Velika Planina je visokogorska planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Je najvišja pašna planina v Sloveniji. Ni samo največja, ampak je tudi ena najbolj obiskanih. Njena privlačnost je lahka dostopnost in pastirsko naselje, kjer se še danes srečamo s tradicionalno kulturo tamkajšnjih pastirjev. Prav tako slovi po izjemni naravni lepoti in je prepletena s številnimi pohodnimi potmi.

Z družino smo se avgusta 2021 odpravili na zelo, vsaj meni, zanimivo ekskurzijo. Naša pot je bila kar dolga, a sem med njo videla različne slovenske kraje. Pot nas je iz domačega Jurovskega Dola peljala po avtocesti mimo Maribora in Celja. Zapustili smo jo pri izhodu Vransko. Po nekaj kilometrih vožnje smo na desni strani parkirali našega železnega konjička, sami pa smo se odpravili čez cesto, kjer se nahaja spodnja postaja nihalke. Tu smo se postavili v vrsto. Nihalka se nam je hitro približevala z vrha gore. Vožnja z nihalko je bila zanimiva in zabavna izkušnja. Gondola je bila povsem polna vesele druščine, tako da nismo mogli veliko opazovati naokrog. Smo pa si zato na zgornji postaji nihalke vzeli več časa za občudovanje razgleda po dolini. Res je izjemen razgled od tukaj. Sledila je vožnja z dvosedežnico do gostišča Zeleni rob, kjer nas je pozdravil pastir v tradicionalni opravi. Obut je bil v lesene cokle in volnene nogavice. Hlače so mu segale do kolen, kratek jopič, pod njim je imel pleteno srajco. Pred dežjem in sončno pripeko ga varuje zelo velik klobuk in dežni plašč. Občasno  ponosno zatrobi v pastirski rog. Tako smo prišli do najvišje točke planote imenovane Gradišče, ki leži na nadmorski višini 1666 m. Na vrhu se razprostira velika ravnica s čudovitim pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Za doseg same najvišje točke Gradišča smo se morali povzpeti še na manjši skalni greben, kjer je razgledna plošča z označenimi stranmi neba in okoliškimi hribi za lažjo orientacijo. Nato smo se počasi spustili proti znamenitemu pastirskemu naselju. Ob poti smo srečali popotnike vseh starosti, tudi otroke in tujce. Bila je res lepa hoja do pastirskega naselja. Na poti so nas spremljali prelepi pogledi na naravo. Za lažjo orientacijo smo sledili oznakam in po približno 15 min hoje smo ga tudi dosegli. Ne moreš ga zgrešiti. Sredi neokrnjene narave se nahajajo pastirske hišice, okrog katerih se pasejo številne krave, ki še dodatno poskrbijo za posebno oz. pristno vzdušje,  ki ti vzame dih. Hišice so lepo urejene, prav tako okolica okrog njih.  Zgrajene so iz lesa in pokrite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. Med potjo smo se ustavili tudi na predstavitvi življenja pastirjev v Preskarjevem muzeju. Po njem so nas vodili mladi pastirji, ki so bili oblečeni v pastirska oblačila. Predstavili so nam pastirsko življenje, kakšno je bilo življenje nekoč. Razdeljen je na dva dela, bivalni del in prostor, ki je namenjen živini. V bivalnem delu je postelja, nastlana s slamo, v kotu odprto gorišče, nasproti pa nekaj polic za kisanje mleka. Od pastirskega naselja smo se povzpeli še do kapele Marije Snežne, ki je na tem mestu bila že pred drugo svetovno vojno. Tukaj smo naredili kratek postanek, se okrepčali s hrano iz nahrbtnika in pokramljali z domačini. Imeli so se prav lepo. Od tukaj je prav lep pogled na celotno Veliko planino. Po počitku smo se spustil na ravnino, številne krave so se na travnikih in po poteh gnetle med kočami. Prosto so se sprehajale naokoli in prav pozirale so mi, ko sem jih slikala. Da o vseh sebkih, ki sem jih naredila z njimi, niti ne izgubljam besed. Majhne kravice, telički so se oklepali svojih mam krav ali pa so raziskovali okolico. Pred nami je bila še pot skozi naselje Zeleni rob in spust do nihalke. Uživali smo še ob zadnjih pogledih na čudovito gorsko okolico.

Velika planina je res nedvomno kraj, ki ga mora vsak obiskati. Res nekaj posebnega in vreden ogleda. To je kraj, kjer se res sprostiš in nabereš moči za nov teden. Čeprav se moraš malo sprehoditi, da vidiš njene lepote, se splača, ker ti narava ponuja nekaj res čudovitega, napolni ti baterije. Vse to ti ponuja Velika planina.

Sara Kotnik, 9. razred