Z družino smo se že nekaj časanazaj  odpravili v Hamburg. Iz naše domovine Slovenije smo odšli zaradi upanja na lepše življenje v deželah na drugi strani sveta, tako sta vsaj rekla oče in mati.

Ob prihodu v Hamburg sem bil zgrožen nad tem mestom. Vse je bilo umazano, bilo je polno ljudi, visoke črne sive stavbe. Tudi mami je bilo videti, da ji je neprijetno, oče se ni zmenil za to. Ko smo prispeli do pristanišča, so nas razdelili moške in ženske vsakega na svojo stran. Naju z očetom so dali na desno stran, mamo in druge ženske so odpeljali drugam. Sprva nisem vedel, kaj bodo storili z nami, bilo me je strah, a me je oče tolažil, da bo vse v redu, čeprav je tudi on izgledal zaskrbljen. Nato so nas slekli in nas vse začeli umivati. Več 100 moških so polivali s tisto umazano vodo. Z nami so ravnali kot z živalmi. Za tem so nas vse poslali na zdravstveni pregled. Rekli so, da če ne boš zdrav, te ne bodo spustili na ladjo. Vrsta za pregled je bila dolga. Eni so čakali par dni, da so prišli na vrsto. Med čakanjem so nas poslali v koče, kjer smo si lahko odpočili. Z očetom sva bila v kotu koče na tleh, ker ni bilo drugje prostora, in čakala na mamo, da se vrne k nama. Dva dni sva bila tam, a mame ni bilo. Skrbelo me je, če je vse v redu z njo ali se je kaj zgodilo.

Pristanišče je bilo zelo veliko in polno ljudi, tako da je bila mala možnost, da se z mamo spet srečamo. Trenutno sem z očetom na pregledu in čakam zunaj sobe, v katero te pošljejo, da vidijo, če si zdrav. Oče je notri in govori z zdravnikom nemško, izgleda razburjen.

Upam, da je ta dežela vredna vsega tega, kar smo dali skozi. Upam, da tam spet srečam mater.

Nino Tusulin, 9. razred  

Svit Polič, 4. razred