Šola

Če v šolo še ne hodiš,
mi vemo,
kam lahko greš.

Daj, pridruži se nam!
Zabavno je vsem.

Nad našo šolo sončece sije,
kjer nam ptički lepo pojo.
Kjer nam cvetlice lepo dišijo.
Tam naša šola je.

Ko pride k nam podaljšano bivanje,
se vsi že veselimo,
saj napočil je čas za igro,
ki polepša nam dan.

Ela Bauman, 3. a razred

Anuška Zemljić, 1. razred

Slovo devetošolcev

Danes osnovna šola se končuje,
sanjali smo svet brez meje.
Spomin na vas nas nasmeje.
Čutimo utripe srca,
ljubezen je nora, mi gremo do dna …

Kam odpotujejo naši devetošolci oz. kaj so njihove sanje?

Lana: V prihodnosti želim postati vzgojiteljica.

Minea: Vpisala sem se na Srednjo prometno šolo za tehnika varovanja.

Enej: Vpisal sem se v Srednjo poklicno in tehnično šolo v Murski Soboti.

Alina: V moji prihodnosti želim postati vzgojiteljica in sem se zato vpisala na Tretjo gimnazijo v Mariboru. 

Žiga: Svojo pot bom nadaljeval na Srednji gradbeni šoli v Mariboru.

Jan: Naslednje leto bom svojo pot nadaljeval na Srednji lesarski šoli v Mariboru.

Žana: Ker me veseli delo frizerke, sem se vpisala na Srednjo oblikovalno šolo Maribor.

Aneja: Svoje prihodnosti še nimam v celoti skicirane, ampak vem, da bom vse zmogla. Zato sem se vpisala na Prvo gimnazijo Maribor.

Žan: Odločil sem se, da grem po poteh svojega očeta, zato sem se vpisal na Srednjo gradbeno šolo Maribor.

Sara: Odločila sem se, da bom svojo pot nadaljevala na Srednji šoli za kemijo in farmacijo v Rušah, smer farmacevtski tehnik.

Timotej: Vpisal sem se na Srednjo strojno šolo v Mariboru, saj me veseli delo z elektriko, smer tehnik mehatronik.

Daniel: Odločil sem se, da grem na Srednjo strojno šolo v Lendavi. Poleg šole bom igral tudi nogomet.

Tibor: Vpisal sem se na Srednjo lesarsko šolo v Mariboru, smer mizar.

Luka:  Vpisal sem se na Srednjo ekonomsko šolo in gimnazijo Maribor.

Rene: Vpisal sem se na Srednjo gradbeno šolo v Mariboru, smer keramičar.

Nino: Vpisal sem se na Srednjo gradbeno šolo v Mariboru, smer gradbeni tehnik.

GOVOR RAZREDNIČARKE

            Dragi devetošolci, spoštovana  ravnateljica, cenjene sodelavke in sodelavci, spoštovani starši …

Tone Pavček je v svojih pripovedih večkrat poudarjal – »Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi«.  In dragi devetošolci, pustili ste mi veliko pozitivnih sledi. Pozabila bom na tiste manj lepe, kajti pomembno je, da danes stojite tu pred menoj zdravi in pripravljeni na vstop v nadaljnje poglavje vašega življenja.

Osebno sem vas začutila kot iznajdljive, sposobne, vsestranske, večkrat ste me presenetili s svojo igrivostjo in sproščenostjo. Naj vam povem, da smo se tudi mi, skupaj z učitelji, vsa leta trudili, da bi za vas vzpostavili varno in ustvarjalno izobraževalno okolje, ki bi vas usmerjalo k delu, učenju ter humanosti. Zazrti v vas smo vas skušali vzgajati v razgledane, nesebične in pogumne mladostnike, ki ste pomagali uresničevati vizijo naše šole.

Spoštovane  moje sodelavke in sodelavci. Generacija, ki se danes poslavlja, se je trudila po  svojih močeh, ta mladostniška razposajenost ob koncu šolanja je zapustila tudi nekaj sledi, toda zanje smo naredili mnogo in še več, kar je bilo v naši moči.  Dragi sodelavci, v mojem imenu iskrena hvala za vaš trud.

Dragi devetošolci.

 A po nečem ste bili edinstveni. Edinstveni ste po tem, da ste se zelo zavzeto lotili vsake delovne akcije, zbirali ste papir in železo, močno zmagovali v razrednem tekmovanju. Se spomnite, napisali smo tudi scenarij Romeo in Julija po jurovsko in z zbranim denarjem plačali zaključno ekskurzijo v 8. razredu? S temi prostovoljnimi deli in akcijami ste dokazali, da je v današnji družbi pomembna tudi solidarnost in medsebojna pomoč. Vedite, da sem na to še posebno ponosna. Brez vaših staršev vam tega prav gotovo ne bi uspelo. Nikoli ne bom pozabila, kako ste,  spoštovani starši, po Jurovskem Dolu zbirali železo, hvala  g. Damijanu Kosu, Janezu Škrlecu in Jožetu Bračku  za izredno požrtvovalno delo. Se spomnite ge. Fanike Kamenšak, ko je v  mrzlem januarskem dnevu 2023 pripeljala  skorajda 2 toni papirja in to iz sosednje Avstrije ter pri tem aktivirala celotno družino? Ko je družina Kolarič v jutranjih urah pomagala devetošolcem pri razkladanju papirja, ko je ga. Tatjana Čuš večkrat zjutraj pripeljala poln avtomobil papirja, ko sta družini Fras-Kosar in Draškovič z donatorstvom povečali našo razredno blagajno, ko nas je družina Majcenič pogostila z domačim narezkom, ko so nam prav vsi starši priskočili na pomoč pri pripravi srečelova. Ta velika solidarnost je pripomogla k temu, da smo lahko na naši šoli prvič organizirali ekskurzijo tudi v eno najlepših čudes sveta, obiskali smo Benetke. Nepozabna so bila tudi naša srečanja na spodnjem igrišču, kjer so starši pripravili zaključne piknike. Resnično neponovljivo in spomina vredni dogodki. Zato iskrena hvala, spoštovani starši,  za to čudovito sodelovanje.

Dragi devetošolci. Zaključno prireditev ste poimenovali Gremo mi po svoje. Kamorkoli vas bo že zanesla pot in kakršne koli preizkušnje se bodo postavile pred vas, zaupajte vase, prisluhnite sebi in sočloveku, sanjajte svoje sanje ter jim sledite, trdno verjemite vanje in jih uresničujte. Četudi ne veste, kaj vas čaka, bodite drzni in predani, ne obupajte, spoštujte sebe in druge ter ostanite zaljubljeni v svoje  življenje, saj je to ena izmed največjih popotnic za prihodnost. Le male jurovske  skrivnosti, ki ste jih skrbno čuvali zase, in neizbrisne spomine ponesite s seboj v življenje. Po  petih letih skupnega učenja, druženja in prijateljevanja je pred nami neizbežno slovo. Slovo od  mojih jurovskih  devetošolcev. Lahko Vam samo rečem, da vas neizmerno spoštujem in vsak izmed vas ima prostor v mojem srcu: Lana, Minea, Enej, Alina, Žiga, Jan, Žana, Aneja, Žan, Sara, Timotej, Daniel, Tibor, Luka, Rene in Nino.

Za slovo vam  v spomin podarjam spominek, ki nosi naslov: Gremo mi po svoje. Na prvi strani je oris zemljevida sveta, na drugi strani pa zapis: Res je, vsak med vami bo šel svojo pot neznano kam, a vedite, da vas bom ohranila kot zaklad neponovljivih spominov.

In še za konec: šolska vrata vam bodo vedno na stežaj odprta in čakala vas bom, da vam pomagam tudi s kakšnim življenjskim nasvetom.

                                                                                  Vaša razredničarka: Milena Kokol

Radijska oddaja

Tudi v tem šolskem letu smo z učenkami Alino Berič, Dašo Knezar, Anejo Kos in Lariso Kotnik, ki so obiskovale izbirni predmet šolsko novinarstvo, pripravile radijsko oddajo, ki tokrat v središče postavlja kratek zgodovinski oris šolstva v Jurovskem Dolu. V oddaji s šolsko himno nastopa tudi mladinski pevski zbor (mentorica učiteljica Metka Caf). Učenke so vključile tudi svoje spomine na prvi šolski dan. Alina se je pogovarjala tudi s svojim očetom Robertom Beričem in njegova razmišljanja vključila v oddajo.  Radijsko oddajo smo sklenile s kratkim razmišljanjem gospe ravnateljice Vesne Breznik.

Intervju z Natašo Kramberger

ALINA: Pozdravljeni. Smo učenke izbirnega predmeta šolsko novinarstvo Alina, Larisa, Aneja in Daša (vsaka pove svoje ime). Ker letos praznujemo 250-letnico šolstva v Jurovskem Dolu in vemo, da ste naša bivša učenka, ki se je tudi vpisala v zlato knjigo, smo se odločile, da bi vas rade bolje spoznale in predstavile v šolskem glasilu Šolski žarek. Pogovor bomo snemale in ga kasneje pretipkale.

LARISA: Bi nam lahko povedali, kaj vam je takrat pomenil vpis v zlato knjigo? Kako na to gledate danes?

NATAŠA KRAMBERGER: Če vam povem po resnici, me je na zlato knjigo spomnila prijateljica Tina Divjak, ki je bila pri vas v gosteh na tehniškem dnevu. Potem so se mi lepo počasi vrnili spomini, ki so me je opomnili na to, koliko lepih stvari se nam je mogoče zgodilo v preteklosti, a potem nanje pozabimo, ampak so nas vseeno zaznamovale. Mislim, da je mene ta vpis v zlato knjigo zaznamoval, ker mi je dal vedeti, da zmorem marsikaj, česar mogoče tudi sama ne vem in čeprav včasih pozabimo neke stvari, so te stvari v nas in nam pomagajo na najbolj skrite in nenavadne načine. Ko se znajdemo pred nekim izzivom, potem vse tisto skrivno, pozabljeno znanje ali izkušnja privre na plan.

ALINA: Bi z nami delili kakšen spomin/anekdoto na vaša osnovnošolska leta?

NATAŠA KRAMBERGER: Ena takšnih dogodkov, anekdot je, ko smo imeli test pri naravoslovju in smo bili vsi živčni, smo se bali, da bomo dobili enko. Ker je mama bila na šoli učiteljica slovenščina in ker je moja prijateljica ter sošolka bila hči ravnatelja, sva obe imeli dostop do ključev. Potem nas je nekaj učencev šlo v kabinet od takratne učiteljice naravoslovja Majde Kolarič in smo šli iskat rešitve za test, vse smo si prepisali na list in to razdelili med druge učence našega razreda. Ko je prišel dan po ocenjevanju, smo vsi dobili petke, učiteljici se je to zdelo neverjetno in je počasi postala sumničava. Učitelji so potem ugotovili, da smo si učenci vzeli rešitve za test in so nas počasi začeli spraševati o tej zadevi, kako smo prišli do rešitev. Seveda je vsak povedal svojo zgodbo, ki je bila neresnična in prav nič podobna zgodbi drugih. Kasneje so nam učitelji povedali, kdo je kriv. Ni se nam zdelo prav, da je nekdo po krivem obtožen, zato smo povedali resnico. Potem smo morali ponovno pisati nov test.  

ANEJA: Ker grem letos iz osnovne šole J. Hudalesa Jurovski Dol iz tako majhne šole v srednjo šolo v Maribor, bi vas vprašala, kako ste se počutili, ko ste prišli v srednjo šolo? Vas je bilo kaj strah? Kam vas je pot vodila po srednji šoli?

NATAŠA KRAMBERGER: Ker sem se v osnovni šoli veliko družila s starejšimi prijateljicami, sem imela veliko srečo. Moja najboljša prijateljica je bila Tina, ki je bila eno leto starejša od mene in je v bistvu ona izbrala, na katero gimnazijo bova šli. Izbrala je Drugo gimnazijo Maribor, kjer so že bili moji prijatelji iz osnovne šole in Jurovskega Dola, zato mi je bilo na gimnaziji veliko bolj domače. Po gimnazije dolgo nisem vedela, kaj bom študirala. Čeprav sem približno vedela, kaj bi rada delala v življenju, mi ni bilo čisto jasno, kateri študij bi si izbrala, dolgo sem razmišljala, da bi študirala slovenščino s primerjalno književnostjo. Odločila sem se za študij komunikologije, ki je bil takrat nov študij. Mislila sem, da so to komunikacije, veščine sporazumevanja, da se bom potem naučila še več teh spretnosti, ker potem lahko delam različne stvari, lahko sem novinarka, lahko se ukvarjam z oglaševanjem in z odnosi z javnostjo, tako da se mi je to zdelo bolj široko. V tretjem letniku sem šla še na mednarodno izmenjavo na Nizozemsko, kasneje še v Berlin v Nemčijo, kjer sem zraven še malo študirala in počela različne stvari. Zdi se mi, da ni nujno, da človek študira samo eno stvar ali ima samo en poklic. Vsako leto se lahko na novo odločiš. Možnosti je res veliko. Če študiraš eno stvar, te lahko še vedno  zanimajo druge stvari, po poklicu si lahko nekaj čisto drugega. Sama sem zdaj kmetica, pa tega nisem nikoli študirala. Vedno sem sledila svoji radovednosti.

ALINA: V vašem intervjuju sem prebrala, da vam Berlin pomeni svobodo. Bi nam lahko to pojasnili. Na kratko nam predstavite prednosti in slabosti Berlina v primerjavi z vašim rojstnim krajem.

NATAŠA KRAMBERGER: V Jurovskem se vsi dobro poznamo ali pa smo si celo v sorodu. Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo, da moram početi to, kar drugi hočejo. Vedno je bilo v zraku: “Kaj bodo zdaj rekli, če imam takšne čevlje ali drugačne  krilo? Kaj bodo rekli, ko si bom postrigla lase.’’ Dejansko me ne bi rabilo skrbeti, kaj si bodo ljudje na vasi mislili o tem. Ko sem jaz bila vaših let, je bilo to še strožje, kot je danes v Jurovskem Dolu. Zato sem si želela oditi v še večja mesta, da vidim, kako to izgleda tam, kjer te nihče ne pozna in lahko počneš, kar si želiš. Berlin je zame bil odprto, tolerantno in zelo gostoljubno mesto do tujcev, saj sem sama bila tam tujka. Morala sem se naučiti njihovega jezika, ki je bil na začetku malo bolj čudna nemščina. Zdelo se mi je zelo lepo, kako lahko eno mesto tako lepo sprejme človeka, četudi je drugačen. V tem vidim razliko med velikim mestom in majhno vasjo. Na vasi niso navajeni na ljudi, ki so zelo drugačni, so tujci. Moj fant, ki je tujec in prihaja iz Italije, živi z menoj tukaj v Jurovskem Dolu. Sedaj že zna govoriti slovensko, čeprav ne povsem pravilno. Na začetku so ga na vasi malo čudno gledali in ga niso razumeli, kaj govori, ampak čez čas se srca odprejo. Zdi se mi, da tudi ljudje v Jurovskem Dolu znajo biti prijazni.  

LARISA: O vas je zapisano, da ste pisateljica, novinarka, kolumnistka, mladinska delavka in ekološka kmetica. Kateri izmed teh poklicev Vas najbolj navdihuje, širi obzorja oziroma je v njem največ Vas?

NATAŠA KRAMBERGER: Mislim, da kar cela kombinacija. Važno mi je, da lahko to vse delam hkrati oziroma sama se ne zbudim in rečem: “Aha, danes bom mladinska delavka.” Ko se zbudim, sem vse to. Ker sem mladinska delavka, sem mogoče boljša pisateljica. Ker sem pisateljica, sem mogoče boljša kmetica, kar se sicer sliši smešno. Človek je skupek vsega, kar počne. Zato ne bi zamenjala te kombinacije za nič na svetu in ne morem izbrati samo enega poklica, saj sem skupek vseh poklicev in del vsakega poklica sem jaz.

ANEJA: Kdo je bil vaš vzor za pisanje romanov in ostalih literarnih del? Od kod črpate ideje za vsebino? Kje in kdaj nastajajo vaša najboljša dela?

NATAŠA KRAMBERGER: Že v otroštvu se je pri nas doma veliko pripovedovalo zgodbe, moja oma, moj deda, moja mama in druga oma ter deda. Vsi so zelo dobri pripovedovalci zgodb. Mislim, da se vse prične tukaj, ta radovednost, kako se dobra zgodba pove in čeprav se samo pove, kako si zjutraj prišel do trgovine, je tudi to lahko dobra zgodba. Tega sem se naučila doma. To mi je bila prva spodbuda, tisti užitek, ko nekaj dobro poveš in ko drugi poslušajo ali pa se skupaj nasmejimo. To je meni vedno bilo v redu in potem sem ugotovila, da lahko vse to zapišem na papir. V času študija sem se resneje začela ukvarjati s pisanjem. Vzor sem našla v mnogih avtorjih Zame je pomemben italijanski avtor Italo Calvino. V Sloveniji je zame vedno bila navdihujoča Svetlana Makarovič. Že kot otrok sem imela rada njene pravljice, prav tako poezijo. Čeprav sama pišem pripovedna besedila, zelo redko poezijo, ki jo sicer zelo rada berem. Vsem polagam na srce, četudi je poezija včasih težka za razumeti, je lahko v njej zelo veliko navdiha. Če mi zmanjka navdiha, velikokrat grem brat poezijo ali pa grem na sprehod ali pa obdelovat njivo. Tukaj tudi črpam svoje ideje.    

ANEJA: V katerem literarnem delu je največ Vas? Katero je doživelo najboljši odziv pri bralcih? Ali ste imeli kdaj pisalno blokado in kako ste jo rešili?

NATAŠA KRAMBERGER: Menim, da je v vseh mojih delih veliko mene. Moje prvo delo je Nebesa v robidah. Tam nastopa študentka Jana, ki je na študijski izmenjavi na Nizozemskem. V zgodbah so ujete tudi dogodivščine iz vaškega okolja. Moja zgodba je ujeta tudi v knjigi Primerljivi hektarji. Ukvarjam se tudi s kmetijstvom, zato v svojih knjigah omenim, kako sama gledam na kmetijstvo. Zame osebno obstaja veliko vrst uspehov. Vsaka od mojih knjig je bila drugače sprejeta. Tudi kakšna moja knjiga je dobila nagrado in vsak pisatelj ima svojo vrsto uspeha, ki jo uporabi v knjigi. Meni je najpomembneje, da dobim zjutraj sporočilo osebe, ki je sploh ne poznam, da je prebrala mojo. To je zame skorajda večji uspeh.

ALINA: Prebrala sem, da ste nastopali v dokumentarnem filmu Pet slovenskih avtoric. Bi nam lahko zaupali, kaj več o tem projektu (tema, namen, vsebina).

NATAŠA KRAMBERGER: To je dokumentarni film, ki je nastal za potrebe knjižnega sejma v Frankfurtu oktobra 2023, ko je Slovenija bila častna gostja. Cel svet želi videti, kaj v Sloveniji pišejo. V dokumentarcu so predstavljeni slovenski avtorji in avtorice. Če je moja knjiga v nemškem jeziku, jo lahko prebere veliko ljudi. V Franciji in v drugih državah ne morejo prevajati knjige iz slovenščine v francoščino, ker ne vedo, o čem bo knjiga govorila. Zato so v Sloveniji prevajalci, ki prevajajo knjige. Meni je osebno lažje prevesti, kot pa iz slovenščine iz drugega jezika, ker je naš jezik.

LARISA: Kaj vas je spodbudilo, da ste ustanovili Društvo Zelena centrala? Bi nam predstavili dejavnosti društva.

NATAŠA KRAMBERGER: Društvo Zelena centrala je pred kratkim ravno praznovalo svoj deseti rojstni dan, saj smo ga ustanovili 5. 5. 2014 . Ustanovili smo ga pred desetimi leti, ker smo želeli, da se tudi na podeželju dogajajo ustvarjalne stvari za mlade, otroke in tudi starejše, ki niso nujno povezane s športom, gasilci, čebelarstvom, zato smo tudi ustanovili to društvo. Meni se je zdelo pomembno, da bi v društvo vključila to, kar sem sama pogrešala v kraju: ekologija, trajnostni razvoj, pripovedovanja knjig … Večino stvari začnemo poleti, saj je takrat lepo vreme. Organiziramo mednarodne izmenjave. Mladi pridejo tudi iz drugih držav. Prišli so že iz Romunije, Italije, Irske … Knjižnica pod krošnjami je tudi zelo dobrodošla v poletnih časih, saj lahko bereš knjigo kar pod krošnjami dreves. Zato vse vabim, da se poleti oglasite. Organizirane so tudi različne delavnice.

LARISA: Naj naš intervju zaključimo z vašim sporočilom ob 250-letnici šolstva v Jurovskem Dolu. Kaj sporočate mladim generacijam, ki se ali se še bodo šolale na naši šoli.

NATAŠA KRAMBERGER:

Znanje je napomembnejše, če več znaš, več veljaš. Tudi upaš si več. Z znanjem lahko skupaj premikamo gore, zato vam polagam na srce, da podpirate drug drugega. Ko nekomu ne gre, mu pomagajte. Ko vidite , da vam gre boljše, potegnite še druge naprej in jim pomagajte, da bodo tudi ostali znali.

ANEJA: Hvala za vaš čas.

Odprta knjiga: GG4A – tretji, četrti, peti izziv, šesti izziv

TRETJI IZZIV

V tretjem bralnem izzivu so učenci prebirali literarno delo katalonske pisateljice Care Santos z naslovom Resnica. Med 94 skupinami (282 tekmovalci) so učenci naše šole dosegli odlične rezultate.

