Medved po dolgih zimskih mesecih hiberniranja pride ven iz njegove votline. Sneg in led sta se stalila, narava je v novih barvah.

Medved gre k svojemu najljubšemu drevesu. Opazi, da je na njem nastal panj sladkega in gostega medu. Odloči se, da bi ga nekaj pojedel. A medved je pameten, da ga ne bi čebele pičile, je uporabil dolgo vejo, da je panj sklatil na tla. Ko ga skoraj poje, pride po poti lisica, ki je nizke rasti, hitra in neumna. Medveda vpraša: ,,A lahko še jaz malo?” Medved ji odvrne:
,,Seveda, a ne veliko.” Lisica, brez da bi ga poslušala, vzame vse preostalo in zbeži v medvedovo votlino, kjer je na drugi strani zelo majhna luknja. Medved to ve. Gre čez votlino in breg ter vidi lisico, ki se je zagozdila. Pol trupa ima skozi jamo in pol še v jami. Medved počasi vzame med in odtava s polnim trebuhom dalje v gozd.

Če kradeš, nikamor ne prideš.

Tobias Škamlec, 7. razred