Na gori Olimp se je sonce jasnilo, ptice so žvrgolele, bil je pravi raj. Bogovi so se enkrat za razliko lepo pogovarjali. Bog Zevs se je nepričakovano ves dan smejal, saj je bil dan miru. Na ta dan niso smele biti vojne, ni smelo biti nobenega kričanja ali ukazovanja, dovoljen je bil lahko le čisto pravi smeh veselja.   

Nekega dne je iz daljne Afrike prišel prav čuden gospod. Bil je ves črn, napol nag, s temnejšimi lasmi, ki so bili dolgi najmanj en meter. Zakričal je: ,,Pozdravljeni, vaš dragi Janez se je vrnil s potovanja po celi Afriki!” S temi besedami je razburil čisto vse bogove. Njegovi znanci so ga skušali ustaviti ob njegovem drugem klicu. ,,Pridite me objeti!” je zaklical Janez. Takrat je z neba brez oblačkov ustrelila zelo velika strela. Bila je telo vladarja vseh bogov Zevsa. Janez se je spraševal, kaj se dogaja, vendar tega ni upal nikomur reči. Celo noč je bliskalo in grmelo, zato so se vsi poskrili pred to grozečo se nevihtno nočjo. Ko je Janez želel v kakršno koli hišo bodisi veliko palačo ali majhno lopico, so njegovi prijatelji, ki jih sploh ni dobro poznal vse zaprli in zaklenili. Zato je stekel v gozd. Pred njim se je pojavila ostudno grda in s špičastim klobukom ter vijoličnim ogrinjalom čarovnica Tanja. Rekla je: ,,Pojdi v jamo, na vrh gore Olimp, kjer živijo bogovi in tudi zmaj. Pojdi v njegovo votlino in pridi ven z druge strani, če hočeš, da se ti oprosti in vsa ta nevihta izgine v soncu.” Janez je rekel: ,,Hvala ti za vse, obljubim, da te ne bom razočaral.”  

Tako je Janez hodil po zelo zelo dolgi gozdnati poti, dokler ni prišel do vrha gore Olimp in s tem tudi do zmajeve votline. Zletel je vanjo. V votlini je videl 3 vrata. Vedel je, da te ena od njih reši tega prekletstva, ki ga je imel. Zato je odšel skozi prva vrata. Bila so prazna, s čisto temo. Ker je lepo padal navzdol, je vedel da bo tu skozi hodili celo večnost. Šel je čez zadnja vrata. V njih je bil zmaj, v sekundi je pihnil lavo. Na srečo ga ni zadel. Uporabil jo je, da si je z njo prižgal baklo. Šel je do vrat in ko se je dotaknil ročaja, ga je ta zmaj lepo požrl. Zato je Janez odšel mrtev v podzemlje, kjer ga je pričakal Had, bog podzemlja. Dal ga je v zeleno žarečo se steno tako kot vse druge mrtvece.    

Bog Had je šel do Zevsa in mu rekel: ,,Čarovnica je svojo nalogo odlično izpolnila.”
Bog Zevs mu je pritrdil. Nato je bog Zevs vsem naznanil: ,,Dan miru je rešen.”   

Larisa Kotnik, 7. razred

Alenka Gretar Logar, 4. razred