Ljubljanica, 6. 12. 1825

Dragi dnevnik,  

ne morem verjeti, da sem tako slabo končala. Zakaj sem morala biti egocentrična? Ampak ne obžalujem! Saj ni težava v tem, da moram biti v podvodnem svetu, ampak težava je, da zelo težko diham.  

Bila sem na trgu pod lipo. Izbirala sem si plesalca in izbrala sem povodnega moža, kdo ve, da sem v Ljubljanici. Kako bi vam opisala, kako je živeti v podvodnem svetu. Kot umrlim dušam pod zemljo. Veliko umrlih trupel, propadajoče kosti in tudi veliko izgubljenega nakita pod kamenjem. Tam je raj. Ampak ne kot raj, ampak kot raj potrtih človeških src. Veliko ljudi je izgubilo živali, ljudi in ljube stvari. Ta Ljubljanica skriva vse to. Vsi ljudje – moški in ženske vedo, da sem nestalna, saj hodim od moža do moža in se ne morem odločiti, kateri bo moj. Povodni mož je dober človek in vzel me je na ples, ker sem mu bila najlepša. Hotel me je samo zase. Moških, ki so nad Ljubljanico, nisem videla že dolgo časa. Pogrešam to zapeljevanje moških. ,,A greva na ples?” me je vprašal povodni mož. ,,Lahko, a na trg pod lipo?” ,,Ne, v vodi bova plesala. Danes bo vsa Ljubljana žarela od tvoje lepote.” ,,Dogovorjeno, danes  bom najlepša ženska v podvodnem svetu!”
Le kaj pa moj ljubi domek na površju? Zagotovo je ves prašnat. Danes grem na ples po podvodni cesti. Moram imeti lepo, čisto in sijočo obleko. Povodni mož je dejal: ,,Nikoli več ne boš videla zraka, nikoli več ne boš zapeljevala moških, tudi ogledala ne boš več imela. Ko boš danes zaplesala z menoj, bo tvoje srce ugasnilo, za teboj bo ostala luč, ti se boš spremenila v povodno ženo. Tvoja kazen za prevzetnost je, da boš po smrti postala povodna žena brez duše in srca.”

obupana Urška

Daša Knezar, 8. razred

Mineja Levačič, 4. razred