nevihtna noč, 1869

Dragi dnevnik,

ne boš  verjel, kaj vse se je dogajalo v mojem življenju. Začelo se je s smrtjo mojega ljubega očeta. Joj, kako sem bila žalostna. Prepustil mi je borno kočo, slivo, ki je vedno obilno rodila in naročilo, naj nikar na stara leta ne beračim. To misel sem v sebi držala do zadnjega diha.

Iz leta v leto sem živela svoje borno življenje. Zaposlila sem se pri bogatih kmetih, vsako leto pa sem prodajala slive. Ah, moja sliva. Pogosto nisem spala, ker so jo hodili potepuhi in otroci “rabutat”. Kar sem zaslužila od sliv in dela, sem si shranjevala v škatlo in jo zakopala v gozdu.

Od takrat, ko so me želeli odpustiti, sem še manj jedla, da le ne bi kdaj beračila.

Takrat se je zgodilo … Takrat, tiste nevihtne noči, ko je bila ravno Mina pod mojo streho. Zbudila sem se. Sanjala sem, da mi nekdo krade zaklad. Pohitela sem v gozd, da bi našla denar. Ni ga bilo. Tekla sem, kolikor sem mogla. Mislila sem si: ,,Da mi ne bodo še slive odvzeli!” Hitela sem domov in vzela sekiro. Zapela je in slive je bilo v obsegu vedno manj. Končno slišala, kako je začela padati, pomislila sem na očetovo zadnjo željo. Videla sem slivo pred očmi. Padala je in padla name, luč je ugasnila.

                                                 Meta, zvesta obljubi

Ema Senekovič, 8. razred

Gabriel Zavernik, 4. razred