer kar mrgoli od zanimivosti. Obiskala sva Bosno in Hercegovino, da spoznava kraj najinih prednikov.

Na pot sva se odpravila zgodaj zjutraj, še preden je sonce začelo vzhajati. Avto je bil poln prtljage, ki sva jo potrebovala za 4 dni dolgo potovanje. Po stari cesti sva se odpravila do mejnega prehoda Gruškovje, spremljala  pa naju je le cestna osvetljava. Na mejnem prehodu so naju že čakali zastoji. Po dolgih 2 urah čakanja se je zunaj začelo daniti, midva pa sva se končno odpravil dalje do Zagreba, kjer sva naredila kratek postanek. Pot sva nadaljevala do hrvaško-bosanske meje, kjer zastojev ni bilo. Pot naju je potem vodila skozi mesto do kraja Bihać, kjer sva se srečala z maminima sorodnikoma. Srečali smo se na obrobju mesta v restavraciji s pogledom na reko Uno in takrat sem jo prvič videl. Reka je bila kristalno čista in bila je smaragdno zelene barve. Pot smo nadaljevali proti cilju, ki je manjše naselje v kanjonu Martin Brod. Ko smo zapustili mesto, smo nato prišli do makadamske poti. Cesta je bila zelo ozka, ni bila asfaltirana, vseeno pa so jo obdajali gozdovi in hribovja. Po več kot eni uri vožnje po makadamu smo prišli do cilja. Ob prihodu sem bil malce razočaran, saj apartma ni bil urejen, sosednje hiše so izgledale zapuščene, sam apartma je bil starejša koča. Vas je bila zastarela, vse hiše so bile stare gradnje, ampak pogled na naravo mi  je vseeno odvzel dih. Kraj je obdajal kanjon, po centru kraja je tekla reka Una, na obrobju pa so že bili vidni slapovi. Ob sprehodu po kraju sem tudi videl igrišče, ki je bilo zelo osnovno. Ob igrišču je stala šola, ki pa je bila zelo majhna, izvedel sem tudi, da jo obiskuje samo 8 učencev.

Drugi dan smo se zgodaj vstali in se odpravili na pohod proti slapovom. Večino poti so zavzemale  stopnice, okoli mene je mrgolelo ljudi. Skozi celotno pot smo se sprehajali po gozdu po kamniti poti. Zadnji del poti do čudovitega razgleda nas je vodil čez star viseč leseni most, ki je visel 10 m nad mirno reko Uno. Ko smo prišli čez most, sem zagledal ogromen slap, iz katerega je voda pršela vse naokrog. Isti  dan smo si še ogledali drug nacionalni park reke Une, v katerem je bilo še več ljudi in naravnih lepot. V nacionalnem parku smo se sprehajali po poti, kjer so nas z leve strani spremljali slapovi, ob njih pa čudovita narava. Že zelo utrujeni in lačni smo se ustavili v sosednji vasici Bukovica, kjer se je rodil moj dedek. Vas je bila zelo majhna, v njej je bilo samo nekaj hiš, ki so bile večinoma zapuščene. Tam smo si ogledali še skupno grobnico, v kateri sta pokopana moj pradedek in prababica, spomenik nad grobnico je bil zelo zapuščen, napisa se ni videlo.

Tretji dan je bil zelo zanimiv, saj je stric Đuro pripravil presenečenje, odpeljal nas je na rafting na reko Uno. Rafting je krenil iz majhnega naselja Ajna, v tem naselju smo se tudi ustavili na čevapčičih, ki so bili zelo okusni. Ob kosilu smo poslušali tudi tradicionalno bosansko glasbo, uživali smo tudi ob pogledu na reko Uno. Nato smo se sprehodili kakšnih 50 metrov bližje reki, kjer je bilo tudi zbirališče za odhod na rafting. Gumenjak, na katerega smo se posedli, je bil zelo majhen in ne kaj preveč prostoren. Nato so nam nadeli reševalni jopič, ki mi je bil zelo tesen, v njem se nisem najbolje počutil. Z gumenjakom smo se spustili po velikih brzicah, vseskozi smo lahko uživali nad pogledom na pokrajino. Ker smo se vozili po brzicah in ker je voda škropila vsepovprek, sem bil velikokrat poškropljen s hladno vodo reke. To mi ni bilo všeč, saj mi hladna voda ni najbolj pri srcu. Odleglo mi je, ko je bilo poti z gumenjakom konec. Po raftingu smo se odpravili v sosednjo vas na ogled splavarstva, tam smo videli veliko kajakov.

Četrti dan smo se odpravili proti Sloveniji, z mamo sva imela edini postanek v Banja Luki, ki sva si jo spotoma ogledala. Ustavila sva se tudi v njihovem trgovskem centru, ki je bil ogromen. Iz vseh strani so me obdajale same trgovine. V mestu sem opazil veliko brezdomcev, samo mesto je bilo polno ljudi in glasbe.

Sledil je kratek počitek v avtu in vožnja proti Sloveniji. Sveti Avguštin je rekel: ,,Svet je knjiga in kdor ne potuje, prebere samo eno stran.”

Daniel Pivljakovič, 9. razred

Zala Škerget, 2. a razred