V deželi Afrokus je vladal Afrocelzis, bog puščave in vročine. Bil je zelo priljubljen med vsemi bogovi, vsem se je znal prikupiti s svojo prisrčnostjo in prijaznostjo. Bil je kot vsi drugi bogovi, razen tega, da se je vedno zelo hitro razjezil, bil je vzkipljive narave. Imel je sedem otrok, njegova žena je bila Hera. Skupaj sta bila neustavljiva.

Enega jutra je Zevs naročil Afrocelzisu, naj mu v treh dneh pripelje sto tisoč vreč kamna, če tega ne postori, bosta z Ateno za zmeraj ločeno živela. Afrocelzis se je zamislil, kako mu naj to uspe v treh dneh, saj vladar nima dovolj mož, da bi mu lahko pomagali. Odgovoril je Zevsu: ,,To nalogo storim prej kot ti z vsemi bogovi vred.” Zevs je z dvignjeno glavo odšel na goro Olimp in to povedal bogovom. ,,Saj veš, da Afrocelzis zna presenečati z njegovimi dejanji. Zakaj potrebuješ toliko kamna in peska?” so se spraševali. Zevs jim je pojasnil, da se želi prepričati, ali je on to zmožen narediti.

Pozno v noč se je Afrocelzis podal na pot do stare znanke Kirke. Bila je njegova stara  prijateljica  iz otroštva. Njegov načrt je bil, da Zevsa pretenta z ukano, pri tem mu lahko pomaga čarovnica Kirka. Čez nekaj ur je le prispel do nje. Pojasnil ji je njegovo nalogo. Ni minilo  tri sekunde, že je imela idejo. ,,Tu imaš zemljevid, ki vodi do skrinje, v kateri je kapsula. To kapsulo moraš vreči v morje in na gori Olimp bodo Zevsa že čakali kamni in pesek.” Dala mu je čolniček, s katerim bo, kot bi mignil, pri kapsuli.

Čez čas je Afrocelzis že plul po morju do kapsule, ki ga je čakala na gladini morja. Ko je vzel v roko to kapsulo, ga je magično teleportirala na goro Olimp. Nihče ga ni mogel videti, saj je bila tedaj tema. Afrocelzisa je preplašilo to, kar se je ravnokar zgodilo. Zraven njega je stal kup peska in kamna. Odpravil se je domov k Heri, ki ga je nestrpno čakala. Povedal ji je, kaj je storil, bila je navdušena nad njegovo idejo.   

Naslednji dan se je pripetilo hudo neurje. Vsi bogovi so v najhujšem dežju stali pred kupi peska in kamna. Bili so navdušeni. Edino Zevs se je spraševal, kako je to mogoče, da je Afrocelzis izpolnil nalogo v malo manj kot treh dneh. To ga je strašno morilo.

Čez nekaj let se je Zevs domislil ideje. Bila je najslabša in najhujša ideja, kar se jih je kdorkoli domislil. Nad Afrocelziusovo deželo je poslal hudo neurje, ki je trajalo več sto let. A vsi v deželi Afrokus so to neurje zelo dobro prenašali, saj so bili vajeni Zevsove kazni. Sproti so urejali okolico, čeprav je neurje ves čas divjalo nad njihovimi glavami. Veliko strel jim je uničilo domove in vrtove, a jim je bilo čisto vseeno.

Nekega dne je imel Zevs tega vrh glave, kako lahko prenašajo takšno grozno vreme, kot da jim ni nič. Bil je tako jezen, da bi lahko Afrocelzisa in Hero raztrgal na milijon koščkov. To je bila ideja tisočletja.

Naslednji teden sta Afrocelzis in Hera visela obešena sredi dežele Afrokus. Vsi so žalovali za njima, a takšna je bila njuna usoda, saj Zevsu nisi smel nikoli nasprotovati, če bi mu, bi končal enako kot Hera in Afrocelzis.

Od tedaj so vsi žalovali za njima. Po celem svetu je zavladala žalost.

Ema Lavrenčič, 7. razred

Anel Beširević, 4. razred