V starem mestu Hamburg je veliko prostorno pristanišče. V mestu je sto ulic in kanalov. Ulice, voda, vse, kar pogledam, je umazano. Po ulicah so prodajalne druga ob drugi. Nad pritličjem se dvigajo pisarne in skladišča.

Sem v Hamburgu, kjer ljudje gredo, pa ne veš kam, ne veš zakaj. V takšni gneči nisem rada. Vsepovsod toliko ljudi, toliko tatov, goljufov. Težko kam prideš, saj te potiskajo enkrat z leve, drugič z desne. Počutim se kot kakšna žoga. Vsepovsod, kamor pogledaš, vidiš samo umazanijo. Hiše so črne, ljudje so raztrgani in umazani. Zjutraj so v mesto prispeli vlaki, polni ljudi različnih narodnosti od Poljakov, Rusov, Židov in na ulicah je še več ljudi.

Uradniki nas delijo na moške in ženske, ene na levo, druge desno. Po tej delitvi nas slečejo do golega in nas spuščajo v kopel. Po kopeli smo se ulegli na slamnice, kjer je spalo na tisoče in tisoče ljudi, bile so že stokrat očiščene. Na teh slamnicah lahko prenočiš dva, tri, morda največ osem dni. Po 2 in 2 nas spuščajo v  zdravniško sobo. Po zdravniškem pregledu nas spuščajo na manjši parnik, ki nas pripelje k večjemu parniku.

Ko sem še zadnjič bila na evropskih tleh, me je prevzel strah. Videti je bilo, da je druge ljudi tudi strah. Oči imam polne solz in kot obsojena stopam na ladjo. Na ladji nas je na tisoče in tisoče. Ne moreš se premakniti ne na desno in ne na levo, ne naprej in ne nazaj. Enostavno moraš stati na mestu sam. Sama sem in me je strah novega življenja, novega mesta.

Sara Kotnik, 9. razred

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred