Mickina kuhinja, 18. 12. 1773

Ljubi moj dnevnik!

Trenutno sem sama doma in čez nekaj dni se ženim. Sem pod stresom, kos ti me bolijo, ker me je ta bodoči ženin prijel tako močno za prste, da še zdaj komaj v roki držim pisalo.

Mama je šla v mesto kupit pušeljc, oče je šel k ribiču po ene v redu ribe. Sovražim ribe, še posebej pa nočem Anžeta. V glavi podnevi razmišljam, kako bom živela. Jaz bi vendar rada bila žlahtna gospa. Počutim se tako, kot da je vse proti moji volji. Najraje bi naredila samomor. Zdaj moram iti po vino. Prišla sem in vladala je zmeda. Oče je prišel in povedal, da je srečal Šternfeldovko, ki mu je rekla: ,,Naj mačka najde svojega mačka. Mojega naj pusti pri miru.” Ni vedel, o čem govori, samo rekel je. ,,Ta mačka že ima svojega, ženi se!” Vem, ampak nekaj se dogaja. Ne vem, kaj sta dobesedno imela med pogovorom. O tem Anžetu samo mislim, da je en navaden nekulturnež. Nima nobenega bontona, še manj pa sočutja. Če mu bom celo življenje morala biti zvesta, bom imela vse prste polomljene. Anže ni odišavljen, saj je na kmetiji. Ni odrasel v elegantnega moškega, pa bi lahko. Ampak jaz hočem imeti Tulpenheima! Hočem biti žlahtna gospa. Imam razbito dušo na tri milijone koščkov. Če Anže stopi nanjo, se lahko ureže. Nihče je ne bo mogel nadomestiti. Le Tulpenheim mi jo lahko. Ampak šele to s papirja.

Prišel je dan, ko se poročim. V lepi beli obleki sem se odpravila k oltarju in noge so se mi tresle, da sem komaj hodila. Poročila sem se, spreletelo me je dejstvo, da je Tulpenheim hinavec. Ugotovila sem, da je Anže dobrega srca, čeprav mi močno stisne roke. Vem, da bom srečna, čeprav bom ostala samo kmečka gospa.

Sreča me je našla.             

Micka

Daša Knezar, 8. razred

Nik Holer, 4. razred