Za izhodišče za pripravo svoje ustvarjalne naloge so dobili citat Georga Orwella: Iz sedanjosti ne moremo bežati v preteklost, marveč zmeraj in samo v bodočnost.

Svoje misli in občutke so lahko izrazili na različne načine. Naši učenci so se tako predstavili s kratko dramsko igro, kamišibajem in flip bookom. Dosegli so naslednje razvrstitve:

prvo mesto: Veličastne grške boginje (Aneja Kos, Larisa Kotnik, Alina Berič).

Strokovna komisija je zapisala: »Vaša naloga je izjemna! Navdušeni smo nad izjemno izdelanim kamišibajem, ki opozarja na pomembnost osredotočanja na naša dejanja v sedanjosti in prihodnosti, glasbeno spremljavo in vašim pripovedovanjem! Vaše razmišljanje o citatu in knjigi, ki ga sicer izražate bolj neposredno, je poglobljeno in koherentno.« 

Drugo mesto: Peter’s Sisters (Manja Jug, Tisa Bedič, Ema Senekovič).

Strokovna komisija je svojo izbiro utemeljila z besedami: »Vaša gledališka predstava nas je čisto navdušila! Veseli smo, da ste svoje razmišljanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti pokazali na izjemno inovativen in poglobljen način z uporabo metafore bremena ter se potrudili tudi s scenografijo.«

Tretje mesto: Winx Club (Ema Lavrenčič, Tobias Škamlec, Kaja Žnuderl).

Strokovna komisija je zapisala: »Čestitke za odlično opravljeno nalogo! Svoje razmišljanje ste na inovativen način prikazali z odličnim flip bookom in ga na neposreden način povezali z dogajanjem v knjigi Resnica.«

ČETRTI IZZIV

V četrtem izzivu so učenci prebirali literarno delo slovenske pisateljice Aksinje Kermauner z naslovom In zmaj je pojedel sonce. Ste vedeli, da se Aksinja Kermauner, avtorica knjige In zmaj je pojedel sonce, že desetletja ukvarja s slepo in slabovidno mladino? V svojih delih opozarja na težave slepih in slabovidnih ter gluhih, ustvarila pa je tudi prvo slovensko tipno slikanico. Njihova naloga je bila, da raziščejo tipne slikanice in ustvarijo svojo tipno ilustracijo. Raziskovali in odkrivali so svet, v katerem se gleda z rokami.

Ekipa Peter’s Sisters (Manja Jug, Tisa Bedič in Ema Senekovič) je v tem izzivu zasedla skupno 5. mesto. 

Strokovna komisija je zapisala, da so poslale premišljeno izdelano tipno ilustracijo, ki odraža razumevanje prebranega in tehnik, ki jih uporabljamo pri ustvarjanju knjig za slepe in slabovidne.

PETI IZZIV

V petem izzivu so učenci prebirali literarno delo Terese Calo Marta pred ogledalom, ki na zelo intimen način izpostavlja motnje hranjenja, temo, o kateri še vedno zelo težko govorimo. Učenci so za nalogo dobili, da na različne načine uprizorijo Martin pogovor z okostnjakinjo. Tudi v tem izzivu so se naši učenci odlično odrezali.

Ekipa Peter’s Sisters je zasedla 3. mesto. 

Strokovna komisija je zapisala: »Peter’s Sisters  so dogajanje postavile na pravi oder in ga odigrale v dveh delih. Njihova zamisel za prikaz izbranega prizora se nam zdi domiselna in zlahka si lahko predstavljamo, da bi njihovo gledališko igro predstavili vsem učencem šole, ki jo obiskujejo.«

Ekipa Winx Club (Ema Lavrenčič, Kaja Žnuderl in Tobias Škamlec) je zasedla 4. mesto izmed več kot 90 ekip širom Slovenije.

Strokovna komisija je zapisala: »Člani skupine Winx Club so našo pozornost pritegnili z odlično izdelanim kamišibajem.«

ŠESTI IZZIV

Nazadnje so učenci prebirali Električne ribe avtorice Susan Keller, večplastno in poetično zgodbo o domotožju, identiteti, molku in besedah, ki jih je treba na novo poiskati, o nežnem porajanju prijateljstva, pa tudi o duševni bolezni. Napisati so morali pismo najboljšemu prijatelju ali prijateljici, s katerim oziroma s katero se zdaj ne morejo več vsak dan videti, saj so se preselili drugim. 

Tudi v tem izzivu so se učenci naše šole zelo izkazali. Skupina Peter’s Sisters (Tisa Bedič, Manja Jug in Ema Senekovič) je zasedla 1. mesto.

Strokovna komisija je zapisala naslednjo utemeljitev: »Ekipa Peter’s Sisters je v svoje izjemno nostalgično in ročno napisano pismo vključila narečne besede in pokazala, da lahko tudi selitev znotraj iste države povzroča podobne občutke kot selitev v tujino, saj se navade in običaji med kraji razlikujejo.«

PISMO OD SKUPINE PETER’S SISTERS

Veličastne grške boginje (Larisa Kotnik, Aneja Kos in Alina Berič) so v tem izzivu zasedle 3. mesto.

Strokovna komisija je zapisala: »Veličastne grške boginje so nas navdušile s pristnostjo, saj so se odlično vživele v situacijo deklice, ki se je iz Francije preselila v Slovenijo, in vključile francoske besede, ki poudarijo občutke nostalgije, ki so prisotni tudi takrat, ko v tujem jeziku težko izrazimo svoja čustva.«

PISMO VELIČASTNIH GRŠKIH BOGINJ

Lenart, 19. 5. 2018 

Dragi prijatelj Noel, 

že nekaj časa živim v Sloveniji. Četudi sem obkrožena z veliko ljudmi, pogrešam vas, ki ste ostali v moji rodni domovini. Že res, da je moja mama po rodu Slovenka, vendar imam kar nekaj težav s prilagajanjem na novo okolje, kjer se sicer počutim varno in sprejeto, saj je to majhna država. Ob prihodu v Slovenijo sem začutila tudi nekaj strahu pred novim, za katerega sem prepričana, da bo kmalu izginil, saj je ob meni moja družina. V novem prebivališču od neznancev slišim jezik, ki se izgovarja lažje kot francoščina. Moj prvi šolski dan je bil ena sama sramota. Uganeš, kaj se je zgodilo? Svojo razredničarko sem poljubila na lice. V trenutku je razred prevzel krohot. Jaz pa nisem vedela, čemu se smejijo, saj je to pri nas nekaj povsem običajnega. V tistem trenutku je moje telo onemelo, najraje bi se kar pogreznila v zemljo. Priznam, da sem pričakovala, da bom ob obisku mamine rodne grude občutila več veselja. Presenetilo me je, da me na mizi ni pričakala bageta, ampak potica. Njami. Slovenci imajo dober okus za pripravljanje kulinaričnih specialitet. Tudi s sošolci navezujem stike. Trudim se … Trudijo se tudi on. Učenje slovenščine mi gre že bolje, čeprav si včasih lomim jezik.:) Ko v novem okolju naletim na spremembe, ki mi niso najbolj všeč, se vame naseli domotožje. Kar zbežala bi … Ljudje ne znajo izgovoriti mojega imena, pa tako lepo zveni Juliette (“DŽULIET”) po francosko, ne pa slovenska različica Julieta. Pričakujem preveč? Nisem si mislila, da bom pravilno izgovorjavo tolikokrat ponavljala niti si prej nisem predstavljala, da se me bo to tako dotaknilo. Zaradi tega imam občutek, da se ljudje norčujejo iz mene. Boli me, ker se mi zdi, da vse, kar sem bila in sem, izginja. Kar tako … Jaz pa se oklepam … Česa? Koga? V ušesih mi zveni njihova živahna glasba. Moja duša pa … tristesse. Saj sploh ne vem, kako bi se izrazila, tako da ne bi zatajila korenin svojih staršev, saj vendarle so to tudi moje korenine, pa vendar srce čuti drugače. Ve, da bi nekaj moralo, a ne zmore. Ne zmorem … ça ne marche pas (Ne gre …). Iščem sebe, prijatelje … Oklepam se vsega, kar je bilo nekoč moje življenje. Potrebujem nekaj oz. nekoga, da se mi sproži hormon veselja npr. hišnega ljubljenčka ali pa zgolj tvoj topel objem in besede, da bo v redu, da bom zmogla tudi tokrat. Srce si želi nazaj … Ma France …

Neizmerno te pogrešam.

Un bisou (poljub).                                                                                                 Juliette

 

Odprta knjiga: GG4A – prvi in drugi izziv

PRVI IZZIV

Tudi v letošnjem šolskem letu smo se pridružili celoletnemu mednarodnemu bralnemu tekmovanju Odprta knjiga: GG4A. Tokrat imamo kar 3 tekmovalne ekipe iz 7., 8. in 9. razreda. V prvem izzivu so učenci prebirali literarno delo Beatriz Oses z naslovom Erik Vogler in zločini belega kralja. Njihova naloga je bila, da poiščejo primer nerazrešenega kriminalnega ali drugega detektivskega primera iz resničnega življenja ali iz knjige. Sestaviti so morali svoj detektivski načrt, v katerem podrobno predstavijo primer in vse korake, ki bi jih pripeljali do rešitve. Razmisliti so morali o tem, kako bi zbrali dokaze, s kom bi govorili, koga bi imeli v svoji detektivski ekipi, kakšne naloge bi mu zastavili itn. Svoj načrt so lahko predstavili v vizualni obliki (video posnetek, strip, lahko so fotografirali ali izdelali PowerPoint …) ali v pisni obliki. Pri tem so morali biti čim bolj ustvarjalni in domiselni, kar je našim učencem zelo dobro uspelo. Po mnenju komisije, ki ocenjuje njihove izdelke, so se naše tri tekmovalne ekipe odrezale več kot odlično.

Skupina Winx Club (Ema Lavrenčič, Kaja Žnuderl in Tobias Škamlec, 7. razred) je zasedla 2. mesto. Komisija je zapisala utemeljitev: “Ekipa Winx Club nas je navdušila s svojo izvirno idejo z labirintom; v svojo preiskavo so vključili veliko korakov in zelo metodično prikazali poskus reševanja primera ter v predstavitev vključili različne vrste slikovnega gradiva.”

Skupini Veličastne grške boginje (Larisa Kotnik, Alina Berič in Aneja Kos, 7. in 9. razred) in Peter’s Sisters (Manja Jug, Ema Senekovič in Tisa Bedič, 8. razred) sta si razdelili 3. mesto. Obe skupini sta reševanje detektivskega načrta predstavili v obliki dramske igre. Vse tri ekipe so brez strahu ravno v pravi meri stopile v detektivske čevlje.

DRUGI IZZIV

V drugem izzivu z naslovom Z besedami sinjimi in neizrekljivimi so učenci prebirali pesniško zbirko  portugalskega avtorja Joãa Manuela Ribeira Žanine kavbojke. Verzi pesniške zbirke Žanine kavbojke govorijo o izzivih in dilemah mladostništva. Učenci so se preizkusili kot pesniki, saj so morali napisati tri pesmi, tema je bila poljubna. Tako so se učenci lahko poigrali z različnimi pesniškimi sredstvi (figurami) in z različnimi pesniškimi oblikami, da so ustvarili tri raznolike pesmi.

Vse tri naše ekipe so se pri tem izzivu zelo potrudile in bile s strani strokovne komisije pohvaljene. Za ekipo Peter’s Sisters (Manja Jug, Tisa Bedič, Ema Senekovič) so zapisali: »Iskrene čestitke za vložen trud! Vaše pesmi so raznolike, všeč nam je, da ste vanje vpletle svoja doživljanja mladostništva. Posebej nas je navdušila pesem Puberteta, ki se nam zdi še posebej izvirna.«

Za ekipo Veličastne grške boginje (Larisa Kotnik, Aneja Kos, Alina Berič) je strokovna komisija zapisala: »Čestitke za izvirno nalogo, res ste se izkazale! Vaše pesmi se nam zdijo spretno napisane, poleg tega pa ste se lotili tudi različnih tematik in jih opremili s privlačnimi likovnimi podobami.«

Strokovna komisija je ekipi Winx Club (Ema Lavrenčič, Tobias Škamlec, Kaja Žnuderl) dala naslednjo povratno informacijo: »Vaše pesmi so tematsko in oblikovno raznolike, pri prvi pesmi ste bili še posebej izvirni s časopisnimi izrezki. Čestitke za odlično nalogo!«

V tem izzivu sta si ekipi naše šole Veličastne grške boginje in Winx Club razdelili med vsemi ekipami 4. mesto. Utemeljitev strokovne komisije je bila: »Ekipa Winx Club je eno od pesmi ustvarila s pomočjo skrbno izbranih časopisnih izrezkov, ki s svojo vizualno podobo še podkrepijo sporočilo, Veličastne grške boginje pa so svojim pesmim dodale likovno podobo in na zanimiv način uporabile več različnih pesniških sredstev.«

Časovna šola

Šola nekoč,
šola v sedanjosti,
šola v prihodnosti.
Vse so zakon!

Učitelji bodo vedno 
spodbujali učence
in jim stali ob strani.

Šola nekoč,
šola v sedanjosti,
šola v prihodnosti.
Vse so zakon!

V šoli vedno boš
nove prijatelje spoznal
in med odmori se z njimi igral.

Šola nekoč,
šola v sedanjosti,
šola v prihodnosti.
Vse so zakon!

Gloria Jazbec Hrvatin, 3. a razred

Mlinček potuje

Sem mlinček, živim v gostilni. Star sem 100 let. Narejen sem iz kovine. Uporabljajo
me za mletje kave.

Nekega dne sem prišel v muzej. Tam sem videl veliko starih stvari. Bil sem med starim likalnikom in med starimi igračami.

Drug dan so me prišli pogledat otroci, ki so me vzeli s police. Nesli so me v šolo v zgodovinsko učilnico. Tam so izvedeli veliko zanimivega o meni. Namesto mene pa je v gostilni bil električni kavni avtomat.

Jurij Kraner, 3. b

Lina Šunko, 4. razred

Sem mlinček za kavo

Sem mlinček, naprava za mletje kave. Ljudje so me uporabljali pred 200 leti.
A zdaj so na svet prišli avtomati. Zelo sem osamljen, ker čakam na kuhinjski polici, da me
bo še kdo uporabil.
Nekega dne je lesar rekel, da me bo prenovil. Vzel me je s police in me odnesel v
delavnico. Tam mi je vse dele zamenjal z lepimi lesenimi deli z narisanimi rožami.
Odnesel me je domov, kjer so me spet uporabljali.

Ema Kren, 3. b

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred

Potovanje mlinčka

Izdelovalec mlinčkov me je prodal bogati družini. Leta 1904 so me uporabljali za mletje kave. Tam sem bil zelo vesel, saj so me vsi imeli radi. Vse te ljudi sem osrečeval mnoga leta. Ko so v meni mleli kavo, mi je dišala.

Ko pa je bilo leto 1954, sem že malo zarjavel. Nadomestili so me z novejšim mlinčkom za kavo. Tri leta sem ga gledal, kako je mlel kavo.

Leta 1958 so me prodali v gostilno. Več let sem osrečeval stranke s kavo.

Leta 2015 sem bil cel zarjavel. Zato so me dali v OŠ Jožeta Hudalesa v zgodovinsko učilnico. Tam sem imel prijatelje (star likalnik, ribež, staro uro, staro sliko in staro skledo). Med njimi sem bil srečen. Vsi učenci so me občudovali .

Vid Nudl, 3. b

Rjavi mlinček

Nekega dne se je izdelovalec mlinčkov odločil, da bo izdelal rjav mlinček. Ko ga je do konca izdelal, je rjav mlinček kar naenkrat oživel. Govoriti ni mogel, lahko pa se je premikal. Izdelovalec mlinčkov tega ni opazi.

Drugi dan ga je odnesel v trgovino. Tam je bilo veliko drugih mlinčkov. So bili pisani in tudi malo porisani z rožami. Tam je preživel en mesec in pol. Nekega dne je v trgovino prišel bogat moški in ga kupil. Bogat moški ga je odnesel v svojo kočijo. Ko ga je pripeljal domov, je rjavi mlinček postavil na polico v kuhinji. Uporabljal ga je 10 let. Potem so ga odvrgli.

Čez 100 let so od nekod prišli znanstveniki in ga izkopali. Nato pa so ga odnesli v muzej. Tako je še danes rjavi mlinček v muzeju.

Žan Berič, 3. b

Smrt konca

Vladavini Atmos je vladal bog Akret. Bil je bog votlin in črnine. Njegova duša je bila temačna, polna zlobnih zamisli in grdot. Večina bogov in prebivalcev se ga je bala. Karkoli si ga vprašal, se je zlagal, nikoli ni bil odkrit. Ves čas, ki ga je imel, je preživel votlini, v kateri je nekoč bival  zmaj. To je bila zmajeva votlina. V njej je vedno tako smrdelo po iztrebkih zmaja, kar je vplivalo tudi na izgled Akreta. Imel je tako dolge noge kakor drevesa in brado tako dolgo, da bi jo lahko sedemkrat zavil okoli hiše. Nihče ga ni maral, tudi meščani so ga hoteli zamenjati, če bi to le bilo možno.   

Nekega jutra so se bogovi z zbrali na gori Olimp. Prišli so vsi, razen Akreta, ki je še trdno spal. ,,Zbrali smo se, da se odločimo, kdo bo novi vladar vladavini Atmos, saj Akret za to ni primeren.” Bogovi so se vsi zdrznili, razen boga Hada, boga podzemlja. ,,Dobra odločitev, ali kdo je lahko Akretov naslednik, če že celotno življenje nima družine in je sam v tej gnili votlini?” Bogovi so se strinjali in začeli razpravljati. Prišli so do ideje: ,,Kaj če bi Akreta zaprli v jamo in če se uspe rešiti, bo lahko še vedno vladar Atmosu,” je dejala Afrodita. Nič več niso obrekovali, saj so se strinjali. Odšli so vsak nazaj na svoje delo.    

Zvečer se je Zevs odpravil do stare čarovnica Kirke. Bila je polna zamisli in načrtov, ki jih je hotela izpolniti, zato je bila Zevsa zelo vesela.  Zevs ji je razložil, da naj začara Akretove misli, da se bo sam zaprl v jamo in ne bo mogel pobegniti ven iz nje. Kirki je bila ideja všeč, saj je imela podobno tudi v mislih. Tebi nič, meni nič in sta že opazovala Akreta skozi njeno magično kroglo, kaj je počel. Zevsu je povedala, da se Akret tega jutri več ne bo spomnil.   

Naslednji dan, ko je Zevs prispel nazaj na goro Olimp, je lahko iz daljave slišala Akretovo godrnjanje. Prebivalci Atmosa so bili tega že navajeni, saj je njihov vladar imel vsakodnevne težave. Še isti dan se je Akret uspel osvoboditi.   

Naslednje jutro se je to razvedelo po celotni vladavini in na koncu je sporočilo prispelo tudi do Zevsa. Ker je Zevs bil vladar vseh bogov in glavni med njimi, ga je to tudi razjezilo. Vsega je imel dovolj, ni mu šlo v glavo, kako je to možno. Naenkrat se je spomnil, kdo mu je pomagal pri tem preizkusu. Okrivil je čarovnico Kirko. Odšel je do njenega brloga in ji rekel: ,,Ti si kriva za Akretovo odrešenje, zato boš tudi kaznovana!” Služabnikom je naročil, naj ju vklenejo skupaj z Akretom in ju dajo obesiti na najvišji vrh gore Olimp. Da bodo vsi videli njuni trupli in se zavedali, kako zelo nevaren zna biti.   

Ta večer je bila nevihta, najmočnejša nevihta, kar si jo lahko predstavljate. Zevs je tulil: ,,Sami ste krivi, da morate sedaj trpeti v tej nevihtni noči, zakaj jima niste pomagali v tej godlji!” Vsi meščani vladavine Atmos so to slišali in se na smrt prestrašili, razbežali so se po svetu, a kamorkoli so šli, vsepovsod so slišali Zevsovo kričanje.     

Naslednjih tisoč sto let se vsi morali tako živeti. Vsaka naslednja generacija je morala tako živeti, dokler se ni zgodilo nekaj.

Enega večera je Zevs izdihnil, enostavno ni več mogel tako živeti. Vsak dan je kričal in ničesar jedel. Tako se je končalo tudi življenje vseh preostalih bogov. Bil je konec.  

Ema Lavrenčič, 7. razred

Mineja Levačič, 4. razred

Dan miru

Na gori Olimp se je sonce jasnilo, ptice so žvrgolele, bil je pravi raj. Bogovi so se enkrat za razliko lepo pogovarjali. Bog Zevs se je nepričakovano ves dan smejal, saj je bil dan miru. Na ta dan niso smele biti vojne, ni smelo biti nobenega kričanja ali ukazovanja, dovoljen je bil lahko le čisto pravi smeh veselja.   

Nekega dne je iz daljne Afrike prišel prav čuden gospod. Bil je ves črn, napol nag, s temnejšimi lasmi, ki so bili dolgi najmanj en meter. Zakričal je: ,,Pozdravljeni, vaš dragi Janez se je vrnil s potovanja po celi Afriki!” S temi besedami je razburil čisto vse bogove. Njegovi znanci so ga skušali ustaviti ob njegovem drugem klicu. ,,Pridite me objeti!” je zaklical Janez. Takrat je z neba brez oblačkov ustrelila zelo velika strela. Bila je telo vladarja vseh bogov Zevsa. Janez se je spraševal, kaj se dogaja, vendar tega ni upal nikomur reči. Celo noč je bliskalo in grmelo, zato so se vsi poskrili pred to grozečo se nevihtno nočjo. Ko je Janez želel v kakršno koli hišo bodisi veliko palačo ali majhno lopico, so njegovi prijatelji, ki jih sploh ni dobro poznal vse zaprli in zaklenili. Zato je stekel v gozd. Pred njim se je pojavila ostudno grda in s špičastim klobukom ter vijoličnim ogrinjalom čarovnica Tanja. Rekla je: ,,Pojdi v jamo, na vrh gore Olimp, kjer živijo bogovi in tudi zmaj. Pojdi v njegovo votlino in pridi ven z druge strani, če hočeš, da se ti oprosti in vsa ta nevihta izgine v soncu.” Janez je rekel: ,,Hvala ti za vse, obljubim, da te ne bom razočaral.”  

