Tisto noč je divjala strašna nevihta. Zemlja je javkala, ker jo je je veter mučil s svojo izjemno veliko in močno jakostjo. Ptiči so se skrili v najgloblje krošnje dreves, ki so še ostala. Reke so podivjale. Prestopile so bregove in za seboj puščale vse, kar ni bilo dovolj močno, da bi se branilo. Okrog gore Olimp ni rastla niti ena cvetlica več. Bog Had je v svoji palači razmišljal, kako bi dobil odgovor na nešteta vprašanja, ki so mu rojila po glavi. 

V podzemlju, kjer je bog Had vladal, je bilo vse prej kot mirno. Dvorane za tiste, ki so že izdihnili svojo priložnost za življenje, niso imele nobene podobe. Mrtveci so skakali naokrog, kot bi imeli na voljo še milijon življenj. Smrtonosne kače, ki so krasile dvorano, so migljaje šepetale. Vsem dvoranam je grozilo, da se bodo zaradi svoje šibkosti zdaj, zdaj sesule v prah.  

Mogočni bog Had, ki je bil oblečen v izredno močna oblačila iz kovine, ni imel besed. Sedel je na svojem veličastnem stolu in napenjal svoje možgane. Njegov obraz je bil podoben hruški. Lasje so mu štrleli pokonci, oči je stiskal skupaj in delal take grimase, da ti je ob pogledu nanj zaledenela kri. Rekel si je: ,,Ne smem in ne morem pustiti, da se kaj takega ponovi. Tako opustošenje bi lahko bilo usodno za vse ljudi na Zemlji. Poklical bom Zevsa,“ je naposled sklenil. Ob glasu, ki ga je spravil iz sebe, so se v njegovem kraljestvu zatresla vsa okna. Roka se mu je močno zatresla. Zevsu je napisal pismo, v katerem ga je prosil, naj takoj pride v njegovo palačo.  Mislil je, da je to dobra odločitev. 

Čez tri dni so zapele trobente. Zevsovo spremstvo se je pripravljalo na dolgo pot proti Hadovem nadvse mračnem kraljestvu.  Zevs je vojakom, postavljenim v vrsti, ukazal: ,,Had, bog podzemlja mi je v pismu napisal, naj takoj ukrepam. Ker nisem  neumen, sem se odločil, da se bom takoj odzval njegovi prošnji. Sami lahko vidite, kaj je tisto, zaradi česar moramo takoj nekaj narediti. Odrinimo na pot!” je zaklical. Tako so vojaki z Olimpa odšli v dolg boj. 

Zevsu je med potjo močjo skuštralo njegovo pričesko. Njegovi lasje so razmršeno skakljali sem in tja. Sandali, narejeni iz najboljšega materiala, so se večkrat strgali in pripomogli k temu, da je dobil nemalo pripomb od vojakov. 

Naposled so le prispeli do Hada. Zevs je že takoj ob prihodu vedel, zakaj je moral z vojsko nemudoma odriniti. ,,Kaj te tare, Had?”  je vprašal preudarno. ,,Opustošenje brez postanka. Grčijo in vse ostale države je prizadela močna nevihta. Moramo ukrepati!” je zaskrbelo Hada.  

Nastala je tišina. Zevs je burno razmišljal. Ker je bil zelo iznajdljiv, ni mogel držati jezika za zobmi: ,,Pojdimo do čarovnice. Ona bo zagotovo vedela,  kaj je krivo za to naravno nesrečo.” Had je ustrežljivo prikimal. Vojaki so se odpravili do doma čarovnice Lutre, ki je slovela po svojem zlu.  

Čarovnica tega ni pričakovala. Doma je kuhala svoje napoje. Njen obraz je bil vesel. Pela si je svojo najljubšo čarovniško pesem. Na vprašanja obiskovalcev je vselej odgovorila z besedo ne. Ob tem so se ji prsti tresli, saj je samo ona vedela, da je lagala.
Zevs in njegovi pristaši so se zato odpravili do zmajeve votline. Tudi tam  je zmaj vsa vprašanja zanikal. Njegovo telo se je treslo. Luske so bingljale sem in tja. Ubil je tudi nekaj vojakov. To je storil nehote, saj je bil prijazen in srečen s tem, kar ima. Bil je zelo plašen. 

Had, Zevs in vojaki so odšli do brloga čarovnice Lutre. Njena črna oblačila so povedala vse. Zevs je segel po orožju in jo pokončal. Znebili so se te ničvredne čarovnice. Opustošenje je še dolgo morilo prebivalstvo. 

Alina Berič, 7. razred

Julija Jamšek, 4. razred