Če v šolo še ne hodiš,
mi vemo,
kam lahko greš.

Daj, pridruži se nam!
Zabavno je vsem.

Nad našo šolo sončece sije,
kjer nam ptički lepo pojo.
Kjer nam cvetlice lepo dišijo.
Tam naša šola je.

Ko pride k nam podaljšano bivanje,
se vsi že veselimo,
saj napočil je čas za igro,
ki polepša nam dan.

Ela Bauman, 3. a razred

Anuška Zemljić, 1. razred

Tudi v tem šolskem letu smo z učenkami Alino Berič, Dašo Knezar, Anejo Kos in Lariso Kotnik, ki so obiskovale izbirni predmet šolsko novinarstvo, pripravile radijsko oddajo, ki tokrat v središče postavlja kratek zgodovinski oris šolstva v Jurovskem Dolu. V oddaji s šolsko himno nastopa tudi mladinski pevski zbor (mentorica učiteljica Metka Caf). Učenke so vključile tudi svoje spomine na prvi šolski dan. Alina se je pogovarjala tudi s svojim očetom Robertom Beričem in njegova razmišljanja vključila v oddajo.  Radijsko oddajo smo sklenile s kratkim razmišljanjem gospe ravnateljice Vesne Breznik.

ALINA: Pozdravljeni. Smo učenke izbirnega predmeta šolsko novinarstvo Alina, Larisa, Aneja in Daša (vsaka pove svoje ime). Ker letos praznujemo 250-letnico šolstva v Jurovskem Dolu in vemo, da ste naša bivša učenka, ki se je tudi vpisala v zlato knjigo, smo se odločile, da bi vas rade bolje spoznale in predstavile v šolskem glasilu Šolski žarek. Pogovor bomo snemale in ga kasneje pretipkale.

LARISA: Bi nam lahko povedali, kaj vam je takrat pomenil vpis v zlato knjigo? Kako na to gledate danes?

NATAŠA KRAMBERGER: Če vam povem po resnici, me je na zlato knjigo spomnila prijateljica Tina Divjak, ki je bila pri vas v gosteh na tehniškem dnevu. Potem so se mi lepo počasi vrnili spomini, ki so me je opomnili na to, koliko lepih stvari se nam je mogoče zgodilo v preteklosti, a potem nanje pozabimo, ampak so nas vseeno zaznamovale. Mislim, da je mene ta vpis v zlato knjigo zaznamoval, ker mi je dal vedeti, da zmorem marsikaj, česar mogoče tudi sama ne vem in čeprav včasih pozabimo neke stvari, so te stvari v nas in nam pomagajo na najbolj skrite in nenavadne načine. Ko se znajdemo pred nekim izzivom, potem vse tisto skrivno, pozabljeno znanje ali izkušnja privre na plan.

ALINA: Bi z nami delili kakšen spomin/anekdoto na vaša osnovnošolska leta?

NATAŠA KRAMBERGER: Ena takšnih dogodkov, anekdot je, ko smo imeli test pri naravoslovju in smo bili vsi živčni, smo se bali, da bomo dobili enko. Ker je mama bila na šoli učiteljica slovenščina in ker je moja prijateljica ter sošolka bila hči ravnatelja, sva obe imeli dostop do ključev. Potem nas je nekaj učencev šlo v kabinet od takratne učiteljice naravoslovja Majde Kolarič in smo šli iskat rešitve za test, vse smo si prepisali na list in to razdelili med druge učence našega razreda. Ko je prišel dan po ocenjevanju, smo vsi dobili petke, učiteljici se je to zdelo neverjetno in je počasi postala sumničava. Učitelji so potem ugotovili, da smo si učenci vzeli rešitve za test in so nas počasi začeli spraševati o tej zadevi, kako smo prišli do rešitev. Seveda je vsak povedal svojo zgodbo, ki je bila neresnična in prav nič podobna zgodbi drugih. Kasneje so nam učitelji povedali, kdo je kriv. Ni se nam zdelo prav, da je nekdo po krivem obtožen, zato smo povedali resnico. Potem smo morali ponovno pisati nov test.  

ANEJA: Ker grem letos iz osnovne šole J. Hudalesa Jurovski Dol iz tako majhne šole v srednjo šolo v Maribor, bi vas vprašala, kako ste se počutili, ko ste prišli v srednjo šolo? Vas je bilo kaj strah? Kam vas je pot vodila po srednji šoli?