Tako je Janez hodil po zelo zelo dolgi gozdnati poti, dokler ni prišel do vrha gore Olimp in s tem tudi do zmajeve votline. Zletel je vanjo. V votlini je videl 3 vrata. Vedel je, da te ena od njih reši tega prekletstva, ki ga je imel. Zato je odšel skozi prva vrata. Bila so prazna, s čisto temo. Ker je lepo padal navzdol, je vedel da bo tu skozi hodili celo večnost. Šel je čez zadnja vrata. V njih je bil zmaj, v sekundi je pihnil lavo. Na srečo ga ni zadel. Uporabil jo je, da si je z njo prižgal baklo. Šel je do vrat in ko se je dotaknil ročaja, ga je ta zmaj lepo požrl. Zato je Janez odšel mrtev v podzemlje, kjer ga je pričakal Had, bog podzemlja. Dal ga je v zeleno žarečo se steno tako kot vse druge mrtvece.    

Bog Had je šel do Zevsa in mu rekel: ,,Čarovnica je svojo nalogo odlično izpolnila.”
Bog Zevs mu je pritrdil. Nato je bog Zevs vsem naznanil: ,,Dan miru je rešen.”   

Larisa Kotnik, 7. razred

Alenka Gretar Logar, 4. razred

Nemogoče opustošenje

Tisto noč je divjala strašna nevihta. Zemlja je javkala, ker jo je je veter mučil s svojo izjemno veliko in močno jakostjo. Ptiči so se skrili v najgloblje krošnje dreves, ki so še ostala. Reke so podivjale. Prestopile so bregove in za seboj puščale vse, kar ni bilo dovolj močno, da bi se branilo. Okrog gore Olimp ni rastla niti ena cvetlica več. Bog Had je v svoji palači razmišljal, kako bi dobil odgovor na nešteta vprašanja, ki so mu rojila po glavi. 

V podzemlju, kjer je bog Had vladal, je bilo vse prej kot mirno. Dvorane za tiste, ki so že izdihnili svojo priložnost za življenje, niso imele nobene podobe. Mrtveci so skakali naokrog, kot bi imeli na voljo še milijon življenj. Smrtonosne kače, ki so krasile dvorano, so migljaje šepetale. Vsem dvoranam je grozilo, da se bodo zaradi svoje šibkosti zdaj, zdaj sesule v prah.  

Mogočni bog Had, ki je bil oblečen v izredno močna oblačila iz kovine, ni imel besed. Sedel je na svojem veličastnem stolu in napenjal svoje možgane. Njegov obraz je bil podoben hruški. Lasje so mu štrleli pokonci, oči je stiskal skupaj in delal take grimase, da ti je ob pogledu nanj zaledenela kri. Rekel si je: ,,Ne smem in ne morem pustiti, da se kaj takega ponovi. Tako opustošenje bi lahko bilo usodno za vse ljudi na Zemlji. Poklical bom Zevsa,“ je naposled sklenil. Ob glasu, ki ga je spravil iz sebe, so se v njegovem kraljestvu zatresla vsa okna. Roka se mu je močno zatresla. Zevsu je napisal pismo, v katerem ga je prosil, naj takoj pride v njegovo palačo.  Mislil je, da je to dobra odločitev. 

Čez tri dni so zapele trobente. Zevsovo spremstvo se je pripravljalo na dolgo pot proti Hadovem nadvse mračnem kraljestvu.  Zevs je vojakom, postavljenim v vrsti, ukazal: ,,Had, bog podzemlja mi je v pismu napisal, naj takoj ukrepam. Ker nisem  neumen, sem se odločil, da se bom takoj odzval njegovi prošnji. Sami lahko vidite, kaj je tisto, zaradi česar moramo takoj nekaj narediti. Odrinimo na pot!” je zaklical. Tako so vojaki z Olimpa odšli v dolg boj. 

Zevsu je med potjo močjo skuštralo njegovo pričesko. Njegovi lasje so razmršeno skakljali sem in tja. Sandali, narejeni iz najboljšega materiala, so se večkrat strgali in pripomogli k temu, da je dobil nemalo pripomb od vojakov. 

Naposled so le prispeli do Hada. Zevs je že takoj ob prihodu vedel, zakaj je moral z vojsko nemudoma odriniti. ,,Kaj te tare, Had?”  je vprašal preudarno. ,,Opustošenje brez postanka. Grčijo in vse ostale države je prizadela močna nevihta. Moramo ukrepati!” je zaskrbelo Hada.  

Nastala je tišina. Zevs je burno razmišljal. Ker je bil zelo iznajdljiv, ni mogel držati jezika za zobmi: ,,Pojdimo do čarovnice. Ona bo zagotovo vedela,  kaj je krivo za to naravno nesrečo.” Had je ustrežljivo prikimal. Vojaki so se odpravili do doma čarovnice Lutre, ki je slovela po svojem zlu.  

Čarovnica tega ni pričakovala. Doma je kuhala svoje napoje. Njen obraz je bil vesel. Pela si je svojo najljubšo čarovniško pesem. Na vprašanja obiskovalcev je vselej odgovorila z besedo ne. Ob tem so se ji prsti tresli, saj je samo ona vedela, da je lagala.
Zevs in njegovi pristaši so se zato odpravili do zmajeve votline. Tudi tam  je zmaj vsa vprašanja zanikal. Njegovo telo se je treslo. Luske so bingljale sem in tja. Ubil je tudi nekaj vojakov. To je storil nehote, saj je bil prijazen in srečen s tem, kar ima. Bil je zelo plašen. 

Had, Zevs in vojaki so odšli do brloga čarovnice Lutre. Njena črna oblačila so povedala vse. Zevs je segel po orožju in jo pokončal. Znebili so se te ničvredne čarovnice. Opustošenje je še dolgo morilo prebivalstvo. 

Alina Berič, 7. razred

Julija Jamšek, 4. razred

Samotna pot

Po dolgih letih življenja v Hamburgu sem se odločil, da želim odpotovati v kraje, kjer mi bo življenje lažje. Vendar nisem pričakoval, kaj vse še me bo čakalo, da pridem do ladje.

Vse se je začelo, ko sem slišal dva kmeta govoriti, kako čudovito je v deželi z imenom Amerika. Ker sem želel videti, če je res tako čudovita, sem se odločil, da bom odšel na eno od hamburških ladij. Sprva sem mislil, da se bo zlahka vkrcati, vendar sem se hudo motil. Ko so nas začeli umivati, je zraven mene bilo okoli 10 ljudi. Ko so me začeli tuširati, sem se počutil kot žival. Videl  sem premožne ljudi, ki so se nam v daljavi posmehovali, kot da nimamo čustev. Po prhi so nas poslali k zdravniku. Bilo me je strah, da bom po nesreči zakašljal in me ne bodo spustili na ladjo. Na srečo so me spustili naprej, saj nisem kazal znakov nobenih bolezni.

Po dolgem dnevu so nas napotili v prenočišče. Bil se vesel, saj sem bil izmučen od napornega dne. Po prihodu tja ni bilo več nobene proste postaje. Zaradi tega nas je veliko ljudi spalo na tleh. Ko sem se pripravil na spanec, sem ugotovil, da nekaj stvari manjka v moji potovalki. Manjkalo je nekaj oblačil in kovancev. Ko sem to videl, sem želel obupati in oditi nazaj domov. Vendar sem vedel, da nimam več dovolj denarja za taksi. Zato sem vztrajal naprej in odšel proti ladji z drugimi ljudmi. Ko smo s solznimi očmi hodili proti ladji, smo se tako stiskali drug ob drugega. Zdelo se mi je, kot da so vsi ljudje izgubili čustva in si samo želijo pobegniti. Najbolj me je žalostilo, ko sem videl otroke, ki niso našli svojih staršev in so kričali s solznimi očmi.

Sedaj bom mogel še nekaj noči preživeti na ladji. Zato se bom moral za danes posloviti.

Žan Kosar, 9. razred

Julija Jamšek, 4. razred

Upajoč na boljše življenje

Z družino smo se že nekaj časanazaj  odpravili v Hamburg. Iz naše domovine Slovenije smo odšli zaradi upanja na lepše življenje v deželah na drugi strani sveta, tako sta vsaj rekla oče in mati.

Ob prihodu v Hamburg sem bil zgrožen nad tem mestom. Vse je bilo umazano, bilo je polno ljudi, visoke črne sive stavbe. Tudi mami je bilo videti, da ji je neprijetno, oče se ni zmenil za to. Ko smo prispeli do pristanišča, so nas razdelili moške in ženske vsakega na svojo stran. Naju z očetom so dali na desno stran, mamo in druge ženske so odpeljali drugam. Sprva nisem vedel, kaj bodo storili z nami, bilo me je strah, a me je oče tolažil, da bo vse v redu, čeprav je tudi on izgledal zaskrbljen. Nato so nas slekli in nas vse začeli umivati. Več 100 moških so polivali s tisto umazano vodo. Z nami so ravnali kot z živalmi. Za tem so nas vse poslali na zdravstveni pregled. Rekli so, da če ne boš zdrav, te ne bodo spustili na ladjo. Vrsta za pregled je bila dolga. Eni so čakali par dni, da so prišli na vrsto. Med čakanjem so nas poslali v koče, kjer smo si lahko odpočili. Z očetom sva bila v kotu koče na tleh, ker ni bilo drugje prostora, in čakala na mamo, da se vrne k nama. Dva dni sva bila tam, a mame ni bilo. Skrbelo me je, če je vse v redu z njo ali se je kaj zgodilo.

Pristanišče je bilo zelo veliko in polno ljudi, tako da je bila mala možnost, da se z mamo spet srečamo. Trenutno sem z očetom na pregledu in čakam zunaj sobe, v katero te pošljejo, da vidijo, če si zdrav. Oče je notri in govori z zdravnikom nemško, izgleda razburjen.

Upam, da je ta dežela vredna vsega tega, kar smo dali skozi. Upam, da tam spet srečam mater.

Nino Tusulin, 9. razred  

Svit Polič, 4. razred

Vlekel me je za nos

Mickina soba, 5. 4. 1783

Dragi moj mali dnevnik!  

Ne morem verjeti, da sem bila tako slepa, da nisem mogla videti, da me vleče za nos in se samo poigrava z menoj. Kako sem lahko tako neumna, da nisem mogla videti, da je bil že zaročen z drugo, mene pa je samo izkoriščal, ker mu je bilo dolgčas. Počutim se zelo krivo, samo ne vem, kako mi je lahko Anže tako hitro odpustil, no, zato ga imam rada. Je pa res, da Anže meni ne zna tako lepo laskati z besedami kot on, saj nisem dolga kakor smreka. Ta prevarant mi je tako lepo govoril samo zato, da bi padla v njegovo iznajdljivo past! Tako sem bila presenečena in razočarana, ko sem izvedela za vse to. Hvala bogu, da mi je Šternfeldovka to povedala. Zaradi tega, kar se je zgodilo, sta se moj oče in Anže odločila, da ga bosta potegnila za nos. Tako je Tulpenheim moral plačati za mojo poroko. Ostal je še brez svoje zaročenke, s katero se je zaročil samo zaradi njenega denarja. On je pa res pohlepen plemič. Moj oče mi je za to dejanje tudi hitro odpustil.

Oče in Anže sta se odločila, da mu pripravita past. Ko je prišel naredit poročno pogodbo z menoj, ampak je v bistvu podpisoval, da bo plačal za mojo poroko z Anžetom. Takrat je prišla tudi Šternfeldovka in ju je razkrinkala njegovemu bolnemu stricu. Šternfeldovka ga je celo zapustila in razdrla zaroko z njim. To še ni bilo vse. Zagrozila mu je, da še mora dodati nekaj denarja in podpisati kot priča.

Ko smo vsi bolj ali manj odhajali domov, se je Glažek pritihotapil nazaj z vinom in smo proslavljali še dolgo v noč.       

                                                                                                  Micka

Nika Slapšak, 8. razred  

Davyd Kuchmenda, 4. razred

 

Pismo dr. Figu

                                                                                              Zg. Partinje, 27. 1. 2021

Spoštovani Prešeren

tako kot vsak zaveden Slovenec vas prav dobro poznam. Verjetno vemo več o vas, kot bi si želeli. Rodili ste se hitro zapomljivo letnico 1800, in sicer 3. decembra. Bili ste tretji izmed 7 otrok Mine in Šimna Prešerna. Za razliko od ostalih otrok, ki jih je šolala mama, ste vi šli z Vrbe v Kopanj k stricu Jožefu. Zaradi nadarjenosti ste bili vpisani v zlato knjigo, kasneje pa študirati na Dunaj. Naredili ste tudi filozofsko fakulteto in se zaposlili kot pravnik. Imeli ste dve neuslišani ljubezni Julijo Primic in Zaliko Dolenc, na koncu pa ste z Ano Jelovšek imeli tri otroke.

Vaših del res ni veliko, so pa zato toliko globlja in v njih izlivate svoja čustva, ko vas je zapustila ljubezen, ko ste izgubili prijatelja Matijo Čopa ali se skregali z Jernejem Kopitarjem. Vaša dela so različnih oblik in prav s tem ste slovenski jezik povzpeli na evropsko raven. Sedma kitica pesmi Zdravljica je zdaj naša himna, nanjo smo izredno ponosni.

No, vseeno vam malo zamerim. Pri slovenščini se moramo učiti o vas in znati na pamet vaš življenjepis. Naša generacija se je – vsaj mislim tako – izognila deklamaciji Povodnega moža, a verjamem, da to še ni konec. Vseeno sem vesela in ponosna na vse, kar ste naredili za slovenki narodni ter jezik, saj brez vas morda sploh ne bi obstajali in imeli toliko literarnih del.

Lep prešeren pozdrav

Ema Senekovič, 8. razred

Alenka Gretar Logar, 4. razred

Šarevčeva sliva

nevihtna noč, 1869

Dragi dnevnik,

ne boš  verjel, kaj vse se je dogajalo v mojem življenju. Začelo se je s smrtjo mojega ljubega očeta. Joj, kako sem bila žalostna. Prepustil mi je borno kočo, slivo, ki je vedno obilno rodila in naročilo, naj nikar na stara leta ne beračim. To misel sem v sebi držala do zadnjega diha.

Iz leta v leto sem živela svoje borno življenje. Zaposlila sem se pri bogatih kmetih, vsako leto pa sem prodajala slive. Ah, moja sliva. Pogosto nisem spala, ker so jo hodili potepuhi in otroci “rabutat”. Kar sem zaslužila od sliv in dela, sem si shranjevala v škatlo in jo zakopala v gozdu.

Od takrat, ko so me želeli odpustiti, sem še manj jedla, da le ne bi kdaj beračila.

Takrat se je zgodilo … Takrat, tiste nevihtne noči, ko je bila ravno Mina pod mojo streho. Zbudila sem se. Sanjala sem, da mi nekdo krade zaklad. Pohitela sem v gozd, da bi našla denar. Ni ga bilo. Tekla sem, kolikor sem mogla. Mislila sem si: ,,Da mi ne bodo še slive odvzeli!” Hitela sem domov in vzela sekiro. Zapela je in slive je bilo v obsegu vedno manj. Končno slišala, kako je začela padati, pomislila sem na očetovo zadnjo željo. Videla sem slivo pred očmi. Padala je in padla name, luč je ugasnila.

                                                 Meta, zvesta obljubi

Ema Senekovič, 8. razred

Gabriel Zavernik, 4. razred

Odhod neznano kam

V starem mestu Hamburg je veliko prostorno pristanišče. V mestu je sto ulic in kanalov. Ulice, voda, vse, kar pogledam, je umazano. Po ulicah so prodajalne druga ob drugi. Nad pritličjem se dvigajo pisarne in skladišča.

Sem v Hamburgu, kjer ljudje gredo, pa ne veš kam, ne veš zakaj. V takšni gneči nisem rada. Vsepovsod toliko ljudi, toliko tatov, goljufov. Težko kam prideš, saj te potiskajo enkrat z leve, drugič z desne. Počutim se kot kakšna žoga. Vsepovsod, kamor pogledaš, vidiš samo umazanijo. Hiše so črne, ljudje so raztrgani in umazani. Zjutraj so v mesto prispeli vlaki, polni ljudi različnih narodnosti od Poljakov, Rusov, Židov in na ulicah je še več ljudi.

Uradniki nas delijo na moške in ženske, ene na levo, druge desno. Po tej delitvi nas slečejo do golega in nas spuščajo v kopel. Po kopeli smo se ulegli na slamnice, kjer je spalo na tisoče in tisoče ljudi, bile so že stokrat očiščene. Na teh slamnicah lahko prenočiš dva, tri, morda največ osem dni. Po 2 in 2 nas spuščajo v  zdravniško sobo. Po zdravniškem pregledu nas spuščajo na manjši parnik, ki nas pripelje k večjemu parniku.

Ko sem še zadnjič bila na evropskih tleh, me je prevzel strah. Videti je bilo, da je druge ljudi tudi strah. Oči imam polne solz in kot obsojena stopam na ladjo. Na ladji nas je na tisoče in tisoče. Ne moreš se premakniti ne na desno in ne na levo, ne naprej in ne nazaj. Enostavno moraš stati na mestu sam. Sama sem in me je strah novega življenja, novega mesta.

Sara Kotnik, 9. razred

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred

Kraljestvo povodnega moža

V kraljestvu povodnega moža, 23. 10. 1839

Dragi dnevnik,

sem Urška, zdaj že kar nekaj časa bivam v kraljestvu  povodnega moža. Tukaj je zelo težko živeti, saj sem najlepša in te lepote ne morem kazati. Mislim, da sem si malo tudi zaslužila to kazen, da me je povodni mož ugrabil, saj sem se zelo grdo poigravala s čustvi fantov in njihovih deklet. Kaj naj naredim? Sem pač najlepša in če sem najlepša, si lahko izberem tudi najlepšega fanta. To je zame povodni mož.

Spomnim se, kako sva s povodnim možem plesala. Plesala sva tako hitro, da je kar začelo grmeti in naenkrat sva priplesala do Ljubljanice. Tukaj se je začela moja kazen.

Sedaj sem v kraljestvu povodnega moža in tukaj se začnem zavedati  vseh svojih napak. Včasih si rečem: ,,Urška, zares si se poigravala, zdaj pa imaš kazen, ki si jo zaslužiš.” Povodni mož me sili delati stvari, ki jih še nikoli prej nisem počela, kot so pometanje, pomivanje posode, pranje oblačil … Prej so to namesto mene vedno delali drugi. Vendar kazen je kazen in upam, da me bo povodni mož kdaj izpustil. Prepričana sem, da se vsi sprašujejo, kje sem in če sem še živa. Rada bi vsem sporočila, da sem živa, da mi je žal.

Pri povodnem možu moram delati dan in noč ob dežju ali ob največji vročini. Delati moram vse, kar mi reče. Dobivam občutek, kot da me ima za služkinjo. Ne delam samo takšnih splošnih stvari, kuham mu tudi kosila, večerje, zajtrke in malice. Postaja nadležno. Rada bi pobegnila, ampak se bojim, da me bo našel in še huje kaznoval, zato bom raje tukaj ostala še naprej. Počela to, kar mi reče, ker na napakah se učimo in jaz sem jih naredila ogromno. Sedaj jih moram nekako popraviti.

Prizadela sem ogromno ljudi in pokvarila ogromno vez. Zdaj se ljudje med seboj sovražijo. Ampak mislim, da mene sovražijo še bolj. Življenje je kratko z veliko napakami in z veliko uspeha, vendar jaz imam več napak kot uspeha.

Urška

Lana Repolusk, 8. razred

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred

Sanje so vedno vsemogočne in srečne

Bil je prekrasen dan
in dobil sem iluzijo
za najboljše sanje,
saj danes nisem stopil v laganje.

Prišla je že temna noč,
ko sem šel spat.

Nakar v sanjah sem dobil moč,
da bedim celo noč.

Sanjal sem o svojem prvem plavanju.
Tam so bili tudi starši.

Spoznal sem prelepo dekle,
ki sem jo naslednji dan povabil v lunoa park.

Jan Fekonja, 6. razred

Mija Žerav, 4. razred

Družina

Družina ti bo vedno
stala ob strani,
je polna veselja, sreče
in nikoli ni nesreče.

Od družine vse dobiš,
kar si zaželiš.

Brez družine ni lahko,
ampak je zelo težko.

Če družino izgubiš,
se ti svet podre
in vse v tebi umre.

Družina je vse,
kar v življenju potrebuješ.

Nial Nudl Šipek, 6. razred

Prijatelji

So ljudje,
ki ti vedno stojijo ob strani
in te ne pustijo na cedilu,
ampak ti vedno pomagajo.

Pravi prijatelji so ljudje,
ki jim vedno lahko zaupaš
vse skrivnosti
in poveš vse novosti.

So polni modrosti, zaupanja,
veselja, sreče in norosti.

So kot tvoja druga družina
in se nikdar ne norčujejo iz tebe.

