Bila je noč. Deklica je spala. Nos se je odlepil z obraza in pobegnil. Šel je v svet. Razmišljal je, kam bi šel. Levo ali desno? Odločil se je, da gre na desno.

Naprej je hodil in hodil ter hodil, dokler se ni zdanilo in je srečal oko, ki ga je vprašal: ,,Nos, kam pa kam?” Odgovoril je, da je pobegnil in da gre v svet. Nato je nadaljeval pot. Prišel je do ogromnega gozda. Takoj se je ustavil. Bilo ga je strah, ker je bil gozd zelo velik in temačen. Zbral je pogum in šel vanj. V gozdu je srečal zajca z žepno uro in s suknjičem. Pred nekom je bežal. Nos se je tudi skril, saj ga je bilo strah, da se mu bo kaj zgodilo. Potem je sledil zajcu in je videl, da je skočil v nekakšno luknjo. Ampak ga je bilo preveč strah, da bi še on skočil vanjo. Zato je šel naprej. Ko je hodil in hodil, je srečal mačko, ki je lovila psa, zato je šel hitro mimo, da ga ne bi mačka začela loviti. Ko je prišel iz gozda, se je obrnil in gozda ni bilo več. Naenkrat se je znašel na nekakšnem polju. Zagledal je majhna vrata. Potrkal je. Vratca je odprla nosnica. Ko jo je  videl, se je zaljubil vanjo. Povabila ga je noter. Zdaj ve, kaj je iskal. Našel je svojo ljubezen. V hiški je sprva bilo zelo temno. Ko je nosnica prižgala luč, je nos zagledal bazene. Tako je bil vesel, ker se je hotel sprostiti. Takoj je skočil v bazen, zelo hitro se je počutil bolje. Razmišljal je, če bi ostal tukaj. Naenkrat se je nosnica spremenila v zlobno vilo. Nos je hitro zbežal. Tekel je in tekel, dokler ni prišel do majhnega gradu. Potrkal je in vstopil. Zagledal je princeso nosnico in se zaljubil vanjo. Tudi ona se je zaljubila vanj. Nato ga je predstavila svojim staršem.

Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni.

Julija Bedič, 6. razred

Nejc Urbanič, 8. razred