NATAŠA KRAMBERGER: Ker sem se v osnovni šoli veliko družila s starejšimi prijateljicami, sem imela veliko srečo. Moja najboljša prijateljica je bila Tina, ki je bila eno leto starejša od mene in je v bistvu ona izbrala, na katero gimnazijo bova šli. Izbrala je Drugo gimnazijo Maribor, kjer so že bili moji prijatelji iz osnovne šole in Jurovskega Dola, zato mi je bilo na gimnaziji veliko bolj domače. Po gimnazije dolgo nisem vedela, kaj bom študirala. Čeprav sem približno vedela, kaj bi rada delala v življenju, mi ni bilo čisto jasno, kateri študij bi si izbrala, dolgo sem razmišljala, da bi študirala slovenščino s primerjalno književnostjo. Odločila sem se za študij komunikologije, ki je bil takrat nov študij. Mislila sem, da so to komunikacije, veščine sporazumevanja, da se bom potem naučila še več teh spretnosti, ker potem lahko delam različne stvari, lahko sem novinarka, lahko se ukvarjam z oglaševanjem in z odnosi z javnostjo, tako da se mi je to zdelo bolj široko. V tretjem letniku sem šla še na mednarodno izmenjavo na Nizozemsko, kasneje še v Berlin v Nemčijo, kjer sem zraven še malo študirala in počela različne stvari. Zdi se mi, da ni nujno, da človek študira samo eno stvar ali ima samo en poklic. Vsako leto se lahko na novo odločiš. Možnosti je res veliko. Če študiraš eno stvar, te lahko še vedno  zanimajo druge stvari, po poklicu si lahko nekaj čisto drugega. Sama sem zdaj kmetica, pa tega nisem nikoli študirala. Vedno sem sledila svoji radovednosti.

ALINA: V vašem intervjuju sem prebrala, da vam Berlin pomeni svobodo. Bi nam lahko to pojasnili. Na kratko nam predstavite prednosti in slabosti Berlina v primerjavi z vašim rojstnim krajem.

NATAŠA KRAMBERGER: V Jurovskem se vsi dobro poznamo ali pa smo si celo v sorodu. Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo, da moram početi to, kar drugi hočejo. Vedno je bilo v zraku: “Kaj bodo zdaj rekli, če imam takšne čevlje ali drugačne  krilo? Kaj bodo rekli, ko si bom postrigla lase.’’ Dejansko me ne bi rabilo skrbeti, kaj si bodo ljudje na vasi mislili o tem. Ko sem jaz bila vaših let, je bilo to še strožje, kot je danes v Jurovskem Dolu. Zato sem si želela oditi v še večja mesta, da vidim, kako to izgleda tam, kjer te nihče ne pozna in lahko počneš, kar si želiš. Berlin je zame bil odprto, tolerantno in zelo gostoljubno mesto do tujcev, saj sem sama bila tam tujka. Morala sem se naučiti njihovega jezika, ki je bil na začetku malo bolj čudna nemščina. Zdelo se mi je zelo lepo, kako lahko eno mesto tako lepo sprejme človeka, četudi je drugačen. V tem vidim razliko med velikim mestom in majhno vasjo. Na vasi niso navajeni na ljudi, ki so zelo drugačni, so tujci. Moj fant, ki je tujec in prihaja iz Italije, živi z menoj tukaj v Jurovskem Dolu. Sedaj že zna govoriti slovensko, čeprav ne povsem pravilno. Na začetku so ga na vasi malo čudno gledali in ga niso razumeli, kaj govori, ampak čez čas se srca odprejo. Zdi se mi, da tudi ljudje v Jurovskem Dolu znajo biti prijazni.  

LARISA: O vas je zapisano, da ste pisateljica, novinarka, kolumnistka, mladinska delavka in ekološka kmetica. Kateri izmed teh poklicev Vas najbolj navdihuje, širi obzorja oziroma je v njem največ Vas?

NATAŠA KRAMBERGER: Mislim, da kar cela kombinacija. Važno mi je, da lahko to vse delam hkrati oziroma sama se ne zbudim in rečem: “Aha, danes bom mladinska delavka.” Ko se zbudim, sem vse to. Ker sem mladinska delavka, sem mogoče boljša pisateljica. Ker sem pisateljica, sem mogoče boljša kmetica, kar se sicer sliši smešno. Človek je skupek vsega, kar počne. Zato ne bi zamenjala te kombinacije za nič na svetu in ne morem izbrati samo enega poklica, saj sem skupek vseh poklicev in del vsakega poklica sem jaz.

ANEJA: Kdo je bil vaš vzor za pisanje romanov in ostalih literarnih del? Od kod črpate ideje za vsebino? Kje in kdaj nastajajo vaša najboljša dela?

NATAŠA KRAMBERGER: Že v otroštvu se je pri nas doma veliko pripovedovalo zgodbe, moja oma, moj deda, moja mama in druga oma ter deda. Vsi so zelo dobri pripovedovalci zgodb. Mislim, da se vse prične tukaj, ta radovednost, kako se dobra zgodba pove in čeprav se samo pove, kako si zjutraj prišel do trgovine, je tudi to lahko dobra zgodba. Tega sem se naučila doma. To mi je bila prva spodbuda, tisti užitek, ko nekaj dobro poveš in ko drugi poslušajo ali pa se skupaj nasmejimo. To je meni vedno bilo v redu in potem sem ugotovila, da lahko vse to zapišem na papir. V času študija sem se resneje začela ukvarjati s pisanjem. Vzor sem našla v mnogih avtorjih Zame je pomemben italijanski avtor Italo Calvino. V Sloveniji je zame vedno bila navdihujoča Svetlana Makarovič. Že kot otrok sem imela rada njene pravljice, prav tako poezijo. Čeprav sama pišem pripovedna besedila, zelo redko poezijo, ki jo sicer zelo rada berem. Vsem polagam na srce, četudi je poezija včasih težka za razumeti, je lahko v njej zelo veliko navdiha. Če mi zmanjka navdiha, velikokrat grem brat poezijo ali pa grem na sprehod ali pa obdelovat njivo. Tukaj tudi črpam svoje ideje.    