Lukas Logar Gretar, 6. razred

Tjaš Črnčec, 4. razred; Nejc Breznik, 4. razred; Davyd Kuchmenda, 4. razred

Poljub

Poljubi so vroči 
in nežni. 

Topli so kot sonce. 
Poljubi so lahko  
stoječi in ležeči,
a vsak  ti da energijo.  

Poljub ti pove, 
če imaš nekoga rad  
in če ga ljubiš. 

Poljub je lahko gluh
in prav nobeden ni od muh.  

Po poljubu je vse lepo in prav. 

Nejc Belec, 6. razred

Pia Črnčec, 6. razred

                                

Nesrečna ljubezen mroža

V vroči poldnevni pripeki
se na plaži sončim en in
edini Jožef mrož.

Sredi plaže zagledam lepo ribo.

Tako se mi poveča utrip,
da kar skočim na noge
in k njej odhitim.

Ona me pa gleda,
kot da sem Bog.
Povem ji,
da mi je všeč in
da sem zaljubljen vanjo .

Riba mi odvrne,
da sem grd zelo,
da bi jo pojedel že naslednji dan,

Riba se obrne v vodo,
jaz pa nesrečen
sredi prazne plaže
ostanem sam.

Katarina Jug, 6. razred

Larisa Kotnik, 7. razred

Lepi spomini se delajo s prijatelji

Lep dan je za mami  
in spomini še lepši so z nami, 
a lepih spominov ne delaš sam, 
delaš jih s prijatelji,
ki so kot zvezde večni, 

Kot nasmeh nam povedo, 
da spomini potrebujejo 
večno in srečno prijateljstvo.  

Ko veliki smo in odrastemo, 
prijateljstvo pogrešamo, 
a spomini z nami ostanejo.  
Skozi življenje nas spremljajo,
zato ohranimo spomine te, 
ker osrečujejo nas vse.  

Prijateljstva ne izgubijo, 
čuvajo ga za vse.                                          

Pia Črnčec, 6. razred

Zoja Žnuderl, 4. razred; Nia Zorjan, 4. razred; Alenka Gretar Logar, 4. razred; Julija Jamšek, 4. razred

Morska ljubezen

Na morju sem srečala Jana.

Bil je tako simpatičen.
Ves čas sem zrla vanj,
obrnil se je in stopil k meni.

Ogenj gori, valovi plešejo,
Jan me za hrbtom objema
in kitara igra.

Drug dan me povabi na plažo.
Tam se kopava in igrava .
Po mojem trebuščku pa kar
plešejo metuljčki.

Taja Pavalec, 6. razred

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred

                                               

Mrož

Na plaži sedim,
se pod sončkom sončim,
nakar mimo mene lep biser prihiti,
ribi Vidi se mudi.

Zagledam se vanjo.
S srčki v očeh jo nagovorim,
kar je v mojih močeh.

A ona me ne mara,
čeprav res trudim se,
res rada me prevara,
čeprav poskusim vse.

Zasnubim jo s prstanom,
ki je iz zlatih alg spleten,
dam ji lep obesek
iz dragih školjk narejen.

Pia Črnčec, 6. razred

Nejc Breznik, 4. razred

Poletna ljubezen

Sredi poletja sem spoznala fanta.
Bil je lušten in prav fajn.

Celo poletje sva hodila
kot fant in dekle.

Bil je čustven,
a tako ljub.
Mi je premočno stiskal dlani,
a to mi je bilo sprva všeč.

Zdaj sem ga zapustila
praznih rok in
žalostnega kot galeb.
Bil mi je všeč drug fant
in z njim sem izginila neznano kam.

Katarina Jug, 6. razred

Tim Fidler, 4. razred

Bivanje s težkim kisikom v Ljubljanici


Ljubljanica, 6. 12. 1825

Dragi dnevnik,  

ne morem verjeti, da sem tako slabo končala. Zakaj sem morala biti egocentrična? Ampak ne obžalujem! Saj ni težava v tem, da moram biti v podvodnem svetu, ampak težava je, da zelo težko diham.  

Bila sem na trgu pod lipo. Izbirala sem si plesalca in izbrala sem povodnega moža, kdo ve, da sem v Ljubljanici. Kako bi vam opisala, kako je živeti v podvodnem svetu. Kot umrlim dušam pod zemljo. Veliko umrlih trupel, propadajoče kosti in tudi veliko izgubljenega nakita pod kamenjem. Tam je raj. Ampak ne kot raj, ampak kot raj potrtih človeških src. Veliko ljudi je izgubilo živali, ljudi in ljube stvari. Ta Ljubljanica skriva vse to. Vsi ljudje – moški in ženske vedo, da sem nestalna, saj hodim od moža do moža in se ne morem odločiti, kateri bo moj. Povodni mož je dober človek in vzel me je na ples, ker sem mu bila najlepša. Hotel me je samo zase. Moških, ki so nad Ljubljanico, nisem videla že dolgo časa. Pogrešam to zapeljevanje moških. ,,A greva na ples?” me je vprašal povodni mož. ,,Lahko, a na trg pod lipo?” ,,Ne, v vodi bova plesala. Danes bo vsa Ljubljana žarela od tvoje lepote.” ,,Dogovorjeno, danes  bom najlepša ženska v podvodnem svetu!”
Le kaj pa moj ljubi domek na površju? Zagotovo je ves prašnat. Danes grem na ples po podvodni cesti. Moram imeti lepo, čisto in sijočo obleko. Povodni mož je dejal: ,,Nikoli več ne boš videla zraka, nikoli več ne boš zapeljevala moških, tudi ogledala ne boš več imela. Ko boš danes zaplesala z menoj, bo tvoje srce ugasnilo, za teboj bo ostala luč, ti se boš spremenila v povodno ženo. Tvoja kazen za prevzetnost je, da boš po smrti postala povodna žena brez duše in srca.”

obupana Urška

Daša Knezar, 8. razred

Mineja Levačič, 4. razred

London vas kliče   

Moje potovanje je bilo v državo, ki je zelo oddaljena od Slovenije, to je Velika Britanija. V Britanijo smo šli zaradi tega, ker je to bilo moje darilo za birmo. Moja družina je vedno vedela, da si želim iti v London in to željo sta mi uresničila moja botra in boter.

Na potovanje smo se tako odpravili jaz, moja botra in moj boter. Noč pred potovanjem sem prespala pri botru in botri. Spanca ni bilo veliko, saj smo se 28. 6. 2023 okrog polnoči odpravili na 3-urno vožnjo do Dunaja. Ko smo prispeli na Dunaj, smo avto oddali na parkirišču in so nas zapeljali na letališče. Ko smo prispeli na terminal, iz katerega je vzletelo letalo, smo spili kavo in pojedli kakšen prigrizek. Vzleteli smo ob 6.30 in smo bili v zraku kar 2 uri. Leteli smo nad Avstrijo, Švico, Nemčijo in Nizozemsko. Okrog 8.30 smo pristali na letališču Heathrow, ampak takrat je bilo v Sloveniji že 9.30. Najprej smo preverili, kako oz. s katerim prevoznim sredstvom bomo prišli do našega hotela in si priskrbeli internet za naše telefone. Odpravili smo se z vlakom, kjer smo videli razgled na London in njegovo okolico. Ko smo prispeli do Bermondley hotela, smo odložili naše kovčke in odšli raziskovat London. Že takoj se nam je zdelo, da je London cel cvet v enem mestu. Videli smo Tower Bridge, kjer smo prečkali most do druge strani reke Temze. Tower Bridge je bil narejen v imenu kraljice Elizabete II. Govorilo se je, da ko bo umrla, se bo most podrl. Ko smo našo pot nadaljevali, smo videli Shard, ki je s svojimi 87 nadstropji najvišja stavba v Združenem kraljestvu. Pogled na Shard je bil veličasten, zgledalo je, kot da se konča v oblakih. Prav tako smo videli The Tower of London, ki ima temno zgodbo. Pravijo, da so tam obglavljali ljudi in stražarji so morali tam ostajati z družino zaradi kraljeve družine.

Drugi dan smo zjutraj pojedli zajtrk in se odpravili na raziskovanje. Obiskali smo Oxford ulico in muzej Madame Tussauds, kjer smo videli iz voska narejene znane osebe. Voščene lutke so bile narejene tako dobro, da nisi vedel, da gre za lutko temveč za ,,živega” človeka. Voščene lutke in predstavitve, ki smo jih videli, so bile zelo zanimive in je opazno, da so v vse vložili veliko truda. Istega dne smo si ogledali tudi zelo znan zvonik, to je Big Ben. Zelo znan je zaradi zunanje zgradbe in kar 6 monarhij in 42 ministrskih predsednikov je prišlo in tudi odšlo, ko je prvič zazvonil. Nadalje smo se odpravili do London Eye. Vstopili smo v kupolo in se podali na pot v zrak, ki je trajala okrog 30 minut. Iz London Eye smo imeli čudovit razgled nad celotnim Londonom, nad katerim smo bili navdušeni. Potem smo se odpravili do Westminister Abbey, v kateri je bilo veliko kraljevih porok in kronanj. Westminister Abbey je tudi ena izmed najpomembnejših zgradb v Londonu. Istega dne smo si ogledali še Sea Life, kjer smo videli različne vodne živali, najljubši so nam bili pingvini. Ko smo jih opazovali, kako vzganjajo norčije, smo se zelo nasmejali.

Tretji dan našega zanimivega potovanja smo se odpravili v Warner Bros Studio, kjer so snemali in montirali filme Harry Potter. Do samega studia nas je odpeljal zelo zanimiv in poseben avtobus s tematiko Harrya Potterja. Ko smo prispeli v studio, smo videli vse pripomočke, ki so jih uporabljali v vseh 7 filmih. Kostumi, rekviziti, iz silikona narejeni deli telesa (ušesa, roke …) in celoten studio so nas navdušili, lahko smo se počutili, kot da smo del Harry Potterja. Lahko samo rečem (v imenu vseh nas), da so se nam uresničile vse sanje, ko smo bili v studiu in ga je bilo vredno obiskati.

Četrti dan smo se že zgodaj zjutraj odpravili na eno izmed svetovno znanih znamenitosti Stonehenge. Stonehenge je eno izmed sedmih čudes sveta. S površja zgleda kot zmešnjava pokončnih kamnov, iz zraka pa je njegova oblika bolj jasna. Ljudje še danes ne vedo, kako je ta čudež sploh tukaj, zakaj je bil uporabljen. Stonehenge je mogočen dokaz človeške iznajdljivosti, domišljije in ustvarjalnosti. Naš vodič nam je povedal tudi, da kamni odvzemajo negativno energijo in ti dajo pozitivno, če greš okrog njih v smeri urinega kazalca. Iz Stonehenge nas je pot vodila naprej do Windsor Castle, kjer je kraljica Elizabeta II. zelo rada preživljala svoj čas. Windsor je tudi eden izmed večjih in najstarejših zasedenih palač na svetu. Območje gradu Windsor obsega 13 hektarjev in ima različne utrdbe, palače. Tako zunanjost kot notranjost sta nas navdušili s svojo veličino. Notranje sobe z visokimi stropi, pozlačenim pohištvom in različne čudovite slike iz zgodovine kraljeve družine so nas pustile brez besed.

Že je prišel peti dan našega potovanja. Odpravili smo se do Buckinghamske palače, ki je uradno že od 1837 domovanje britanske kraljeve družine. Palačo uporabljajo za različne sprejeme in zabave. Nato smo se odpravili tudi v britanski muzej, v katerem se skriva veliko zgodovine. Videli smo stvari iz različnih koncev sveta, saj so Britanci imeli veliko kolonij. Navdušeni smo bili nad egipčanskimi mumijami in sobo ur. Nato smo se odpravili do katedrale Sv. Petra, ki jo napolnjujejo različni kipi in spomeniki slavnih britanskih državljanov.

Šesti dan smo posvetili obisku Narodne galerije, ki je bila polna čudovitih umetnin. Dan smo posvetili obisku muzejev in si ogledali tudi zelo veliko knjigarno Waterstones, kjer sem si kupila knjigo Harry Potter. Zadnji dan našega čudovitega potovanja smo se odpravili na Sky Garden, kjer smo videli London v vsej svoji lepoti. Ker smo skozi celotno potovanje veliko hodili, sem si zadnji dan na Oxford ulici kupila nove čevlje, saj so bili moji uničeni. Nakupili smo še spominke za naše domače in spili Starbucks kavo. Nato smo se odpravili do hotela po prtljago in se podali na letališče Heathrow. Zaradi dežja je naš let imel zamudo in smo vzleteli kar 1 uro kasneje, kot bi sicer. Zadnji dan je bil kar malo žalosten, saj smo se morali odpraviti domov. Na Dunaju smo pristali okrog 23.00 in se srečno pripeljali do doma.

London me je zelo pritegnil zaradi njihovega reda, kulture in njihove estetike v gradnji. Vsem priporočam, da ko pridete v London, se držite desne strani, če se vam ne mudi, če boste stali na levi, vas bodo enostavno pohodili. Ker je London zelo velik, se je dobro držati osebe, s katero si, da se ne izgubiš. Če si zares želite obiskati in ogledati London, načrtujte potovanje vsaj za en teden, ker si vsega v treh dneh ne moreš ogledati.             

 Aneja Kos, 9. razred

Dragocenost medu                   

Medved po dolgih zimskih mesecih hiberniranja pride ven iz njegove votline. Sneg in led sta se stalila, narava je v novih barvah.

Medved gre k svojemu najljubšemu drevesu. Opazi, da je na njem nastal panj sladkega in gostega medu. Odloči se, da bi ga nekaj pojedel. A medved je pameten, da ga ne bi čebele pičile, je uporabil dolgo vejo, da je panj sklatil na tla. Ko ga skoraj poje, pride po poti lisica, ki je nizke rasti, hitra in neumna. Medveda vpraša: ,,A lahko še jaz malo?” Medved ji odvrne:
,,Seveda, a ne veliko.” Lisica, brez da bi ga poslušala, vzame vse preostalo in zbeži v medvedovo votlino, kjer je na drugi strani zelo majhna luknja. Medved to ve. Gre čez votlino in breg ter vidi lisico, ki se je zagozdila. Pol trupa ima skozi jamo in pol še v jami. Medved počasi vzame med in odtava s polnim trebuhom dalje v gozd.

Če kradeš, nikamor ne prideš.

Tobias Škamlec, 7. razred

Micka, a si res lahko tako neumna

Mickina dnevna soba, 9. 9. 1789

Dragi dnevnik!

Micka tukaj. Neumna, ampak zelo neumna in naivna sem. Sploh ne vem, kako sem mu lahko verjela in prevarala Anžeta, čeprav je Anže kmečki fant in ne zna biti ravno nežen, ne zna dajati komplimentov, je zelo pameten in dober. Sploh ne vem, kako je to možno, da
potem ko sem mu to naredila, še vedno hoče biti z menoj.

No, zdaj pa k bistvu. Bilo je enega lepega sončnega dne, ko sem razmišljala, kako bi bilo lepo, če bi živela na gradu in bi bila žlahtna gospa. Ko sem tisti dan šla na sprehod, sem tam srečala čednega in mestnega gospoda, ki mu je bilo ime Tulpenheim, bil je res čeden in znal je dajati komplimente, ne tako kot Anže. Zaljubila sem se vanj. Takrat nisem dojela, kakšen je in sem videla samo njegovo lepoto, imela sem oči samo zanj. Nisem pa vedela, da ima zaročenko. Bila sem neumna in naivna. Tulpenheim mi je podaril prelep prstan, le bala sem se, da bi za to izvedela Anže in oče, nisem ju hotela prizadeti. Vendar sem se s Tulpennheimom imela zelo lepo, vedno mi je dal pozornost. Medtem ko njegovi zaročenki Šternnfeldovki ni povedal, da je z mano, ampak tudi jaz nisem vedela zanjo. Ko sem izvedela zanjo, nisem bila najbolj vesela. Tudi Šternfeldovka je bila besna in odločila se je, da ga zapusti, jaz sem naredila enako in sem šla povedat očetu, oče ni bil najbolj navdušen, ampak ko sem to povedala Anžetu, je odreagiral, kot da se to sploh ni zgodilo. No, skoraj tako.

Nekaj dni po tem, ko sem mu povedala, si je oblekel nedeljsko obleko in mi metal pod noge, kar sem mu naredila, vendar ni bil besen, kar me je zelo presenetilo. Nisem vedela, da ja tako razumen. S tisto gosposko obleko, ki je bila grozna, mi je dajal komplimente, ki so bili grozni kot obleka. Povedala sem mu, da mi ni do šale. Bila sem zelo prizadeta zaradi tega, kar mi je naredil Tulpenheim. Oče, Anže in Šternfeldovka so se spoznali in se odločili, da mu nastavijo past, sicer mi niso hoteli povedati, kaj je, saj so se bali, da bom kaj zblebetala Tulpenheimu.

Bila sem zelo vesela, kajti Anže mi je dokončno oprostil in ni mi več metal pod noge mojih napak. Zelo sva srečna. Tulpenheim je ostal dokončno sam, saj si je to tudi zaslužil. Čeprav vem, da to s Tulpenheimu ni bilo v redu, sem zelo vesela, da vem, da nikoli nisem sama, saj imam ob sebi očeta in Anžeta.

tvoja Micka

Pija Šunko, 8. razred

Miha Senekovič, 4. razred

Po poteh mojih prednikov

Pred 4 leti sva se 1. avgusta 2019 z mamo odločila, da bova obiskala državo, v kateri še nikoli nisem bil, kjer so na jedilniku vsak dan čevapčiči z lepinjo in kajmakom, kjer kar mrgoli od zanimivosti. Obiskala sva Bosno in Hercegovino, da spoznava kraj najinih prednikov.

Na pot sva se odpravila zgodaj zjutraj, še preden je sonce začelo vzhajati. Avto je bil poln prtljage, ki sva jo potrebovala za 4 dni dolgo potovanje. Po stari cesti sva se odpravila do mejnega prehoda Gruškovje, spremljala  pa naju je le cestna osvetljava. Na mejnem prehodu so naju že čakali zastoji. Po dolgih 2 urah čakanja se je zunaj začelo daniti, midva pa sva se končno odpravil dalje do Zagreba, kjer sva naredila kratek postanek. Pot sva nadaljevala do hrvaško-bosanske meje, kjer zastojev ni bilo. Pot naju je potem vodila skozi mesto do kraja Bihać, kjer sva se srečala z maminima sorodnikoma. Srečali smo se na obrobju mesta v restavraciji s pogledom na reko Uno in takrat sem jo prvič videl. Reka je bila kristalno čista in bila je smaragdno zelene barve. Pot smo nadaljevali proti cilju, ki je manjše naselje v kanjonu Martin Brod. Ko smo zapustili mesto, smo nato prišli do makadamske poti. Cesta je bila zelo ozka, ni bila asfaltirana, vseeno pa so jo obdajali gozdovi in hribovja. Po več kot eni uri vožnje po makadamu smo prišli do cilja. Ob prihodu sem bil malce razočaran, saj apartma ni bil urejen, sosednje hiše so izgledale zapuščene, sam apartma je bil starejša koča. Vas je bila zastarela, vse hiše so bile stare gradnje, ampak pogled na naravo mi  je vseeno odvzel dih. Kraj je obdajal kanjon, po centru kraja je tekla reka Una, na obrobju pa so že bili vidni slapovi. Ob sprehodu po kraju sem tudi videl igrišče, ki je bilo zelo osnovno. Ob igrišču je stala šola, ki pa je bila zelo majhna, izvedel sem tudi, da jo obiskuje samo 8 učencev.

Drugi dan smo se zgodaj vstali in se odpravili na pohod proti slapovom. Večino poti so zavzemale  stopnice, okoli mene je mrgolelo ljudi. Skozi celotno pot smo se sprehajali po gozdu po kamniti poti. Zadnji del poti do čudovitega razgleda nas je vodil čez star viseč leseni most, ki je visel 10 m nad mirno reko Uno. Ko smo prišli čez most, sem zagledal ogromen slap, iz katerega je voda pršela vse naokrog. Isti  dan smo si še ogledali drug nacionalni park reke Une, v katerem je bilo še več ljudi in naravnih lepot. V nacionalnem parku smo se sprehajali po poti, kjer so nas z leve strani spremljali slapovi, ob njih pa čudovita narava. Že zelo utrujeni in lačni smo se ustavili v sosednji vasici Bukovica, kjer se je rodil moj dedek. Vas je bila zelo majhna, v njej je bilo samo nekaj hiš, ki so bile večinoma zapuščene. Tam smo si ogledali še skupno grobnico, v kateri sta pokopana moj pradedek in prababica, spomenik nad grobnico je bil zelo zapuščen, napisa se ni videlo.

Tretji dan je bil zelo zanimiv, saj je stric Đuro pripravil presenečenje, odpeljal nas je na rafting na reko Uno. Rafting je krenil iz majhnega naselja Ajna, v tem naselju smo se tudi ustavili na čevapčičih, ki so bili zelo okusni. Ob kosilu smo poslušali tudi tradicionalno bosansko glasbo, uživali smo tudi ob pogledu na reko Uno. Nato smo se sprehodili kakšnih 50 metrov bližje reki, kjer je bilo tudi zbirališče za odhod na rafting. Gumenjak, na katerega smo se posedli, je bil zelo majhen in ne kaj preveč prostoren. Nato so nam nadeli reševalni jopič, ki mi je bil zelo tesen, v njem se nisem najbolje počutil. Z gumenjakom smo se spustili po velikih brzicah, vseskozi smo lahko uživali nad pogledom na pokrajino. Ker smo se vozili po brzicah in ker je voda škropila vsepovprek, sem bil velikokrat poškropljen s hladno vodo reke. To mi ni bilo všeč, saj mi hladna voda ni najbolj pri srcu. Odleglo mi je, ko je bilo poti z gumenjakom konec. Po raftingu smo se odpravili v sosednjo vas na ogled splavarstva, tam smo videli veliko kajakov.

