V kraljestvu povodnega moža, 23. 10. 1839

Dragi dnevnik,

sem Urška, zdaj že kar nekaj časa bivam v kraljestvu  povodnega moža. Tukaj je zelo težko živeti, saj sem najlepša in te lepote ne morem kazati. Mislim, da sem si malo tudi zaslužila to kazen, da me je povodni mož ugrabil, saj sem se zelo grdo poigravala s čustvi fantov in njihovih deklet. Kaj naj naredim? Sem pač najlepša in če sem najlepša, si lahko izberem tudi najlepšega fanta. To je zame povodni mož.

Spomnim se, kako sva s povodnim možem plesala. Plesala sva tako hitro, da je kar začelo grmeti in naenkrat sva priplesala do Ljubljanice. Tukaj se je začela moja kazen.

Sedaj sem v kraljestvu povodnega moža in tukaj se začnem zavedati  vseh svojih napak. Včasih si rečem: ,,Urška, zares si se poigravala, zdaj pa imaš kazen, ki si jo zaslužiš.” Povodni mož me sili delati stvari, ki jih še nikoli prej nisem počela, kot so pometanje, pomivanje posode, pranje oblačil … Prej so to namesto mene vedno delali drugi. Vendar kazen je kazen in upam, da me bo povodni mož kdaj izpustil. Prepričana sem, da se vsi sprašujejo, kje sem in če sem še živa. Rada bi vsem sporočila, da sem živa, da mi je žal.

Pri povodnem možu moram delati dan in noč ob dežju ali ob največji vročini. Delati moram vse, kar mi reče. Dobivam občutek, kot da me ima za služkinjo. Ne delam samo takšnih splošnih stvari, kuham mu tudi kosila, večerje, zajtrke in malice. Postaja nadležno. Rada bi pobegnila, ampak se bojim, da me bo našel in še huje kaznoval, zato bom raje tukaj ostala še naprej. Počela to, kar mi reče, ker na napakah se učimo in jaz sem jih naredila ogromno. Sedaj jih moram nekako popraviti.

Prizadela sem ogromno ljudi in pokvarila ogromno vez. Zdaj se ljudje med seboj sovražijo. Ampak mislim, da mene sovražijo še bolj. Življenje je kratko z veliko napakami in z veliko uspeha, vendar jaz imam več napak kot uspeha.

Urška

Lana Repolusk, 8. razred

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred