Vladavini Atmos je vladal bog Akret. Bil je bog votlin in črnine. Njegova duša je bila temačna, polna zlobnih zamisli in grdot. Večina bogov in prebivalcev se ga je bala. Karkoli si ga vprašal, se je zlagal, nikoli ni bil odkrit. Ves čas, ki ga je imel, je preživel votlini, v kateri je nekoč bival  zmaj. To je bila zmajeva votlina. V njej je vedno tako smrdelo po iztrebkih zmaja, kar je vplivalo tudi na izgled Akreta. Imel je tako dolge noge kakor drevesa in brado tako dolgo, da bi jo lahko sedemkrat zavil okoli hiše. Nihče ga ni maral, tudi meščani so ga hoteli zamenjati, če bi to le bilo možno.   

Nekega jutra so se bogovi z zbrali na gori Olimp. Prišli so vsi, razen Akreta, ki je še trdno spal. ,,Zbrali smo se, da se odločimo, kdo bo novi vladar vladavini Atmos, saj Akret za to ni primeren.” Bogovi so se vsi zdrznili, razen boga Hada, boga podzemlja. ,,Dobra odločitev, ali kdo je lahko Akretov naslednik, če že celotno življenje nima družine in je sam v tej gnili votlini?” Bogovi so se strinjali in začeli razpravljati. Prišli so do ideje: ,,Kaj če bi Akreta zaprli v jamo in če se uspe rešiti, bo lahko še vedno vladar Atmosu,” je dejala Afrodita. Nič več niso obrekovali, saj so se strinjali. Odšli so vsak nazaj na svoje delo.    

Zvečer se je Zevs odpravil do stare čarovnica Kirke. Bila je polna zamisli in načrtov, ki jih je hotela izpolniti, zato je bila Zevsa zelo vesela.  Zevs ji je razložil, da naj začara Akretove misli, da se bo sam zaprl v jamo in ne bo mogel pobegniti ven iz nje. Kirki je bila ideja všeč, saj je imela podobno tudi v mislih. Tebi nič, meni nič in sta že opazovala Akreta skozi njeno magično kroglo, kaj je počel. Zevsu je povedala, da se Akret tega jutri več ne bo spomnil.   

Naslednji dan, ko je Zevs prispel nazaj na goro Olimp, je lahko iz daljave slišala Akretovo godrnjanje. Prebivalci Atmosa so bili tega že navajeni, saj je njihov vladar imel vsakodnevne težave. Še isti dan se je Akret uspel osvoboditi.   

Naslednje jutro se je to razvedelo po celotni vladavini in na koncu je sporočilo prispelo tudi do Zevsa. Ker je Zevs bil vladar vseh bogov in glavni med njimi, ga je to tudi razjezilo. Vsega je imel dovolj, ni mu šlo v glavo, kako je to možno. Naenkrat se je spomnil, kdo mu je pomagal pri tem preizkusu. Okrivil je čarovnico Kirko. Odšel je do njenega brloga in ji rekel: ,,Ti si kriva za Akretovo odrešenje, zato boš tudi kaznovana!” Služabnikom je naročil, naj ju vklenejo skupaj z Akretom in ju dajo obesiti na najvišji vrh gore Olimp. Da bodo vsi videli njuni trupli in se zavedali, kako zelo nevaren zna biti.   

Ta večer je bila nevihta, najmočnejša nevihta, kar si jo lahko predstavljate. Zevs je tulil: ,,Sami ste krivi, da morate sedaj trpeti v tej nevihtni noči, zakaj jima niste pomagali v tej godlji!” Vsi meščani vladavine Atmos so to slišali in se na smrt prestrašili, razbežali so se po svetu, a kamorkoli so šli, vsepovsod so slišali Zevsovo kričanje.     

Naslednjih tisoč sto let se vsi morali tako živeti. Vsaka naslednja generacija je morala tako živeti, dokler se ni zgodilo nekaj.

Enega večera je Zevs izdihnil, enostavno ni več mogel tako živeti. Vsak dan je kričal in ničesar jedel. Tako se je končalo tudi življenje vseh preostalih bogov. Bil je konec.  

Ema Lavrenčič, 7. razred

Mineja Levačič, 4. razred