Četrti dan smo se odpravili proti Sloveniji, z mamo sva imela edini postanek v Banja Luki, ki sva si jo spotoma ogledala. Ustavila sva se tudi v njihovem trgovskem centru, ki je bil ogromen. Iz vseh strani so me obdajale same trgovine. V mestu sem opazil veliko brezdomcev, samo mesto je bilo polno ljudi in glasbe.

Sledil je kratek počitek v avtu in vožnja proti Sloveniji. Sveti Avguštin je rekel: ,,Svet je knjiga in kdor ne potuje, prebere samo eno stran.”

Daniel Pivljakovič, 9. razred

Zala Škerget, 2. a razred

    

Čarobna pot do Anglije in nazaj

Pred enim letom smo s soigralci in trenerjem odpravili na nogometni turnir, ki se je odvijal v manjšem mestu Coventry. To je manjše mesto zraven Birminghama. Da smo odšli tja na turnir, smo se odločili, saj smo si hoteli pridobiti izkušnje iz nogometa v Angliji in hoteli smo spoznati njihovo igro. To se meni  zdi zelo dobro, saj je njihov nogomet eden najboljših nogometov na svetu. Za ta turnir smo se prej pripravljali nekje štiri mesece, preden smo odpotovali.

Končno je prišel ta dan, da smo odšli, to je bilo 11. 8. 2021. Zbrali smo se okoli devete ure v Rušah pred osnovno šolo. Nato smo se s kombijem odpravili v Gradec na letališče, tam smo morali malo čakati na letalo, nato smo odšli nekaj pojest. Okoli 10.30 smo imeli let iz Gradca v München, do tja smo leteli približno eno uro. Mesto München ima tudi enega najbolj znanih nogometnih klubov v Evropi in tudi izven Evrope. Meni osebno je eden najboljših klubov. Nato smo okoli 12.30 imeli tudi let v Birmingham. Do tja smo leteli okoli 3 ure. Let mi je bil super, saj smo zelo uživali na letalu. Ko smo prišli na letališče, se nam je zgodilo nekaj zelo slabega. V Nemčiji so dali našo prtljago na napačno letalo, se sreča, da sem imel pri sebi svoje nogometne čevlje. Nato nas je pred letališčem pričakal avtobus in nas zapeljal do tabora, kjer smo bivali. Bivali smo v manjšem naselju, ki mi je bilo zelo všeč, saj smo se tam družili s športniki iz različnih držav. Tisti dan se nam potem ni dogajalo nič zanimivega, razen tega, da smo si ogledali igrišče, kjer smo trenirali in tudi odigrali tekme.

Naslednje jutro smo se morali zbrati okoli sedmih in imeli zajtrk, nato pa trening. Po treningu smo upali, da dobimo prtljago. Dobili smo jo, vendar samo nekateri, na srečo tudi jaz. Ostali so jo dobili naslednje jutro. Glede tega nismo bili preveč srečni.

Naslednji dan smo imeli spet trening. Po treningu smo se pripravili za odhod v mesto. Da tja nas je zapeljal avtobus. V mestu smo si ogledali nakupovalni center. Drugače pa imajo v mestu katedralo, tudi botanični vrt, muzej … Mesto ima 300.000 prebivalcev in je deveto največje mesto v Angliji in dvanajsto največje v Združenem kraljestvu. Meni so bile všeč stavbe, ki so grajene iz opeke. Hrana me ni preveč navdušila. Proti večeru smo se vrnili v naš tabor. Četrti dan smo imeli končno tekmo. Igrali smo proti ekipi iz Izraela. To tekmo smo zmagali z rezultatom 3 proti 1. Prišel je nov dan in spet smo imeli tekmo proti ekipi iz Grčije, tisto tekmo smo z visokim rezultatom na žalost izgubili.

Naslednji dan smo imeli našo zadnjo tekmo proti ekipi iz Anglije, tudi proti njim smo izgubili. Tisti dan smo imeli tudi zaključno prireditev, kjer so vsako ekipo predstavili. Po prireditvi smo odšli  nekaj pojest. Nato smo se vrnili v tabor. Potem smo si spakirali vse stvari, saj smo zjutraj okoli 4.30 imeli avtobus do letališča. Prišel je dan, ko smo morali na žalost zapustiti Anglijo. Z letalom smo leteli iz Birminghama v Frankfurt v Nemčijo. V Frankfurtu je tudi največje letališče v Evropi. Iz Frankfurta smo leteli do Gradca. Nazaj je bilo nekoliko slabše leteti, saj bi ostal še kakšen teden, ker mi je bilo všeč. To je za vse nas bila lepa izkušnja, ki bi jo takoj ponovil.      

To potovanje bi priporočil vsem, ki so ljubitelji nogometa ali pa tudi ne, saj je njihov način življenja drugačen in ga je dobro spoznati.

Luka Repolusk, 9. razred

Vita Črnčec, 2. a razred

Kar je slabo zate, je dobro zame

Nekoč je živela sraka, ki je bila polna pameti. Živela je skupaj z drugimi srakami, ki so se vedno prepirale. Živele so v temnem gozdu, a so včasih odšle v bližnji park.  

Enega dne so se odpravile v park in tam na klopci pred jezerom je sedel star mož s kosom kruha. ,,Hej, vidiš tistega starca” je rekla ena sraka samozavestno ,,Kaj je z njim?” ,,Mhm, kruh ima.”   Njun pogovor je pritegnil veliko drugih srak in pametna sraka je imela že načrt, kako bo dobila kruh, medtem ko so se druge srake prepirale, katera si ga bo zaslužila. ,,Hej, kruh je moj!” ,,Jaz si ga najbolj zaslužim.” ,,Vidve kar govorita. Tisti kruh je že brez vprašanja moj.” Ko so se druge srake prepirale in teple zaradi kruha, je pametna sraka nekaj ukrenila.   Spustila se je nad moža in mu ukradla kruh. Medtem ko je letela, se je zakrohotala in rekla: ,,Tepci, kruh je moj.”

Ona je odletela s kruhom, medtem ko ostale srake niso niti vedele, da je kruh izginil zaradi njih.                  

Maja Košnik, 7. razred                                          

Dogodivščina med zimskimi počitnicami

Med zimskimi počitnicami v šolskem 2022/2023 smo se z družino odpravili na smučišče na Kope.

Odpravili smo se zgodaj zjutraj, da bi na smučišče prišli čim hitreje. Že po nekaj minutah vožnje smo naleteli na zaprto cesto. Na zemljevidu smo poiskali drugo cesto in šli po tisti cesti. Ko smo prišli na vznožje hriba, se je začela slabša cesta, a ker je bilo ob cesti veliko hiš, smo šli dalje, v upanju, da je to le odsek in da bo kasneje cesta boljša. Kmalu so se hiše zredčile in cesta se še vedno ni izboljšala, preverili smo, če smo sploh na pravi poti. Ugotovili smo, da je ta cesta prava in zato  nadaljevali pot. Še vedno so nas spremljale hiše. Naenkrat smo se zapeljali mimo hiš, ki je imela ogromne ledene sveče. Dlje kot smo šli, več snega je bilo, kmalu se je sneg začel oprijemati tudi makadamske ceste, na srečo je snega bilo takrat še malo in smo se normalno peljali naprej. Ampak na cesti je bilo vedno več snega in odločili smo se, da se bomo obrnili. Peljali smo se naprej, da bi prišli do razširjenja ceste, saj je tam bila cesta preozka, da bi se obrnili, da bi se peljali vzhodno, bi bilo nesmiselno, saj je zadnje dvorišče, ki ni bilo zasuto s spluženim snegom, bilo zelo daleč. V nepreglednem  ovinku se je avto zakopal v sneg in ni več hotel ne nazaj in ne naprej. Zato smo morali izstopiti iz avta in ga poriniti, na srečo je porivanje pomagalo in avto je s težavo šel naprej čez par metrov se je spet zagozdil. Ko smo se že želeli peljat vzvratno, smo zagledali plug, počakali smo ga. ko je prišel do nas, smo ga prosili, da nas povleče do splužene ceste. Končno nam je uspelo priti do boljše ceste. Odpeljali  smo dalje in kmalu prispeli na  cilj. Na parkirišču smo videli še eno cesto. Zanimalo nas je, od kod prihaja, zato smo vprašali gospoda, ki je pravkar pripeljal po tej cesti. Ta nam je povedal, da smo mi šli po napačni cesti, saj je druga bolje urejena.

Nato smo odšli na smučišče in kupili karte. Večina dneva smo smučali na istih progah, le enkrat sva z mojo sestro šla skozi vse proge. Ko sva zopet prišla na progo, kjer smo smučali na začetku, je že bilo pozno in lahko smo se spustili le še enkrat, ampak meni, ki sem malo pohitel, da bi mogoče prišel še enkrat na sedežnico, je uspelo priti gor, a kasneje sem ugotovil, da sem na sedežnici sam, postalo me je strah, da bodo žičničarji pozabili name in bodo ustavili sedežnico, še bolj me je bilo strah, ker je bila takrat že kar gosta megla in ko sem pomislil, kaj vse se mi lahko zgodi, medtem ko smučam, me je postalo strah, da bom padel na progi in me nihče ne bo našel nekje v gozdu poškodovanega, a na srečo sem varno prispel na konec. Na koncu so me pričakali moji družinski člani, ki jih je tudi malo skrbelo. Ko sem jim povedal to zgodbo, so se smejali, ata se je pošalil, da sem še preveč izkoristil smučarsko karto.

Ko smo se preoblekli, smo se odpeljali domov, kjer smo se pripravili na spanje in utrujeni šli spat.

Jani Senekovič, 7. razred

Zarja Črnčec, 2. a razred

Mickina čustva so v ognju

Mickina kuhinja, 18. 12. 1773

Ljubi moj dnevnik!

Trenutno sem sama doma in čez nekaj dni se ženim. Sem pod stresom, kos ti me bolijo, ker me je ta bodoči ženin prijel tako močno za prste, da še zdaj komaj v roki držim pisalo.

Mama je šla v mesto kupit pušeljc, oče je šel k ribiču po ene v redu ribe. Sovražim ribe, še posebej pa nočem Anžeta. V glavi podnevi razmišljam, kako bom živela. Jaz bi vendar rada bila žlahtna gospa. Počutim se tako, kot da je vse proti moji volji. Najraje bi naredila samomor. Zdaj moram iti po vino. Prišla sem in vladala je zmeda. Oče je prišel in povedal, da je srečal Šternfeldovko, ki mu je rekla: ,,Naj mačka najde svojega mačka. Mojega naj pusti pri miru.” Ni vedel, o čem govori, samo rekel je. ,,Ta mačka že ima svojega, ženi se!” Vem, ampak nekaj se dogaja. Ne vem, kaj sta dobesedno imela med pogovorom. O tem Anžetu samo mislim, da je en navaden nekulturnež. Nima nobenega bontona, še manj pa sočutja. Če mu bom celo življenje morala biti zvesta, bom imela vse prste polomljene. Anže ni odišavljen, saj je na kmetiji. Ni odrasel v elegantnega moškega, pa bi lahko. Ampak jaz hočem imeti Tulpenheima! Hočem biti žlahtna gospa. Imam razbito dušo na tri milijone koščkov. Če Anže stopi nanjo, se lahko ureže. Nihče je ne bo mogel nadomestiti. Le Tulpenheim mi jo lahko. Ampak šele to s papirja.

Prišel je dan, ko se poročim. V lepi beli obleki sem se odpravila k oltarju in noge so se mi tresle, da sem komaj hodila. Poročila sem se, spreletelo me je dejstvo, da je Tulpenheim hinavec. Ugotovila sem, da je Anže dobrega srca, čeprav mi močno stisne roke. Vem, da bom srečna, čeprav bom ostala samo kmečka gospa.

Sreča me je našla.             

Micka

Daša Knezar, 8. razred

Nik Holer, 4. razred

Postati boljša jaz

pod Ljubljanico, 1805

Dragi dnevnik,

kot že veš, sem zelo izbirčna oseba. Vsak fant ni zame, zato še do sedaj nisem imela pravega fanta. Sem lepa in vzvišena, izbirala sem fante, ki so bili že zasedeni in jih kradla njihovim ženam.

Ampak naj ti povem, da odkar živim s povodnim možem, je moje razmišljanje drugačno. Živim pod lepo Ljubljanico v stari in ne preveč razmetani hiši. Dom, v katerem sem, ni niti malo približek mojega doma zgoraj na kopnem. Pohištvo je staro, obrabljeno in ponekod plesnivo. Prav nič lepo ne izgleda, še manj pa diši. Dovolj o hiši, posvetiva se zdaj meni. Povodni mož je grozen sostanovalec, v redu mu je, če je razmetano in umazano. Mene to zelo moti, a se skušam privaditi, saj sem se odločila, da ne bom več tako stroga in vzvišena. S povodnim možem se strinjava v samo eni stvari in to je to, da se moram nujno spremeniti, če želim še kdaj videti Ljubljano. Vsako jutro mi reče: ,,Dobro jutro, kakšne stvari boš danes spremenila?” Odgovorim mu: ,,Poskusila bom opraviti kakšno umazano delo, kot na primer očistiti tvoj vrt iz alg.” Tega se tudi lotim, drugače me kaznuje, tako da mi podaljša mojo kazen pod vodo. Vsak dan me obiskuje neka gospa in me sprašuje, kako se počutim tukaj spodaj. Na kratko ji odgovorim, da se še privajam. Na koncu vsakega dneva si v postelji govorim, da je povodni mož naredil prav, ko me je zvlekel pod vodo. Vesela sem, da se je to zgodilo, saj mi je lahko samo on odprl oči in pokazal, da obstajajo tudi drugi ljudje.

Preden zaspim, si ponovim: ,,Resno se moram spremeniti in dokazati, da lahko postanem boljša jaz.”

Naslednje jutro me kot vedno čaka isti pozdrav. Najbolj sem vesela, ko dobim nalogo, da pomijem posodo. S tem nimam težav, saj tako nimam umetnih nohtov, posodo pa perem v milnici. Želim si, da bi mi uspelo, da na koncu vzljubim to malo in staro hiško. Še nekaj … Pridobila sem nekaj teže, nisem več tako suha, da bi se videla moja rebra.

Na koncu ti želim povedati, da ko se bom vrnila, bom povsem drugačna oseba kot zdaj. Sploh me ne boš prepoznal. Živela bom drugače kot pred srečanjem s povodnim možem.

Ti pišem, ko pridem na površje v svoj lep dom.

Manja Jug, 8. razred

Zoja Žnuderl, 4. razred

Lisica je zvita zver

Lisica bo vedno zvita, da bo le dobila, kar hoče.
Bila je lisica, ki je pri kmetu kradla kokoši. Imela je rumeno dlako, velik puhast rep, velika ušesa in male tačke.

Nekega večera se je odpravila h kmetu, da bi si dobila večerjo. Ko je iz gozda prilomastil velik in težek medved z velikim šapami, rjavo dlako ter veliko glavo. Lisico vpraša: ,,Kaj delaš lisica?” Lisica hitro odgovori: ,,Nič.” ,,Zakaj pa tukaj tako gledaš kokoši, kot da jih boš pohrustala?” Lisica si izmisli laž in se odpravi v gozd. Medved gre za njo in ji začne praviti:
,,Veš, ne bi smela krasti kokoši.” Lisica ga je ignorirala in se skrila.

Naslednjo noč lisica spet gre po večerjo. Medved pride in vidi lisico. Lisica pa je zvita in medvedu reče: ,,Veš medved, vem za kraj, kjer je polno sladkega medu.” ,,Kje je ta kraj?” vpraša medved. Lisica mu pokaže in ga vodi do pasti, v katero se medved ujame.

Lisica je s svojo zvitostjo dobila kokoš, medved pa je poginil.

Matej Zemljič, 7. razred

Ko mačke ni doma, miši plešejo

Nekoč je v svoji majhni hiški živel gospodar s svojo mačko. Rekel ji je: ,,Pridi, greva na obisk k sosedom.” Odgovorila mu je: ,,Mjav, seveda lahko greva.” Mala miška je to slišala in hitro odhitela do staršev. ,,Čemeren gospodar in tečna mačka sta odšla k sosedom,” je rekla. ,,Pojdimo narediti zabavo,” je rekel oče miš in mati miš se je strinjala.

Ko je bila okrasitev za zabavo narejena, so brž poklicali sorodnike in prijatelje, da bi videli, kako lepo so okrasili dom. Prišli so teta miš, stric miš … Na mizi sta sestrična in bratranec miš zagledala sir, ki je imel ogromno lukenj. Šla sta do njega in se stepla zanj. ,,Ta sir je moj,” je rekla sestrična miš. ,,Ne, ta sir je moj,” je rekel bratranec miš. Mala miška je kot blisk vzela sir. ,,Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,” je povedala in pojedla sir.

Nato se je gospodar z mačkom vrnil domov. Rekel je: ,,Očitno je res, da ko mačke ni doma, miši plešejo.” ,,Poskrbela bom, da bo te zabave konec.”

Mačka polovi miši in jim vsem zavije glave.

Larisa Kotnik, 7. razred

Tjaš Črnčec, 4. razred

Pazi, spodaj!

Med počitnicami lahko samo lenariš, prav to sva delali jaz in moja starejša sestra Sara, ki bo po koncu počitnic postala sedmošolka. Gledali sva televizijo, gor so bile zame prav dolgočasne vsebine, teh vsebin nisva gledali doma. Saj sva namreč bili pri najinih sorodnikih v Jakobskem Dolu kot vsako leto doslej. Tam so bili najina sestrična Ines, najin bratranec Aleks in njegovo dekle Ana, Ana Mari. Kar naenkrat so povedali, da imajo za naju veliko presenečenje. To presenečenje mi ni dalo miru, vedno bolj me je begalo in zanimalo kakšno to presenečenje je.

Čez nekaj minut so nama dali polne roke dela, saj so naju začeli pošiljati po celi hiši za nekaj stvari, kot so škarje in količki. Oni pa so iz kleti vzeli nekakšno črno folijo. Mislila sem, da bomo ustvarili vrt. Raztegnili in razrezali so in  jo utrdili z manjšimi količki. Ta čas pa sva se morali obleči v kopalke. Med oblačenjem sva si napenjali možgane. Ko sva prišli ven naju je  rahlo zeblo, tudi, če smo bili sredi poletja, vendar sva že videli Aleksa, ki je z vodno cevjo močil folijo. Najprej sva se spraševali zakaj, vendar sva, kot strela z jasnega ugotovili, da gre za spust po vodni drči.

Hiteli sva na hrib, kot da gre za življenje in smrt, ter se hrabro, kot lev prvi spustili po drči. Bilo je zabavno, hitro in mokro. Za nama so se spustili še drugi. Zraven smo preko zvočnika, na glas poslušali zabavno glasbo. Vmes sta Ana in Aleks napihnila napihljivo blazino in se nato skupaj spuščala z njo po vodni drči. Čas je tekel kot ura in domov sta se vrnila boter Branko in botra Tanja, ki se nista spuščala po vodni drči, temveč gledala, fotografirala in ponudila lubenico. To bi še kdaj seveda ponovila, kajti vse je bilo odlično, razen morda ene stvari, ta je, da nas je vse bolela in srbela zadnjica. Res moteče, če mene vprašaš.

Larisa Kotnik, 7. razred

Blaž Franc Kauran, 8. razred

Zmaga za vse večne čase

Bil je lep in sončen dan. Valovi morja so peli svojo simfonijo. Sonce je nežno osvetljevalo polja in vinograde, sinje modro nebo je barvalo zemeljski oblak. Misli so delale svojo nalogo. Ljudem je bilo zelo pomembno, da jih je nekdo usmerjal in jim kdo priporočal kakšno stvar. V vsej tej milini je bil le Zevs tisti, ki je izstopal iz množice. Nekaj ga je mučilo. Nihče ni vedel, kaj vse jih še čaka.

Na gori  Olimp so bili za bogove pestri časi. Morali so se boriti proti drugim bajeslovnim bitjem, ki so jim le nagajala. Nedavno neurje je bilo kar velik zalogaj zanje. Morali so zavarovali ljudi, ki so nič hudega sluteči živeli svoje življenje. Sumili so, da so za tako opustošenje kriva ravno ta bitja.

Tako sta sumila tudi Zevs in Atena, ki sta vneto razvijala svoje možganske celice. ,,Mislim, da se bodo bajeslovna bitja vrnila. To upravičeno trudim, saj jih malo že poznam in predvidevam, kaj bodo storila. Treba bo zavarovati vse človeštvo,˝ se je Zevs zbal za usodo človeštva. ,,Da, tudi jaz mislim tako. Ne vemo, kdo je na čelu teh sovražnikov in bomo morali vsaj malo pazisti na ljudi,” se je strinjala tudi Atena, ki je bila tisti dan zelo lepo urejena.

Čez čas je Zevs le določil, kje in kako bodo zavarovali ljudstvo, ki je delalo tudi po ukazih bogov. Pretkan, kot je bil, je na določena mesta postavil tudi pasti, za katere je veljalo, da če boš kdaj napadel goro Olimp in vso okolico, boš padel v past. Atena nad Zevsovim razmišljanjem ni imela nobenih pripomb.

