Po dolgih letih življenja v Hamburgu sem se odločil, da želim odpotovati v kraje, kjer mi bo življenje lažje. Vendar nisem pričakoval, kaj vse še me bo čakalo, da pridem do ladje.

Vse se je začelo, ko sem slišal dva kmeta govoriti, kako čudovito je v deželi z imenom Amerika. Ker sem želel videti, če je res tako čudovita, sem se odločil, da bom odšel na eno od hamburških ladij. Sprva sem mislil, da se bo zlahka vkrcati, vendar sem se hudo motil. Ko so nas začeli umivati, je zraven mene bilo okoli 10 ljudi. Ko so me začeli tuširati, sem se počutil kot žival. Videl  sem premožne ljudi, ki so se nam v daljavi posmehovali, kot da nimamo čustev. Po prhi so nas poslali k zdravniku. Bilo me je strah, da bom po nesreči zakašljal in me ne bodo spustili na ladjo. Na srečo so me spustili naprej, saj nisem kazal znakov nobenih bolezni.

Po dolgem dnevu so nas napotili v prenočišče. Bil se vesel, saj sem bil izmučen od napornega dne. Po prihodu tja ni bilo več nobene proste postaje. Zaradi tega nas je veliko ljudi spalo na tleh. Ko sem se pripravil na spanec, sem ugotovil, da nekaj stvari manjka v moji potovalki. Manjkalo je nekaj oblačil in kovancev. Ko sem to videl, sem želel obupati in oditi nazaj domov. Vendar sem vedel, da nimam več dovolj denarja za taksi. Zato sem vztrajal naprej in odšel proti ladji z drugimi ljudmi. Ko smo s solznimi očmi hodili proti ladji, smo se tako stiskali drug ob drugega. Zdelo se mi je, kot da so vsi ljudje izgubili čustva in si samo želijo pobegniti. Najbolj me je žalostilo, ko sem videl otroke, ki niso našli svojih staršev in so kričali s solznimi očmi.

Sedaj bom mogel še nekaj noči preživeti na ladji. Zato se bom moral za danes posloviti.

Žan Kosar, 9. razred

Julija Jamšek, 4. razred