ANEJA: V katerem literarnem delu je največ Vas? Katero je doživelo najboljši odziv pri bralcih? Ali ste imeli kdaj pisalno blokado in kako ste jo rešili?

NATAŠA KRAMBERGER: Menim, da je v vseh mojih delih veliko mene. Moje prvo delo je Nebesa v robidah. Tam nastopa študentka Jana, ki je na študijski izmenjavi na Nizozemskem. V zgodbah so ujete tudi dogodivščine iz vaškega okolja. Moja zgodba je ujeta tudi v knjigi Primerljivi hektarji. Ukvarjam se tudi s kmetijstvom, zato v svojih knjigah omenim, kako sama gledam na kmetijstvo. Zame osebno obstaja veliko vrst uspehov. Vsaka od mojih knjig je bila drugače sprejeta. Tudi kakšna moja knjiga je dobila nagrado in vsak pisatelj ima svojo vrsto uspeha, ki jo uporabi v knjigi. Meni je najpomembneje, da dobim zjutraj sporočilo osebe, ki je sploh ne poznam, da je prebrala mojo. To je zame skorajda večji uspeh.

ALINA: Prebrala sem, da ste nastopali v dokumentarnem filmu Pet slovenskih avtoric. Bi nam lahko zaupali, kaj več o tem projektu (tema, namen, vsebina).

NATAŠA KRAMBERGER: To je dokumentarni film, ki je nastal za potrebe knjižnega sejma v Frankfurtu oktobra 2023, ko je Slovenija bila častna gostja. Cel svet želi videti, kaj v Sloveniji pišejo. V dokumentarcu so predstavljeni slovenski avtorji in avtorice. Če je moja knjiga v nemškem jeziku, jo lahko prebere veliko ljudi. V Franciji in v drugih državah ne morejo prevajati knjige iz slovenščine v francoščino, ker ne vedo, o čem bo knjiga govorila. Zato so v Sloveniji prevajalci, ki prevajajo knjige. Meni je osebno lažje prevesti, kot pa iz slovenščine iz drugega jezika, ker je naš jezik.

LARISA: Kaj vas je spodbudilo, da ste ustanovili Društvo Zelena centrala? Bi nam predstavili dejavnosti društva.

NATAŠA KRAMBERGER: Društvo Zelena centrala je pred kratkim ravno praznovalo svoj deseti rojstni dan, saj smo ga ustanovili 5. 5. 2014 . Ustanovili smo ga pred desetimi leti, ker smo želeli, da se tudi na podeželju dogajajo ustvarjalne stvari za mlade, otroke in tudi starejše, ki niso nujno povezane s športom, gasilci, čebelarstvom, zato smo tudi ustanovili to društvo. Meni se je zdelo pomembno, da bi v društvo vključila to, kar sem sama pogrešala v kraju: ekologija, trajnostni razvoj, pripovedovanja knjig … Večino stvari začnemo poleti, saj je takrat lepo vreme. Organiziramo mednarodne izmenjave. Mladi pridejo tudi iz drugih držav. Prišli so že iz Romunije, Italije, Irske … Knjižnica pod krošnjami je tudi zelo dobrodošla v poletnih časih, saj lahko bereš knjigo kar pod krošnjami dreves. Zato vse vabim, da se poleti oglasite. Organizirane so tudi različne delavnice.

LARISA: Naj naš intervju zaključimo z vašim sporočilom ob 250-letnici šolstva v Jurovskem Dolu. Kaj sporočate mladim generacijam, ki se ali se še bodo šolale na naši šoli.

NATAŠA KRAMBERGER:

Znanje je napomembnejše, če več znaš, več veljaš. Tudi upaš si več. Z znanjem lahko skupaj premikamo gore, zato vam polagam na srce, da podpirate drug drugega. Ko nekomu ne gre, mu pomagajte. Ko vidite , da vam gre boljše, potegnite še druge naprej in jim pomagajte, da bodo tudi ostali znali.

ANEJA: Hvala za vaš čas.

Šola nekoč,
šola v sedanjosti,
šola v prihodnosti.
Vse so zakon!

Učitelji bodo vedno 
spodbujali učence
in jim stali ob strani.

Šola nekoč,
šola v sedanjosti,
šola v prihodnosti.
Vse so zakon!

V šoli vedno boš
nove prijatelje spoznal
in med odmori se z njimi igral.

Šola nekoč,
šola v sedanjosti,
šola v prihodnosti.
Vse so zakon!

Gloria Jazbec Hrvatin, 3. a razred