Zevs je nato poklical vojščake, naj pridejo v razkošno palačo. Rekel jim je: ,,Dal vam bom navodila za varovanje naše ljube Zemlje. Postavite zasedo na južni in severozahodni strani gore Olimp. Podobno naredite tudi na sosednjih visokih planotah. Bodite pripravljeni. Čaka nas velika naloga, ki bo morda prinesla trpljenje, morda pa zmago. Sam bom poskrbel za vse ostalo. Mislim, da so vam navodila jasna. Kaj pa ti praviš, Atena?” je zaključil svoja navodila. Atena se je prijazno nasmejala in rekla: ,,Povsem se strinjam s teboj Zevs, ki si vladar bogov in naš veliki voditelj. Morali se bomo pripraviti na prežečo se nevarnosti,” je zaključila. Piš vetra, ki je prihajal iz nepojasnjenih okoliščin, je rahlo spremenil njeno pričesko in postavitev njene rdeče-bele obleke, ki je bila že malo uničena od vseh let, odkar jo je imela.

Vojaki so tako odkorakali iz velike štirikotne palače in se postavili vsak na svoje mesta, Bili so hrabri, saj se niso prav nič bali nevarnosti. Mirno so se postavili vsak na svoje mesto in se začeli dolgočasiti.  

Medtem je Zevs v svoji palači zaklenil vse shrambe in prostore, za katere je želel, da ostanejo takšni, kot so. Boginja Atena ga je povabila na čaj, kjer sta kramljala do pozne večerne ure. Zevs je Ateno odslovil in pričel svojo nemirno dejavnost.

Zjutraj se je nekaj spremenilo. Morje je postajalo razburkamo. Bližal se je sovražnik. Na čelu ladij, ki so  plule po morju, je bila čarovnica Kirka. Krohotala se je huje kot krokarja. Zdaj bo prišel čas, da se maščuje.

Zevs je po neprespani noči to takoj začutil in vse pozval, da gredo na svojo pozicijo. Bitka se je pričela. Čarovnica Kirka je s svojimi pajdaši uspešno premagala sovražnike. Nasprotno je šlo bogovom in vojakom. Ko so že vsi pričeli obupavati, je od nekod priletel majhen, a pomemben ptiček. Opravil je svoje poslanstvo. Dotaknil se je Kirkine razbrazdane kože. To je bilo dovolj, da je Kirka omahnila v globino morja.

Zevs je zmago slavil še dolgo let. Še naprej je uspešno vodil državo.  

Alina Berič, 7. razred

Pujsomir

Pujsomir je bil pol človek in pol žival. Imel je pujsovo glavo, roke in človeške noge. Ni imel las ali dlak. Živel je v stari Grčiji. Ni imel premoženja ali družine. Bil je revež.

Nekega sončnega dne ga je pot vodila v staro grško mesto Atene. Vedel je, da Grki verjamejo v bogove in da živijo na gori Olimp. Šel je do mestnega trga, da bi si našel prenočišče. Stara gospa je pristopila do njega in ga vprašala, če je bog. Pujsomir je bil tiho, nato pa dejal: ,,Seveda sem bog.” Ženička je bila presrečna in začela se je klanjati. Tako so ga sprejeli in mu dali za jesti in piti. Bogovi, še posebej Zevs in Atena, so besni čakali, če bo Pujsomir povedal resnico.

Naslednji dan si je Pujsomir izmislil zgodbo o tem, kako je zlobno čarovnico Kirko, ki je plula po morju, brez problema pahnil v večno trpljenje. Takrat  je zagrmelo in Pujsomir je prestrašen pogledal skozi okno. Bog Zevs je bil tako jezen, da je poslal strelo nad Pujsomirjevo hišo, Atena je vse gledala in postala še bolj besna. Pujsomirja sta poslala v podzemlje, kjer sedaj večno trpi.

Tako je končal lažnivi Pujsomir, ki zdaj v podzemlju vleče plug za nevarnega kmeta in ko pride do konca polja, se polje podaljša. Ko vidi košček vlažne zemlje, se to spremeni v pesek. Ko vidi drevo s slastnimi jabolki, se to poruši.

Matej Zemljič, 7. razred

Ana Oder, 2. a razred

Izgubljen oreh

Nekega dne se je po gozdu potepala veverica in si iskala nekaj za pod zob.

Nakar je pri orehu zagledala oreh. Hitro ga je zagrabila, da bi ga odnesla domov. Na poti se je odločila, da ga bo pojedla. Splezala je na drevo in ga vrgle na tla, a se ni razbil. V tistem trenutku je pritekla kuna in vzela oreh. Veverica je hitro stekla za njo in ji vzela oreh, potem je kuna vzela oreh in tako sta se prepirali: ,,Jaz bi ga imela, ne jaz …” Ko sta se tako prepirali, ju je slišala tudi vrana, ki je pravkar iskala hrano in prišla do kune ter veverice in rekla: ,,Ta oreh je moj, vsepovsod sem ga iskal.” ,,Kako? Če sem ga videla zraven drevesa?” je vprašala veverica. Kuna je odgovorila: ,,Zdaj je moj, vidve se dogovorita, čigav je.” ,,Počakaj malo, “ je rekla vrana, ,,kako je zdaj tvoj?” Kuna ni odgovorila in stekla proč. Vrana ji je sledila in ji vzela oreh ter z njim poletela visoko v zrak. ,,Tako. Zdaj je samo moj. Zapomnita si, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.”

Tako je vrana z orehom odšla.

Jani Senekovič, 7. razred

Sedem let sreče

Nekoč za devetimi pašniki, za devetimi jezeri je živel star mlinar. Imel je dva sinova. Oče je bil že slaboten in obolel. Ko je ležal na smrtni postelji, je sinovoma prepustil vsakemu svoje delež. Starejši je dobil mlin, ves denar in drugo premoženje. Mlajši je zato dobil ovce, pastirsko palico in zvonček. Oče mu je šepnil na uho svoje zadnje besede: ,,V kolikor boš dober in iskren, samo pozvoni na zvonček in želja se ti bo uresničila.” Zavzdihnil je in umrl. Mlajši sin je očeta pokopal in mu uredil grob. Starejši je postal pohlepen in bogat. Norčeval se je iz mlajšega zaradi njegove revščine. Mlajši brat je ostal dober in iskren. Ni se menil za starejšega brata. Upošteval je očetovo zapoved in odšel v svet.

Ko je nekega dne pasel svoje ovce, je mlajši sin sedel na skalo, ko ga je nekaj zbodlo v hlače. Vstal je in iz žepa potegnil zvonček, ki mu ga je pred tednom dni dal oče. Spomnil se je očetove zapovedi in rekel, da si želi skromno pastirsko uto, majhno skledo žgancev z mlekom in pastirskega psa. Pred njim so se pojavili pes, skleda žgancev z mlekom in uta. Psa je potrepljal po glavi, pojedel žgance in mu ponudil klobaso. Ovce je pregnal nazaj v ogrado in s psom odšel v uto. Vse to je starejši brat opazoval in od zavisti kar pordel v obraz. Počakal je, da se je stemnilo, nato je odšel v uto. Vzel je zvonček in odšel nazaj v mlin. Takoj je zaspal in sanjal, kako bo s tem zvončkom obogatel.

Zjutraj se je navsezgodaj zbudil in se oblekel. Takoj je pograbil zvonček in si zaželel … denar! In spet … denar! Pred njim se je nasula gora denarja, pa še ni bilo dovolj. Medtem se je pastir zbudil in opazil, da zvončka ni ob njem. Vzel je psa, nahranil ovce in odhitel do mlina. A tam ni več stal mlin, temveč samo kup denarja. Ob denarju je ležal čudežni zvonec. Pastir je poklical brata. Takrat so se sklonila drevesa in prišle so ptice ter iz kupa privlekle mrtvega starejšega brata. Pastir je zajokal. Ponj je prišel pes in drevesa so ga objela. Prišle so tudi druge živali in tolažile sina. Na koncu se je pastir spomnil očetovih besed. Takrat je vedel, da si je njegov brat takšno usodo zaslužil. Mlajši sin je tako vedno ostal dober in v zvonček šepnil še eno željo: ,,Želim si sedem let sreče.”

Sinu se je želja izpolnila. Poročil se je s čudovitim dekletom. Tako sta skupaj s psom srečno živela v svoji skromni uti, še vedno sta bila za vselej dobra, srečno jima je cingljal čudežni zvonček. Še kako se je izpolnil pregovor, da zlo je vedno poplačano s slabim, dobrota pa z dobrim.

Pia Črnčec, 6. razred

David Fidler, 4. razred

Kako se lahko navaden dan prelevi v nekaj najbolj vratolomnega in divjega      

Ta dogodek se je zgodil popolnoma nepričakovano. Ko sem že mislila, da bom lahko to nenavadno zanimivo stvar samo gledala in opazovala, smo jaz in moja družina dobili možnost, da to tudi izkusimo, ne samo opazujemo in upamo, da se bo nekaj premaknilo. Sama si na začetku bivanja na morju niti predstavljati nisem mogla, kako bi izgledalo, če bi se jaz vozila s tem. Sreča se nam je nasmehnila predzadnji dan, ko smo že vsi pričeli obupavati.

In tako se je 19. 7. 2023 nekaj po drugi uri zgodilo nekaj, kar me bo vse življenje vleklo v mladost. Tisto sredo se je vse odvijalo po naključju. Najprej so naše blazine vzeli naključni ljudje in smo si jih morali izboriti nazaj, za tem pa še spust po morju s tem čudom.

Ko smo tisti dan šli na jutranje kopanje, sem že malo čutila, da se bo nekaj zgodilo. Nekaj divjega in vratolomnega. Po tihem sem upala, da to ne bo tista blazina privezana na čoln, ki sem jo vsak dan z užitkom spremljala, saj sem si medtem že premislila, ker se mi je zdelo, da je to previsoka stopnja zame. Po drugi strani sem pomislila, da čem sem že enkrat tu, to moram poskusiti.

Čez dan je postajalo vedno bolj vroče, kot se tudi za poletje spodobi in sem že mislila, da vožnje s tisto blazino pač ne bom izkusila, takrat se je vse skupaj šele dobro pričelo. Čisto mirno sem se kopala, ko sem nenadoma zaslišala mamo, ko je rekla: ,,Pripravi se, gremo!” Vihar misli je v tistem trenutku našel zavetišče v moji glavi. Najprej sem pomislila: ,,A so te besede resnične?” Se mi je res dozdevalo, da bom končno imela možnost preizkušanja te neverjetne zadeve? Verjetno res. Kaj kmalu se je izkazalo, da so bile moje slutnje resnične.

Ko smo je že pošteno lačni resnice odkorakali v smeri proti centru za vodne vragolije, mi je začelo postajati jasno, da bom to vožnjo res doživela. Do centra sem korakala dokaj odločno in ponosno, ko smo prispeli na želen cilj, je ta pogum uplahnil kot presušena reka. Mislim, da se takrat niti zavedala nisem, v kaj se spuščam.

Čez nekaj trenutkov smo veselo prikorakali v center vodnih vragolij in eksperimentov. Ponujali so širok nabor različnih blazin, padal in vodnih skuterjev. Ob prihodu na ta kraj so se meni kar malo zašibila kolena, saj sem zdaj lahko videla resnično sliko teh eksperimentov. V meni se je dogajal pravi vrtiljak čustev. Pričelo se je z vznemirjenostjo, nadaljevalo s strahom, končalo pa z nemirnostjo in živčnim vprašanjem, ali bi sploh šla na to noro stvar.

Nekaj minut pozneje sem se po temeljitem premisleku le odločila, da družino spravim na to nenavadno zanimivo stvar, zato smo vožnjo plačali, si nadeli rešilne jopiče in že smo hiteli ugotavljat, kako se na to stvar pripneš.

Po nekaj trenutkih se nam je uspelo namestiti, kakor smo želeli in se nam je zdelo, da smo tako še varnejši. Dogodivščina se je pričela! V čolnu so počasi začeli brneti motorji, mi smo opevali svoje glasilke in ribe v morju so se razbežale, saj so vedele, da v takem ni možno mirno opraviti svojih potepov.

Ladjica je počasi začela vleči blazino in ko smo že mislili, da bomo celo vožnjo opravili v takem tempu, se je vse spremenilo. V tistem sem se začela spraševati: ,,Kaj če bom padla s te blazine?” Odgovarjala sem si, da se to preprosto ne more zgoditi, saj sem dovolj dobro pritrjena na blazino. Pojavljalo se je tudi vprašanje, kako se bom v tem primeru rešila. Toda vsa moja skrb se je izkazala za nepotrebno mučenje možganov.

Kaj kmalu smo začeli drveti na polno. To je pomenilo, da se je tudi moj srčni utrip zelo spremenil. Imela sem občutek, kot da bi z raketnim pogonom odplavala krog. Kaj kmalu sem svoje občutke odvrgla na stran, ker sem začela uživati na polno.

Čas je mineval in mi smo vse hitreje rezali valove. Čez čas sem začenjala misliti, da smo že opravili s to pustolovščino, a ni bilo tako. Delali smo zavoje, skakali v zrak, se skoraj umirili in nato spet pohiteli … Dokler se ni nekaj spremenilo.

Ta sprememba se zgodi ravno v času, ko smo vsi na vrhuncu doživetja. Ozrem se naokoli in vidim, da se pravzaprav, vrtimo okrog čolna! To nam da še več hitrosti. Takrat začnem še bolj kričati, se oprijemati ročajev in se bolj vživljati. To je nedvomno najboljši del te pustolovščine, saj je vrvica na robu tega, da se pretrga.

Ko smo preživeli najboljši del pustolovščine, smo se začeli zavedati, da je pravzaprav skoraj konec, ko se je zgodilo še nekaj. Očetova in bratova glava sta začutili potrebo po združenju in kmalu se je to združenje tudi zgodilo. Žana je potem še nekaj časa bolela glava. Nehalo nas je premetavati in veselo smo prišli nazaj v center vodnih poskušenj.

Tam se je kot češnja na torti zgodila še mala pustolovščina. Vrvica, ki nas je pritrjevala na čoln, se je zapletala v bojo. Na našo srečo so nas hitro rešili in spravili s te zadeve.

Iz nore vragolije sem odkorakala trdno odločeno, da si bom na to še kdaj upala iti.

Čeprav znan slovenski pregovor pravi, da človek v življenju potrebuje dvoje: zdravje in srečo, se mi je zdelo, da bi odslej potrebovala točno to noro blazino, ker me je tudi zelo navdihovala. Še dolgo po tem doživetju sem razmišljala, kako mi je srce na vrhuncu dogodka razbijalo kot gepardu v hitrem teku. Te avanture se bom spominjala celo življenje. Opominjala me bo na brezskrbno mladost in čeprav sem najprej mislila, da iz te moke ne bo kruha, se je meni zgodilo ravno obratno.

Naučila sem se, da moramo naslednjič na blazini sedeti malo bolj narazen. Vsekakor sem doživela neponovljivo izkušnjo, ki se mi je globoko vtisnila v srce.

Alina Berič, 7. razred

Mlajši brat in upanje

Nekoč pred davnimi davnimi časi je obstajala majhna, res zelo majhna dežela, ki se je imenovala Pod srebrnim bregom. V tej deželi sta živela tudi brata, ki se nista ravno marala. Starejši brat je dobro uspel v življenju. Imel je gostilno, ki je bila edina v tej deželi. Tudi njegova lepota je bila neizmerna. A njegov mlajši brat je bil njegovo čisto nasprotje. Bil je pastir. Zelo malo je zaslužil. A je bil s tem, kar je zaslužil, zadovoljen. Prav tako je bil tudi on dokaj lep. V srcu je bil zelo prijeten in nežen. Ni ga motilo, da se njegov brat važi, ker je vedel, da bo tudi on nekega dne obogatel.

Brata se nekega dne srečata. Bila sta v bratovi gostilni. Starejši brat je začel pogovor. Zanimalo ga je, če bi njegov mlajši brat bil pripravljen speljati dogovor. Mlajši brat se je strinjal. Starejši brat je povedal, da bosta tekmovala, kdo več zasluži. Imela bosta sedem let. Čez sedem let se bosta vrnila in povedala, koliko sta zaslužila. Mlajši brat se odpravi na pot in si službo poišče pri mlinarju. Pri mlinarju je bil srečen. Dobival je srednje veliko plačo in še dom. Pri mlinarju je bil vsaj pet let, a mlinar je umrl. Mlin je podedovala njegova žena, ki mlajšega brata ni hotela. Zato ga je odpustila.

Minilo je šesto leto. Mlajši brat si je hitro moral poiskati službo. Starejši brat je dobro služil v njegovi gostilni. A on je želel še več, zato je postavil pekarno. Mlajši brat je našel službo. Postal je pastir ovc. Vsak dan jih je peljal na pašo. Dobil je manjšo plačo od tiste pri mlinarju. Vsak dan sta delala, dokler ni minilo sedem let

Vrnil se je v domačo deželo. Poiskal je brata. Spet sta se srečala v gostilni. Zaupala sta si plače in starejši brat je vsekakor zmagal. Mlajši brat je bil potrt. Upanje, da bo zmagal, je bilo veliko. A ni se predal. Vedel je za zgodbo o čarobnem zvonu, ki mu jo je pripovedovala mama. Zato se je odpravil na iskanje.

Čez nekaj mesecev mlajši brat najde zvonec. Tam si zaželi njegovo največjo željo in ta se mu uresniči. Čez nekaj trenutkov se vse spremeni. Oblačila, obutev, vse. Starejši brat izgubi vse, kar je imel, mlajši brat dobi vse, kar je imel prej starejši brat.

Tako mlajši brat živi srečno do konca svojih dni. Starejši brat se trudi dobiti službo in jo išče še danes, če ni prej že obupal.

Katarina Jug, 6. razred

Nov začetek

V moji sobi pod mizo, 1799

Dragi dnevnik,

moj oče je ugotovil, kaj sem naredila. Pridigal mi je, kako bi se lahko naskrivaj poročila s Tulpenheimom. Jokal je, težko ga je bilo gledati takšnega. V glavi so mi misli cel čas govorile: ,,Kakšna trapa si, kako zelo si naivna.” Sama ne vem, zakaj sem želela biti žlahtna gospa. Da bi bila videti fina?

Oče misli, da sem ga hotela razžalostiti. Pa vendar to ni bil moj namen. Želela sem si samo prečudovitega in pametnega Tulpenheima. Vsak dan mi je govoril, kako sem samo njegova, da me ljubi in da nikoli ni pogledal druge. Mislila sem, da sem pametna in ne bom nasedla takim stvarem. Zdaj jokam in si želim, da ne bi nikoli spoznala, kakšen je v resnici. Imel je vse, kar sem iskala pri Anžetu. Znal je nežno prijeti, česar Anže ni znal, bil je spreten z besedami, to je tudi bila težava pri Anžetu. Anže je bil neroden, a je dokazal, da je fant z zdravo kmečko pametjo. Lahko premaga gospoda. Ko je prišel k nama z očetom, je prišel oblečen kot pravi klovn. Imel je nekakšen čuden klobuk in prevelik plašč, začel mi je dvoriti. Pravila sem mu, naj neha, on pa meni nazaj: ,,Saj do pred kratkim si želela, da bi bil takšen.” Razložila sem mu, da ga ljubim in naj klobuk ter plašč kar stran vrže. Še nekaj časa mi je pod noge metal ljubezen s Tulpenheimom, ampak mu je oče naročil, naj preneha. Dodal je, da naj sprejme opravičilo. Seveda ga je, saj ni mogel zatreti dejstva, da me ljubi. Kar sem si najmanj želela, je to, da bi Šternfeldovka izvedela za prevaro. Sama se je odločila, da bo temu naredila konec in je Tulpenheimu nastavila past. Konec koncev je za nos vlekel tudi njo. Tik pred srečanjem je preverila, da ne bi mogoče jaz vsega pokvarila. Oče je kot vedno jamčil zame.

Ko bo vsega tega konec, se bom lahko v miru posvetila poroki z mojim dragim Anžetom. Tudi oče bo vesel, ko bo videl, da sem ga poslušala.

                                                               naivna Micka

Manja Jug, 8. razred

Ema Senekovič, 8. razred

Košček medu

Nekoč je živel zvest pes. Svojega gospodarja je spoštoval bolj kot katerikoli drug pes. Živel je na podeželju, kjer je bil vedno mir. Na razpolago je imel zelo veliko prostora, kar je pomenilo, da je lahko čez dan prosto tekal naokoli. Rože so cvetele, travnik je dišal in sinje nebo je modro žarelo. Tako  se je pričelo tisti dan.

Pes je kakor po navadi treniral svoje kondicijske sposobnosti, kar se je kazalo v tem, da mu ni in ni se manjkalo energije. Ovohaval je cvetlice, se sončil na soncu in užival v življenju.

Naenkrat se je od nekod pojavila zmedena in neumna kokoš. Ni vedela, kam jo pelje njena pot. Brezglavo je poskušala tekati naokoli. Upala je, da bo našla pravo smer. Zagledala je psa in ga pozdravila: ,,Dober dan. Kako kaj gre v tvojem življenju?” Pes ji je odvrnil: ,,Ne bi moglo biti boljše. Danes imam prost dan in lahko tekam, kolikor mi srce želi.” ,,Tako torej gre mojim prijateljem. O, glej, kaj pa je tam?” je vprašala in odgovorila hkrati: ,, Lačen sem, zato bom jaz prvi pojedel ta košček medu,” je bil odločen pes. ,,Ne, ne boš! Jaz sem ga prva opazila in si tudi zaslužim, da ga spravim v svoj želodec!” je bila jezna. Tako sta se skoraj cel dan prepirala za ubog košček medu. Takrat pa je prišla mrcina, ki je slovela po svoji mirnosti in modrosti. Zagledala je hrano in jo vzela. ,,Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,” je modrovala. Veselo je odkorakala v noč. Pes in kokoš sta nemirna zaspala. Tega ne bosta nikoli več ponovila.

