Nekoč za devetimi pašniki, za devetimi jezeri je živel star mlinar. Imel je dva sinova. Oče je bil že slaboten in obolel. Ko je ležal na smrtni postelji, je sinovoma prepustil vsakemu svoje delež. Starejši je dobil mlin, ves denar in drugo premoženje. Mlajši je zato dobil ovce, pastirsko palico in zvonček. Oče mu je šepnil na uho svoje zadnje besede: ,,V kolikor boš dober in iskren, samo pozvoni na zvonček in želja se ti bo uresničila.” Zavzdihnil je in umrl. Mlajši sin je očeta pokopal in mu uredil grob. Starejši je postal pohlepen in bogat. Norčeval se je iz mlajšega zaradi njegove revščine. Mlajši brat je ostal dober in iskren. Ni se menil za starejšega brata. Upošteval je očetovo zapoved in odšel v svet.

Ko je nekega dne pasel svoje ovce, je mlajši sin sedel na skalo, ko ga je nekaj zbodlo v hlače. Vstal je in iz žepa potegnil zvonček, ki mu ga je pred tednom dni dal oče. Spomnil se je očetove zapovedi in rekel, da si želi skromno pastirsko uto, majhno skledo žgancev z mlekom in pastirskega psa. Pred njim so se pojavili pes, skleda žgancev z mlekom in uta. Psa je potrepljal po glavi, pojedel žgance in mu ponudil klobaso. Ovce je pregnal nazaj v ogrado in s psom odšel v uto. Vse to je starejši brat opazoval in od zavisti kar pordel v obraz. Počakal je, da se je stemnilo, nato je odšel v uto. Vzel je zvonček in odšel nazaj v mlin. Takoj je zaspal in sanjal, kako bo s tem zvončkom obogatel.

Zjutraj se je navsezgodaj zbudil in se oblekel. Takoj je pograbil zvonček in si zaželel … denar! In spet … denar! Pred njim se je nasula gora denarja, pa še ni bilo dovolj. Medtem se je pastir zbudil in opazil, da zvončka ni ob njem. Vzel je psa, nahranil ovce in odhitel do mlina. A tam ni več stal mlin, temveč samo kup denarja. Ob denarju je ležal čudežni zvonec. Pastir je poklical brata. Takrat so se sklonila drevesa in prišle so ptice ter iz kupa privlekle mrtvega starejšega brata. Pastir je zajokal. Ponj je prišel pes in drevesa so ga objela. Prišle so tudi druge živali in tolažile sina. Na koncu se je pastir spomnil očetovih besed. Takrat je vedel, da si je njegov brat takšno usodo zaslužil. Mlajši sin je tako vedno ostal dober in v zvonček šepnil še eno željo: ,,Želim si sedem let sreče.”

Sinu se je želja izpolnila. Poročil se je s čudovitim dekletom. Tako sta skupaj s psom srečno živela v svoji skromni uti, še vedno sta bila za vselej dobra, srečno jima je cingljal čudežni zvonček. Še kako se je izpolnil pregovor, da zlo je vedno poplačano s slabim, dobrota pa z dobrim.

Pia Črnčec, 6. razred

David Fidler, 4. razred