Nekega dne se je po gozdu potepala veverica in si iskala nekaj za pod zob.

Nakar je pri orehu zagledala oreh. Hitro ga je zagrabila, da bi ga odnesla domov. Na poti se je odločila, da ga bo pojedla. Splezala je na drevo in ga vrgle na tla, a se ni razbil. V tistem trenutku je pritekla kuna in vzela oreh. Veverica je hitro stekla za njo in ji vzela oreh, potem je kuna vzela oreh in tako sta se prepirali: ,,Jaz bi ga imela, ne jaz …” Ko sta se tako prepirali, ju je slišala tudi vrana, ki je pravkar iskala hrano in prišla do kune ter veverice in rekla: ,,Ta oreh je moj, vsepovsod sem ga iskal.” ,,Kako? Če sem ga videla zraven drevesa?” je vprašala veverica. Kuna je odgovorila: ,,Zdaj je moj, vidve se dogovorita, čigav je.” ,,Počakaj malo, “ je rekla vrana, ,,kako je zdaj tvoj?” Kuna ni odgovorila in stekla proč. Vrana ji je sledila in ji vzela oreh ter z njim poletela visoko v zrak. ,,Tako. Zdaj je samo moj. Zapomnita si, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.”

Tako je vrana z orehom odšla.

Jani Senekovič, 7. razred