Alina Berič, 7. razred

Dramilo znojilo

Lubi Slovenci,
nekateri živite od aplikacij,
drugi od animacij …

Ampak fizično delo je trdo delo.
Poglejte to nebo belo,
na njem je sonce,
ki sije na vse konce.

Če ne bi bilo sonca,
ne bi bilo lepega polja,
ki se razlega čez obzorja
vse tja do južnega morja
do morskih dišav.

Zato v roke zgrabite moč,
pojdite na polja proč,
kjer bo zemlja dobila vaš znoj.

Ta znoj bo za vekomaj
kot zemlji pokoj.

Daša Knezar, 8. razred

Neizrečeni občutki

Mickina soba, december 1789

Dragi dnevnik,

ni več skrivnosti, da sem neumna in naivna. Le kako sem lahko nasedla temu prevarantu? Zakaj sem verjela njegovim sladkim besedam?

Ah, saj ti vendar še ne veš. Po plesu z Anžetom, ko mi je s svojim prijemom skoraj strl kosti v naši gostilni prikazal žlahtni gospod Tulpenheim. Prišel je za točilni pult in se začel pogovarjati o nekih gospodarskih rečeh, njegove oči so ves čas pogledovale k meni. Čeprav sem vedela, da ga ne bom več videla, sem se zaljubila vanj.

Naslednji dan se je že ob desetih prikazal na vratih gostilne in naročil samo vodo, ki je zastonj. Ko sem mu jo prinesla, sem že hotela oditi, ko me je zgrabil za roko. Srce mi je začelo biti hitreje. Vprašal me je, kako mi je ime in če delam tu. Z veseljem sem mu odgovorila, da sem Micka in tu živim. Tudi on se mi je predstavil, čeprav sem že prej vedela, kdo je. Vedela sem, da se ne bi smela zapletati z njim, saj sem zaročena z Anžetom, ampak premagala me je želja, da bi postala žlahtna gospa. In bil je čeden in lepo oblečen, ne tako kot Anže, ki je sicer pošten in reven tudi ni. Večkrat je prišel k meni, govoril mi je, kako sem lepa. Nasedala sem mu, dokler ni nekega dne prišla žlahtna gospa Šternfeldovka in zaradi prstana, ki mi ga je dal Tulpenheim, razkrila njegovo prevaro. Istočasno je bil zaročen tudi z njo. Takrat so se mi odprle oči. Tulpenheim me je vodil za nos in vem, da mi je Anže oprostil, vendar mi vedno očita ter me draži. Tudi oče mi je vse odpustil, ampak se vseeno počutim krivo. Tudi če bi bila žlahtna gospa kot Štrenfeldovka, ne bi bila nikoli tako pametna kot ona. Anže je, čeprav mi očita mojo prevaro, res prekrasen in zelo pameten. S svojo kmečko pametjo je premagal neumnega gospoda. Le kaj se bo sedaj zgodilo s Tulpenheimom? Najprej je hotel imeti dve ženski, zdaj ne bo imel nobene od naju, pa tudi drugih ne, ko se bodo njegova dejanja razkrila. Podcenil je kmečko prebivalstvo. Morda nismo tako urejeni in bogati, smo pa zato toliko pametnejši.

Nikoli si ne bom oprostila za svoje napake, ampak zato vem, da mi bodo Anže, oče in tudi Štrenfeldovka oprostili.

                                                                                Micka

Ema Senekovič, 8. razred

Kaznovana prevzetnica

Podvodni svet, 21. 7. 1887

Dragi dnevnik,

pišem ti, da se ti zaupam. Tu doli pod vodo živim že šestdeset let, še zmeraj sem lepa, še dolgo bom živela, ker čas pod vodo teče drugače. Le zakaj sem zapeljala tiste mladeniče, da so ženske ostale brez mož in zaročencev? Tako se je zgodilo.

Moja lepota je slovela po vsej Ljubljani. Ko sem hodila po ulici, so vsi utihnili in moški so za menoj hodili kot megla za vodo. To sem izkoristila in jih zapeljavala. Hodila sem k njim domov in se prikupila njihovim staršem. To mi je bilo v zabavo, ampak nisem spoznala stiske žensk, ki so jokale za izgubljeno ljubeznijo.

Neko nedeljo so se na Starem trgu zbrali godci in trg se je hitro polnil s plesalci. Ni bilo nikogar, ki bi bil dovolj dober zame. Usedla sem se v senco lipe in čakala. Veliko jih je prišlo, a meni ni bilo do zapeljevanja, zato sem jih odklonila. Tedaj sem pri rumeni mizi zagledala njega. Res je bil lep in očarljiv, njegove poteze so kazale odločnost. Bil je kot princ. Ko sem si ga tako ogledovala, je vstal, prišel do mene, mi pravil, da moja lepota sega daleč po tujih deželah, nato me je prosil za ples. Moje noge so kar odskočile in že sva se zavrtela v divjem ritmu. Ko sva plesala, je naenkrat vse potihnilo. Glasbila niso več igrala in plesalec je zavpil z močnim glasom: ,,Ne maram tišine. Za gosli, za bas, stran drugih, ko plešem, zapoje naj glas.” Tedaj je začelo grmeti, vode so se zgrinjale na kup in močno sem se prestrašila. Pravil je, naj se ne bojim, jaz pa sem se vseeno hotela upočasniti. Tedaj me je močneje potegnil in tako hitro sva se vrtela, da mi je okoli ušes švigal veter. Plesala sva proti Ljubljanici in izginila v vrtincu, potem mi je pod vodo napihnil mehurček kisika, da sem lahko dihala.

Sedaj živim pod vodo in pišem. ,,Morje, želim si na kopno, da še enkrat ozrem sonce in pogledam v oblake. Sama sem si kriva, da sem obtičala tu pod vodo za vedno.”

Ema Senekovič, 8. razred

Svit Polič, 4. razred

Pot po slovenskem gričevju

Goričko je pokrajina na severnem delu Prekmurja. Posajena je z grički, po katerih je dobila svoje ime. Najvišji vrh Goričkega je Sotinski breg, ki je visok 418. V kraju Grad imajo največji grad v Sloveniji, ki sem ga obiskala tudi sama s svojo družino.

15. 8. 2023 smo se z družino odpravili na Goričko. Naš izlet se je začel v kraju Juršinci, kjer smo pozajtrkovali, nato smo si ogledali znameniti grad in se tam tudi marsikaj zanimivega naučili. Z mojo prijateljico sva reševali uganko o prvotnem prebivalcu gradu in nato ugotovili, da je bil to le netopir. Sama sem bila nad nagrado malce razočarana. Ker smo se  odpravili ravno na dan Marijinega  praznika, smo si  seveda morali ogledati tudi čudovito cerkev. V kraju Grad so ravno na ta dan praznovali občinski praznik. Sprehodili smo se skozi ogromno različnih in barvitih stojnic, ki jim res ni bilo videti konca. Moram pa priznati, da brez enega kosa novih oblačil nisem mogla zapustiti kraja. Nato smo se odpravili v Vulkanijo, kjer je na začetku sledil kratek uvod o zgodovini Vulkanije.

Pri Gradu na Goričkem je pred 3 milijoni let bruhal vulkan, ki je bil zadnji na območju Slovenije, zato so ga ponovno prebudili v doživljajskem parku Vulkanija.

Po tem uvodnem delu smo se spustili 4000 m v podzemlje, kjer sta nas pričakala krtek Oli in čarovnica Eza, ki sta nam povedala veliko zanimivosti. Nato smo si nadeli UV-očala in si ogledali kratek filmček. Po ogledu filma smo se odpravili proti dvorani, kjer smo si naredili 3D in se z vlakcem odpravili po potovanju skozi zgodovino vulkanov. Zagotovo niste vedeli, da je drugo ime za vulkan ognjenik. Velika večina ognjenikov  se nahaja pod morsko gladino. Največji vulkan na svetu je Mauna Loa. Da smo  film o vulkanih lažje doživeli, nas je med ogledom filma presenetilo pršenje vode. Po ogledu Vulkanije in po zelo napornem ter zanimivem dnevu se nam je zelo prilegla pica, ki je bila noro dobra. Dan sva s prijateljico zaključili s piknikom v avtu.

Kraj Goričko ima veliko zanimivosti, ki si jih je vredno ogledati.

Lana Bašnec, 9. razred

Čaroben zvonec

Nekoč je živel reven pastir, ki je imel zlobnega brata.

Nekega jutra, ko je pastir še spal, je njegov zlobni brat iz hleva izpustil vse ovce. Ko se je pastir zbudil, je videl, da je nekdo izpustil ovce. Odšel je nazaj v hišo in je začel jokati. Ko je nenadoma nekdo potrkal na vrata, bil je en star majhen mož z dolgo belo brado in sivo majico ter majhno čepico. Rekel je, zakaj joče, če je lep dan. Povedal mu je, da je nekdo izpustil njegove ovce. Nato je majhen mož iz žepa vzel sliko z zlatim zvoncem in rekel: ,,Če imaš ta zvonec, lahko z njim pokličeš vse živali.” Ko je pastir izvedel za to, se je zahvalil starcu in je začel iskati.

Hodil je in hodil ter hodil. Ko je prehodil tri gore, sedem gozdov in devet jezer, je hodil že sedem let. Videl je tri vasi, ena je bila bogata, druga  vetrovna in tretja revna. Šel je v  revno in tam je našel lep svetlikajoče se rumen zvonec, sedem let je gradil hiše in služil, da si je lahko kupil lep svetlikajoč se rumen čarobni zvonec. Z zvoncem je poklical svojo čredo, pridivjala je kot nora. Ko so bogataši iz bogate vasi videli ta zvonec, je pastir takoj začel bežati čez devet jezer, sedem gozdov in čez tri gore. Bogataše je veter odpihnil, ko so tekli za pastirjem.

Pastir je prišel domov z vsem bogastvom in čredo ovac, zloben brat je postal reven, pastir ga ni kaznoval, ampak mu je dal polovico svojega premoženja.

Jure Dvoršak, 6. razred

Fantov odgovor

Drago dekle,
videl sem te na žuru.
Na žalost
mi nisi všeč na fulu.

Videl sem te,
da si zaljubljena vame.
A jaz ne čutim tako.                                                                                                  
Naslednjič te bom povabil na žur,
a vedi,
da mi  vseeno nisi tako kul.

Jure Dvoršak, 6. razred                                                                                                                                                                             

Dogodivščina nosu

Nos se je začel sprehajati po sobi. Odskakljal je do mize, pogledal in že je švignil na stol, potem pa še na okensko polico. Pogledal je proti deklici in si rekel, da je končno spet svoboden. Ampak nečesa ni vedel, kako priti iz sobe. Pogledoval je po sobi in pogledoval, začutil je nežen pihljaj vetra, pogledal je proti oknu in videl, da je na stežaj odprto. Skočil je do njega in se je nagnil ter padel na tla. Imel je srečo, da je padel na travo, drugače bi se lahko poškodoval. Potem se je začelo daniti. Sonce se je dvigalo, nosku je bilo vse bolj dolgčas. Želel si je družbe, ampak ne takšne kot pri deklici. Želel je sorodno dušo, ki bo ista kot on, odločil se je, da bo odšel po svetu. Odpravil se je do železniške postaje v Ljubljani. Nekemu gospodu je ukradel karto in pogledal nanjo, da ve, kam bo vlak njega odpeljal. Odpeljal ga bo v Ameriko. ,,Kaj je to za ena država? Najverjetneje je to daleč. Počakaj! Kdaj pa imam vlak?” je rekel. Spet je pogledal na karto. ,,Vlak imam ob 14.00.” Zdaj je pogledal na uro na železniški postaji. Ta je kazala 13.00. Videl je, da ima časa eno uro, zamislil se je in se sam pri sebi vprašal, kaj bo počel to eno uro. Najverjetneje bom kar tukaj ostal, da na koncu ne zamudim na vlak. Minila je ena ura. Tedaj se je nosek odpravil na vlak za Ameriko. Do Amerike je potoval kakšnih 12 ur. Nosku je bilo na vlaku dolgčas. Komaj je čakal, da pride tja in poišče sorodno dušo.

Vlak je pripeljal na železniško postajo, nosek se je hitro odpravil v mesto. Odšel je do nekega bara v bližini. Pogledal je čez vrata in se začudil, kaj je videl na šanku. Odpravil se je v bar in poiskal nosiko. Videl jo je in vprašal, če bi odšla z njim v svet. Seveda je odgovorila pritrdilno. Nosek je bil srečen.

Tako sta se odpravila po svetu in skupaj živela do konca svojih dni.    

Katarina Jug, 6. razred          

Iva Zemljič, 3. b razred

           

Počitnice na najlepšem hrvaškem otoku

Z družino smo se že dolgo odločali, da bomo šli na hrvaška otočja. Nato je oče dal predlog, da gremo na Vis z razlogom, ker je njegov bivši sodelavec tudi šel tja.

  1. julija 2023 smo se odločili, da se odpravimo za12 dni na Vis. Od doma smo se odpravili ob 23. uri. Morali smo od doma oditi pozno zvečer zaradi pogostih zastojev na cesti. Na našo srečo je bila cesta prazna in smo po 6 urah vožnje prišli v Split do trajekta, ki nas je odpeljal do otoka. Trajekt nas je zapeljal do otoka Vis ob 9.00 zjutraj. Vožnja z njim je potekala 2 uri. Pristali smo v mestu Vis na otoku Vis.

Ob izhodu s trajekta smo se odpravili do apartmaja v Rukanja. Prvi dan smo si samo ogledali plaže zraven apartmaja. Drugi dan smo se že zgodaj vstali in se pripravili, da gremo na vožnjo z čolnom. Šli smo si ogledat več manjših zalivov, do katerih lahko prideš samo z ladjo ali čolnom. V zalivih smo se tudi ustavili in se kopali. Domov smo se vrnili popoldan. Bilo je zelo zanimivo, saj sem bil prvič ma čolnu. Okrog 16.00 smo si šli ogledat zapuščene vojaške tunele in za tem eno najstarejših ribiških mest na Visu Komižo.

Tam smo šli v picerijo in si šli ogledat pomol. V naslednjih par dneh smo se samo kopali na bližnjih in na zapuščenih plažah, kjer smo v vodo skakali z nizkih klifov.

Peti dan smo se pa odločili, da si bomo šli ogledat film na Visu v kino na prostem. Pozno popoldan smo se odpravili v mesto Vis, kjer smo si s sinom od očetovega sodelavca odšla ogledat film, medtem so starši šli na sprehod po mestu. Po filmu smo se odpravili domov.

V naslednjih dneh smo se s čolnom odpravili na sosednji otok Biševo kjer smo si pogledali znamenitosti otoka Biševo, Modro špilijo, ki je jama, v kateri skozi odprtino sveti svetloba in daje jami svetlo modro barvo. Takšnih jam je samo par na svetu. V naslednjih 3 dneh smo si še ogledali par lepših plaž na Visu. Po 12 dneh potovanja po otoku smo se končno vrnili domov. Na srečo na cestah pri vožnji nazaj domov ni bilo večjih zastojev.

Vis je res eden najlepših otokov, ki sem jih kdaj obiskal. Priporočam, da si ga ogledate, če imate priložnost.

Nino Tusulin, 9. razred

  Pia Črnčec, 6. razred

Naivna jaz

pod posteljo, 12. 3. 1759

Dragi moj dnevnik.

Tako sem naivna oseba, da bolj naivne ni. Sem neodločna, čeprav hitro sprejmem odločitev. Hotela sem postati žlahtna gospa, a se to na koncu ni zgodilo .

Vedno sem hotela postati žlahtna gospa in se je to tudi skoraj zgodilo, če pred tem ne bi izvedela resnice. Vse se je začelo s tem, da sem se zaljubila v uglajenega gospoda po imenu Schönheim. Vedno je bil zelo prijazen in mi govoril same dobre reči, verjela sem mu. Nameravala sva se poročiti, a je do mene prišla Šternfeldovka, ki je bila vdova. Začela me je spraševati o mojem prstanu na roki. Ko sem ji ga podala v roke, je na prstanu videla svoje ime in me začela spraševati o mojem zaročencu. Spraševala me je, kako mu je ime in me začela tolažiti. Nič mi ni bilo jasno, a sem na koncu dojela, da je mojemu zaročencu v resnici ime Tulpenheim in da nisem edina, s katero se je želel poročiti. Skupaj sva sklenili, da se mu bova maščevali. Nato sva skupaj sestavili načrt in kasneje sem se odpravila k Tulpenheimu. Moj oče ni vedel, da se bom poročila, sploh pa ne tako hitro, zato sem mu morala povedati resnico. Ko sem mu govorila o vsem, kar se je zgodilo, sem se kar tresla, a je na koncu to sprejel in mi ga pomagal pretentati. Ker je bila v načrt vključena tudi poroka, sem si morala izbrati zaročenca, ki mi ni bil najbolj všeč, saj je zelo neroden in mi je vedno, kadar sva plesala, skoraj polomil vsa rebra ter tako stiskal prste, da jih nisem čutila. A sem ga vseeno izbrala za ženina. Ko so prišlinTulpenheim, njegov Mankof in Glažek, smo se usedli k mizi. Bil je čas, da ženin, nevesta in priče podpišejo pogodbo, kjer so Tulpenheim, Monkof in Glažek ugotovili, da se z menoj ne bo poročil Tulpenheim, ampak Anže. Oni so zgolj priče.

Tako se je končala moja poročna dogodivščina, kjer je Tulpenheim dobil to, kar si je zaslužil.

Naja Črnčec, 8. razred

Timotej Raner, 4. razred

Popotovanje v srce Privlake

Očitno dvakratno morje ni bilo dovolj, zato sem se na morje odpravila še tretjič. Tokrat s sestrično, bratrancem, stricem in teto, mislim, da mi je to morje ostalo najbolj v spominu. Idejo, da bi odšla z njimi na morje, sva dali s sestrično. Odpravili smo se v Privlako. Odšli smo 12. avgusta za 10 dni. Privlaka je majhno mesto v bližini Zadra, tukaj najdemo tudi zdravilno blato črne barve, ki naj bi zdravilo revmo.

Od doma smo se odpravili ob 9.00, pred tem smo pojedli zajtrk in prtljago odnesli v avto. Vožnja je bila kar naporno, saj smo se zaradi zastojev na avtocesti vozili kar 9 ur. Bili so taki zastoji, da so ljudje kar prihajali iz avtomobilov in nekateri so si iz kombija celo prinesli stole in si jih postavili na avtocesto ter si podajali žogo. Peljali smo se skozi Zagreb, Karlovec, Zadar in Šibenik. Ko smo končno prispeli na cilj. Že prvi dan sva se s sestrično odpravili kopat, nato pa še na sprehod. Pred tem smo si prtljago odnesli v njihov apartma.

Naslednji dan sva se s sestrično zbudili kar pozno, saj sva bili utrujeni od prejšnjega napornega dne. Ko sva zbrali dovolj energije, da bova tudi športno aktivni, zato sva se kopali dva- do trikrat na dan, nato pa še odšli na sprehod in to vsak dan. Na sprehod sva odšli proti večer, saj ni bilo tako vroče. Zraven čudovite plaže v Privlaki si še lahko ogledaš tudi druge plaže, kot so: Kraljičina plaža, plaža Dalmacija večina teh plaž je znana po peščenih oblah in čistem morju. Kljub nenaspanim jutrom smo se s sestrično in teto odpravile s kolesi do gostilne, ki je imela prečudovit pogled na morje. Tukaj smo poklepetale ob soku in ledenih kavah. Ko smo se vrnile iz gostilne, smo se zaradi vročine odpravile kopat. S sestrično in bratrancem smo tudi odšli skočit s pomola. Sestrična me je prepričevala, da greva še vse preostale dni teč, čeprav je bilo naporno, ko sva odtekli, sva se vrgli v morje, to je bilo res odlično. Zaradi pozne ure sva imeli morje samo zase.

Naslednji dan sva naredili odlično cheesecake torto, ki smo jo pojedli že tisti dan. Zvečer sva ob sončnem zahodu odšli na sprehod po potki ob morju. Predzadnji dan smo imeli piknik in si pekli ribe. Bile so zelo okusne in sitostne. S sestrično sva se odločili, da bova kolesarili do prečudovitih Sabunik. Ime so dobile po dalmatinskem narečju, kar  pomeni pesek. Nato pa sva nadaljevali pot do Nina, tja sva se vozili eno uro. V Ninu najdemo cerkev sv. Križa iz 9. stoletja. Naučila sem se, da je Nin najstarejšo hrvaško kraljevo mesto, kjer si lahko ogledamo grad. Prav tako ne smemo pozabiti na kip Grgurja Ninskega, ki prinaša srečo z dotikom bronastega paka. V Ninu sva se prav tako posladkali s fritulami. Do apartmaja sva prišli kar pozno in vsi so naju že čakali, da se vrneva. Prav tako me je razveselil prihod babice in dedka.

Zjutraj smo odšle z babico in sestrično na sprehod, nato smo se s kolesi odpravile v gostilno. Nato je sledilo kopanje, saj je bilo že precej vroče. Preden so se naše počitnice na morju zaključile, smo imeli kosilo. Babica je tudi spekla res dobro čokoladno pecivo. Nato smo se odpravili na pot domov. Tudi pri vračanju nazaj je bilo nekaj zastojev in vsi smo bili že pošteno utrujeni ter naveličani vožnje. Domov smo prišli ob osmih zvečer. Naša pustolovščina na morju v Privlaki je bila nepozabna zaradi dobre družbe in prelepih spominov na Privlako. Zagotovo se bom še kdaj vrnila.

Alina Draškovič, 9. razred

Kyara Salobir, 8. razred

Kirkina kapsula

V deželi Afrokus je vladal Afrocelzis, bog puščave in vročine. Bil je zelo priljubljen med vsemi bogovi, vsem se je znal prikupiti s svojo prisrčnostjo in prijaznostjo. Bil je kot vsi drugi bogovi, razen tega, da se je vedno zelo hitro razjezil, bil je vzkipljive narave. Imel je sedem otrok, njegova žena je bila Hera. Skupaj sta bila neustavljiva.

Enega jutra je Zevs naročil Afrocelzisu, naj mu v treh dneh pripelje sto tisoč vreč kamna, če tega ne postori, bosta z Ateno za zmeraj ločeno živela. Afrocelzis se je zamislil, kako mu naj to uspe v treh dneh, saj vladar nima dovolj mož, da bi mu lahko pomagali. Odgovoril je Zevsu: ,,To nalogo storim prej kot ti z vsemi bogovi vred.” Zevs je z dvignjeno glavo odšel na goro Olimp in to povedal bogovom. ,,Saj veš, da Afrocelzis zna presenečati z njegovimi dejanji. Zakaj potrebuješ toliko kamna in peska?” so se spraševali. Zevs jim je pojasnil, da se želi prepričati, ali je on to zmožen narediti.

Pozno v noč se je Afrocelzis podal na pot do stare znanke Kirke. Bila je njegova stara  prijateljica  iz otroštva. Njegov načrt je bil, da Zevsa pretenta z ukano, pri tem mu lahko pomaga čarovnica Kirka. Čez nekaj ur je le prispel do nje. Pojasnil ji je njegovo nalogo. Ni minilo  tri sekunde, že je imela idejo. ,,Tu imaš zemljevid, ki vodi do skrinje, v kateri je kapsula. To kapsulo moraš vreči v morje in na gori Olimp bodo Zevsa že čakali kamni in pesek.” Dala mu je čolniček, s katerim bo, kot bi mignil, pri kapsuli.

Čez čas je Afrocelzis že plul po morju do kapsule, ki ga je čakala na gladini morja. Ko je vzel v roko to kapsulo, ga je magično teleportirala na goro Olimp. Nihče ga ni mogel videti, saj je bila tedaj tema. Afrocelzisa je preplašilo to, kar se je ravnokar zgodilo. Zraven njega je stal kup peska in kamna. Odpravil se je domov k Heri, ki ga je nestrpno čakala. Povedal ji je, kaj je storil, bila je navdušena nad njegovo idejo.   

Naslednji dan se je pripetilo hudo neurje. Vsi bogovi so v najhujšem dežju stali pred kupi peska in kamna. Bili so navdušeni. Edino Zevs se je spraševal, kako je to mogoče, da je Afrocelzis izpolnil nalogo v malo manj kot treh dneh. To ga je strašno morilo.

Čez nekaj let se je Zevs domislil ideje. Bila je najslabša in najhujša ideja, kar se jih je kdorkoli domislil. Nad Afrocelziusovo deželo je poslal hudo neurje, ki je trajalo več sto let. A vsi v deželi Afrokus so to neurje zelo dobro prenašali, saj so bili vajeni Zevsove kazni. Sproti so urejali okolico, čeprav je neurje ves čas divjalo nad njihovimi glavami. Veliko strel jim je uničilo domove in vrtove, a jim je bilo čisto vseeno.

Nekega dne je imel Zevs tega vrh glave, kako lahko prenašajo takšno grozno vreme, kot da jim ni nič. Bil je tako jezen, da bi lahko Afrocelzisa in Hero raztrgal na milijon koščkov. To je bila ideja tisočletja.

Naslednji teden sta Afrocelzis in Hera visela obešena sredi dežele Afrokus. Vsi so žalovali za njima, a takšna je bila njuna usoda, saj Zevsu nisi smel nikoli nasprotovati, če bi mu, bi končal enako kot Hera in Afrocelzis.

Od tedaj so vsi žalovali za njima. Po celem svetu je zavladala žalost.

Ema Lavrenčič, 7. razred

Anel Beširević, 4. razred

Spopadanje med živalmi

Miši se lačne odpravljajo k hiši. Kar naenkrat se pojavi muca z velikimi ušesi in kremplji. ,,Vse miši mi samo jemljete sir. Kaj pa naj jaz jem?” Miši zakričijo: ,,Ne vemo!  Ne vemo!” Lačne se odpravijo iskat luknjico z vsaj malo sira, ker jim že pošteno kruli v želodcu. Mačka jih spet zagleda, vendar se ji mudi na mačji sestanek. Miške si najdejo luknjo, ki vodi v mačjo hišo. Ko se mačka odpravi na sestanek, miške gredo jest sir. Začnejo veselo plesati od veselja. Tega veselja je hitro konec ob vrnitvi mačke, ki se ji ob pogledu na miši zasvetijo oči. Le kaj se zdaj zgodi?

Neli Svenšek, 7. razred

Pija Šunko, 8. razred

Pastir in izgubljene ovce

Nekoč pred davnimi časi je v drobni vasici živel pastir. Bil je lep, čeden fant, imel je tudi brata.

Nekega dne pastir pazi ovce in zagleda brata. Brat je bil zloben in nesramen človek, pokliče pastirja, naj mu z nečim pomaga. Ovce ostanejo same in zaidejo v gozd.

Drug dan pastir išče ovce po celi vasici.

Mine 7 let, pastir je reven in bolan. Reče mu, naj z njim odide na pašnik in pocinglja, nato gospod izgine. Pastir je ves prevzet in steče proti pašniku ter z zvončkom pocinglja. Čaka, čaka in pred njim zagleda gozd, steče k njemu in še enkrat z zvončkom pocinglja in naenkrat mu drevesa pokažejo pot. Pastir hodi in hodi ter pride do velikega jezera, kjer njegove ovce pijejo vodo. Pastir zažvižga in vse ovce pritečejo k njemu. Pastir jih vodi nazaj domov in si tam kupi majhen hlev ter hišo.

Čez nekaj dni ustanovi svojo trgovino, kjer prodaja oblačila. Postane silno bogat.

Čez tri dni pride njegov brat in mu želi ukrasti denar. Vidi ga vaška policija in ga vrže v ječo.

Pastir si poišče lepo ženo in srečno sta živela do konca svojih dni.

Jaka Gselman, 6. razred

Sirna tragedija

Nekega dne so se miši odpravile iskat zimske zaloge v človeške domove, a tam jih je čakala sestradana mačka. Te majhne, mlade, majcene miške so bile zelo naivne in so upale, da ne bodo imele večjih zapletov, to razmišljanje je bilo žal zmotno.

Ko so uspele pregristi stiropor, ki jih je pripeljal do hladilnika, so opazile njihovo mačko. Bila je ena izmed najbolj zvitih, podlih in škodoželjnih mačk v mestu.

Ema Lavrenčič, 7. razred

Obdana pot z jezeri

Doma je že nekaj časa tekla debata, da bi z družino za nekaj dni obiskali Gorenjsko. Mama si je namreč že od malih nog želela obiskati Planico, saj vsako leto pozimi po televiziji zelo rada spremljala  smučarske skoke. 27. oktobra 2021 smo se tako ob 9. uri zjutraj odpravili iz Jurovskega Dola proti Kranjski Gori. Pot je potekala mirno in po 3 urah in pol smo bili na cilju. Namestili smo se v čudovitem hotelu Ramada, ki ga je izbrala moja mama. Hotel mi je bil takoj všeč, saj je iz njega videlo okoliške vrhove. Morda vas zanima, zakaj sem svoj potopis poimenovala Obdana pot z jezeri? Kaj kmalu boste izvedeli.

Prvi dan smo začeli z ogledom Planice, kjer smo si ogledali skakalnice. Do vrha hriba smo se peljali z gondolo, kar je bilo zelo razburljivo, bilo pa me je tudi strah višine. Planica je najbolj poznana po smučarskih skakalnicah, na njej se nahaja tudi največja letalnica na svetu. Ogled Planice, ki se imenuje tudi dolina pod Poncami, mi je bil zelo zanimiv. Po končanem ogledu smo se z gondolo odpeljali na začetno točko. Sledil je odhod v Kranjsko Goro do našega hotela, kjer smo meli samopostrežno večerjo. Še posebej mi je bila všeč sladica, ki je bil tiramisu. Po večerjo smo odšli na kratek sprehod, nato pa smo se odpravili spat, saj smo bili utrujeni zaradi poti in ogleda Planice.

Naslednje jutro smo se zbudili zelo zgodaj, ob 8. uri smo že bili na zajtrku. Pri zajtrku mi je bila všeč pestra ponudba, kar malo težko sem se odločila, kaj bi jedla. Na koncu sem izbrala vaflje, saj jih doma zelo redko jemo. Po zajtrku smo se peš odpravili do jezera Jasna.

Ker je bilo zelo lepo vreme, smo se odločili, da se bomo sprehodili okrog jezera. Jezero Jasna sestavlja dvoje medsebojno povezanih umetnih jezer ob sotočju potokov Velike in Male Pišnice. Okrog jezera smo hodili dobre pol ure, ogledali smo si leseni most, stari mlin, videli pa smo tudi nekaj živali, na primer race in ribe. Nato smo odšli nazaj do hotela, bili smo zelo utrujeni, saj smo tisto dopoldne veliko prehodili. Po kosilu smo se odločili za kratek počitek. Nato smo si šli ogledat Rusko kapelico, ki je bila postavljena v spomin ruskim vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Tam je bilo zelo veliko ljudi, ker mami ni bilo do gneče, smo se odpravili nazaj v Kranjsko Goro, kjer smo imeli večerjo. Sledil je nočni počitek.

Naslednje jutro smo se takoj po zajtrku odpravili na Bled. Tam smo odšli na blejsko kremno rezino, ki je bila odlična. Ogledali smo si jezero in na tabli prebrali, da Bled spada med starejše turistične kraje v Sloveniji, da je jezero dolgo 2,12 km in široko 1 km. Potem smo se odpravili nazaj v Kranjsko Goro. Med večerjo smo se pogovarjali, da bi si naslednji dan ogledali še Belopeška jezera, ki se nahajajo ob italijanski meji. To smo naslednje jutro tudi storili. Jezera so bila čudovita, saj so me spomnila na poletje in tudi modrozelena barva me je prevzela. Na tabli smo si prebrali, da sta to dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah v bližini naselja Trbiž.

Počasi se je bližal dan našega odhoda, saj se je ta štiridnevni izlet po Gorenjski prehitro zaključil. Po poti domov smo se ustavili še v Bohinju, kjer smo tudi imeli kosilo v gostišču Pr’ Mihovcu. Z družino nam bo ta izlet ostal v lepem spominu.

Žana Korez, 9. razred

Zeleni biser Slovenije

Velika Planina je visokogorska planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Je najvišja pašna planina v Sloveniji. Ni samo največja, ampak je tudi ena najbolj obiskanih. Njena privlačnost je lahka dostopnost in pastirsko naselje, kjer se še danes srečamo s tradicionalno kulturo tamkajšnjih pastirjev. Prav tako slovi po izjemni naravni lepoti in je prepletena s številnimi pohodnimi potmi.

Z družino smo se avgusta 2021 odpravili na zelo, vsaj meni, zanimivo ekskurzijo. Naša pot je bila kar dolga, a sem med njo videla različne slovenske kraje. Pot nas je iz domačega Jurovskega Dola peljala po avtocesti mimo Maribora in Celja. Zapustili smo jo pri izhodu Vransko. Po nekaj kilometrih vožnje smo na desni strani parkirali našega železnega konjička, sami pa smo se odpravili čez cesto, kjer se nahaja spodnja postaja nihalke. Tu smo se postavili v vrsto. Nihalka se nam je hitro približevala z vrha gore. Vožnja z nihalko je bila zanimiva in zabavna izkušnja. Gondola je bila povsem polna vesele druščine, tako da nismo mogli veliko opazovati naokrog. Smo pa si zato na zgornji postaji nihalke vzeli več časa za občudovanje razgleda po dolini. Res je izjemen razgled od tukaj. Sledila je vožnja z dvosedežnico do gostišča Zeleni rob, kjer nas je pozdravil pastir v tradicionalni opravi. Obut je bil v lesene cokle in volnene nogavice. Hlače so mu segale do kolen, kratek jopič, pod njim je imel pleteno srajco. Pred dežjem in sončno pripeko ga varuje zelo velik klobuk in dežni plašč. Občasno  ponosno zatrobi v pastirski rog. Tako smo prišli do najvišje točke planote imenovane Gradišče, ki leži na nadmorski višini 1666 m. Na vrhu se razprostira velika ravnica s čudovitim pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Za doseg same najvišje točke Gradišča smo se morali povzpeti še na manjši skalni greben, kjer je razgledna plošča z označenimi stranmi neba in okoliškimi hribi za lažjo orientacijo. Nato smo se počasi spustili proti znamenitemu pastirskemu naselju. Ob poti smo srečali popotnike vseh starosti, tudi otroke in tujce. Bila je res lepa hoja do pastirskega naselja. Na poti so nas spremljali prelepi pogledi na naravo. Za lažjo orientacijo smo sledili oznakam in po približno 15 min hoje smo ga tudi dosegli. Ne moreš ga zgrešiti. Sredi neokrnjene narave se nahajajo pastirske hišice, okrog katerih se pasejo številne krave, ki še dodatno poskrbijo za posebno oz. pristno vzdušje,  ki ti vzame dih. Hišice so lepo urejene, prav tako okolica okrog njih.  Zgrajene so iz lesa in pokrite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. Med potjo smo se ustavili tudi na predstavitvi življenja pastirjev v Preskarjevem muzeju. Po njem so nas vodili mladi pastirji, ki so bili oblečeni v pastirska oblačila. Predstavili so nam pastirsko življenje, kakšno je bilo življenje nekoč. Razdeljen je na dva dela, bivalni del in prostor, ki je namenjen živini. V bivalnem delu je postelja, nastlana s slamo, v kotu odprto gorišče, nasproti pa nekaj polic za kisanje mleka. Od pastirskega naselja smo se povzpeli še do kapele Marije Snežne, ki je na tem mestu bila že pred drugo svetovno vojno. Tukaj smo naredili kratek postanek, se okrepčali s hrano iz nahrbtnika in pokramljali z domačini. Imeli so se prav lepo. Od tukaj je prav lep pogled na celotno Veliko planino. Po počitku smo se spustil na ravnino, številne krave so se na travnikih in po poteh gnetle med kočami. Prosto so se sprehajale naokoli in prav pozirale so mi, ko sem jih slikala. Da o vseh sebkih, ki sem jih naredila z njimi, niti ne izgubljam besed. Majhne kravice, telički so se oklepali svojih mam krav ali pa so raziskovali okolico. Pred nami je bila še pot skozi naselje Zeleni rob in spust do nihalke. Uživali smo še ob zadnjih pogledih na čudovito gorsko okolico.

Velika planina je res nedvomno kraj, ki ga mora vsak obiskati. Res nekaj posebnega in vreden ogleda. To je kraj, kjer se res sprostiš in nabereš moči za nov teden. Čeprav se moraš malo sprehoditi, da vidiš njene lepote, se splača, ker ti narava ponuja nekaj res čudovitega, napolni ti baterije. Vse to ti ponuja Velika planina.

Sara Kotnik, 9. razred

Nos gre po svetu

Bila je noč. Deklica je spala. Nos se je odlepil z obraza in pobegnil. Šel je v svet. Razmišljal je, kam bi šel. Levo ali desno? Odločil se je, da gre na desno.

Naprej je hodil in hodil ter hodil, dokler se ni zdanilo in je srečal oko, ki ga je vprašal: ,,Nos, kam pa kam?” Odgovoril je, da je pobegnil in da gre v svet. Nato je nadaljeval pot. Prišel je do ogromnega gozda. Takoj se je ustavil. Bilo ga je strah, ker je bil gozd zelo velik in temačen. Zbral je pogum in šel vanj. V gozdu je srečal zajca z žepno uro in s suknjičem. Pred nekom je bežal. Nos se je tudi skril, saj ga je bilo strah, da se mu bo kaj zgodilo. Potem je sledil zajcu in je videl, da je skočil v nekakšno luknjo. Ampak ga je bilo preveč strah, da bi še on skočil vanjo. Zato je šel naprej. Ko je hodil in hodil, je srečal mačko, ki je lovila psa, zato je šel hitro mimo, da ga ne bi mačka začela loviti. Ko je prišel iz gozda, se je obrnil in gozda ni bilo več. Naenkrat se je znašel na nekakšnem polju. Zagledal je majhna vrata. Potrkal je. Vratca je odprla nosnica. Ko jo je  videl, se je zaljubil vanjo. Povabila ga je noter. Zdaj ve, kaj je iskal. Našel je svojo ljubezen. V hiški je sprva bilo zelo temno. Ko je nosnica prižgala luč, je nos zagledal bazene. Tako je bil vesel, ker se je hotel sprostiti. Takoj je skočil v bazen, zelo hitro se je počutil bolje. Razmišljal je, če bi ostal tukaj. Naenkrat se je nosnica spremenila v zlobno vilo. Nos je hitro zbežal. Tekel je in tekel, dokler ni prišel do majhnega gradu. Potrkal je in vstopil. Zagledal je princeso nosnico in se zaljubil vanjo. Tudi ona se je zaljubila vanj. Nato ga je predstavila svojim staršem.

Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni.

Julija Bedič, 6. razred

Nejc Urbanič, 8. razred

Pisma Prešernu

Spoštovani France Prešeren!

O vašem življenju sem pri pouku izvedela že veliko. Res se mi zdi zanimivo, da ste se toliko let učili, da bi postali pravnik.

Tudi sama rada pišem pesmi in vaše pesmi so mi všeč. Občudujem vas, da ste kljub žalosti in depresiji ob izgubi prijatelja Matija Čopa, ki se je utopil v Savi, živeli naprej. Če ti umre najboljši prijatelj, je to zelo velika žalost.

Mislim, da so vas otroci po Vaši smrti pogrešali, saj niso več jedli fig iz vaših žepov.

Hvala Vam za vso zapuščino poezije.

Počivajte v miru.      

Daša Knezar, 8. razred

Jurij Gregor Nudl, 4. razred

Zg. Partinje 28. 1. 2024

Spoštovani France Prešeren,

pri urah slovenščine sem dobro spoznala Vaše življenje. Zdi se mi, da edino, kar Vam je manjkalo, je bila resnična ljubezen. To ste izrazili tudi skozi svoje pesmi, ki so polna čustev. Prav tako ste uporabili veliko tujih pesniških oblik, kot so sonet, gazele, gloda, kar je pripomoglo k razvijanju slovenskega jezika.
Dokazali ste, četudi imamo Slovenci dokaj težek jezik, lahko v njem izražamo svoje občutke, pišemo pesmi.

Lep pozdrav   

Manja Jug, 8. razred       

Julija Jamšek, 4. razred

                                

Nos

Bila je noč. Deklica je spala. Nos se je odlepil z obraza in je skočil s postelje. Odskakljal je do okna. V kotu so stale štiri škatle robčkov, ki sta jih starša kupili deklici, da bi si ne vrtala po nosu. Nos je iz robčkov spletel dolgo vrv in se spustil skozi okno. Ko je prišel na trdna tla, si je rekel: ,,Končno svoboda! Končno  grem lahko na dopust!”

Srečno je odskakljal v smeri juga. Bil je pameten nos, saj je za razliko od deklice pri njenem pouku dobro poslušal. Tako se je ob sijaju uličnih svetilk sprehajal po Ljubljani. Nato je zagledal … železniško postajo! Pogledal je vozni red, ki ga je osvetljevala svetilka. Vesel je poskočil, ko je videl napis: VOŽNJA Z VLAKOM JUTRI OB 10.00 V KOPER. Ni rabil dolgo čakati. Od doma deklice do železniške postaje je bila dolga pot, zato je celo noč noč porabil za hojo. Ob pet do desetih se je vkrcal na vlak. Vozil se je tri ure. Ko je na vlaku spal zaradi dolge vožnje, je zakričal in poskočil, ko je slišal strojevodjo po telefonu govoriti o naslednji postaji, ki je bila … ,,Koper!” je zaklical ves presrečen. Vlak je ustavil in nos je skočil z vlaka. Zavohal je mamljiv morski zrak, ki ga je vodil po poteh, ki so jih obdajali drevoredi borovcev. Sklenil je, da se bo domov vrnil šele, ko bo pretaknil vsak kotiček vsakega obmorskega slovenskega mesta. Tako je bil na morju leto dni.

Po enem letu ga je zagrabilo domotožje. Spomnil se je deklice. Šel je nazaj na železniško postalo. Tam je spet videl napis: VOŽNJA Z VLAKOM DANES OB 10:00 V LJUBLJANO.

Takoj je kupil vstopnico in skočil na vlak. Spet se je peljal tri ure. Ko je vlak ustavil, je skočil dol in krenil proti domu. Splezal je nazaj na okensko polico. Ko ga je deklica zagledala … To je bilo veselje! Nos je bil prav tako vesel, ko ga je deklica hotela zgrabiti, je odskočil. Deklica ga je začudeno pogledala. In nos vprašala, zakaj noče priti nazaj na njen obraz, nos ji je odgovoril, da se na njen obraz ne prilepiti, dokler mu ne obljubi, da si nikoli več ne bo vrtala po nosu. Deklica se je popraskala po glavi, nato pa čez nekaj časa vendar obljubila.

Deklica si zares nikoli več ni vrtala po nosu, nos je na njenem obrazu živel srečno do konca svojih dni. Morda ga boste videli na kakšnem vlaku ali na kakšni okenski polici.

Pia Črnčec, 6. razred

Miha Senekovič, 4. razred