Danes osnovna šola se končuje,
sanjali smo svet brez meje.
Spomin na vas nas nasmeje.
Čutimo utripe srca,
ljubezen je nora, mi gremo do dna …

Kam odpotujejo naši devetošolci oz. kaj so njihove sanje?

Lana: V prihodnosti želim postati vzgojiteljica.

Minea: Vpisala sem se na Srednjo prometno šolo za tehnika varovanja.

Enej: Vpisal sem se v Srednjo poklicno in tehnično šolo v Murski Soboti.

Alina: V moji prihodnosti želim postati vzgojiteljica in sem se zato vpisala na Tretjo gimnazijo v Mariboru. 

Žiga: Svojo pot bom nadaljeval na Srednji gradbeni šoli v Mariboru.

Jan: Naslednje leto bom svojo pot nadaljeval na Srednji lesarski šoli v Mariboru.

Žana: Ker me veseli delo frizerke, sem se vpisala na Srednjo oblikovalno šolo Maribor.

Aneja: Svoje prihodnosti še nimam v celoti skicirane, ampak vem, da bom vse zmogla. Zato sem se vpisala na Prvo gimnazijo Maribor.

Žan: Odločil sem se, da grem po poteh svojega očeta, zato sem se vpisal na Srednjo gradbeno šolo Maribor.

Sara: Odločila sem se, da bom svojo pot nadaljevala na Srednji šoli za kemijo in farmacijo v Rušah, smer farmacevtski tehnik.

Timotej: Vpisal sem se na Srednjo strojno šolo v Mariboru, saj me veseli delo z elektriko, smer tehnik mehatronik.

Daniel: Odločil sem se, da grem na Srednjo strojno šolo v Lendavi. Poleg šole bom igral tudi nogomet.

Tibor: Vpisal sem se na Srednjo lesarsko šolo v Mariboru, smer mizar.

Luka:  Vpisal sem se na Srednjo ekonomsko šolo in gimnazijo Maribor.

Rene: Vpisal sem se na Srednjo gradbeno šolo v Mariboru, smer keramičar.

Nino: Vpisal sem se na Srednjo gradbeno šolo v Mariboru, smer gradbeni tehnik.

GOVOR RAZREDNIČARKE

            Dragi devetošolci, spoštovana  ravnateljica, cenjene sodelavke in sodelavci, spoštovani starši …

Tone Pavček je v svojih pripovedih večkrat poudarjal – »Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi«.  In dragi devetošolci, pustili ste mi veliko pozitivnih sledi. Pozabila bom na tiste manj lepe, kajti pomembno je, da danes stojite tu pred menoj zdravi in pripravljeni na vstop v nadaljnje poglavje vašega življenja.

Osebno sem vas začutila kot iznajdljive, sposobne, vsestranske, večkrat ste me presenetili s svojo igrivostjo in sproščenostjo. Naj vam povem, da smo se tudi mi, skupaj z učitelji, vsa leta trudili, da bi za vas vzpostavili varno in ustvarjalno izobraževalno okolje, ki bi vas usmerjalo k delu, učenju ter humanosti. Zazrti v vas smo vas skušali vzgajati v razgledane, nesebične in pogumne mladostnike, ki ste pomagali uresničevati vizijo naše šole.

Spoštovane  moje sodelavke in sodelavci. Generacija, ki se danes poslavlja, se je trudila po  svojih močeh, ta mladostniška razposajenost ob koncu šolanja je zapustila tudi nekaj sledi, toda zanje smo naredili mnogo in še več, kar je bilo v naši moči.  Dragi sodelavci, v mojem imenu iskrena hvala za vaš trud.

Dragi devetošolci.

 A po nečem ste bili edinstveni. Edinstveni ste po tem, da ste se zelo zavzeto lotili vsake delovne akcije, zbirali ste papir in železo, močno zmagovali v razrednem tekmovanju. Se spomnite, napisali smo tudi scenarij Romeo in Julija po jurovsko in z zbranim denarjem plačali zaključno ekskurzijo v 8. razredu? S temi prostovoljnimi deli in akcijami ste dokazali, da je v današnji družbi pomembna tudi solidarnost in medsebojna pomoč. Vedite, da sem na to še posebno ponosna. Brez vaših staršev vam tega prav gotovo ne bi uspelo. Nikoli ne bom pozabila, kako ste,  spoštovani starši, po Jurovskem Dolu zbirali železo, hvala  g. Damijanu Kosu, Janezu Škrlecu in Jožetu Bračku  za izredno požrtvovalno delo. Se spomnite ge. Fanike Kamenšak, ko je v  mrzlem januarskem dnevu 2023 pripeljala  skorajda 2 toni papirja in to iz sosednje Avstrije ter pri tem aktivirala celotno družino? Ko je družina Kolarič v jutranjih urah pomagala devetošolcem pri razkladanju papirja, ko je ga. Tatjana Čuš večkrat zjutraj pripeljala poln avtomobil papirja, ko sta družini Fras-Kosar in Draškovič z donatorstvom povečali našo razredno blagajno, ko nas je družina Majcenič pogostila z domačim narezkom, ko so nam prav vsi starši priskočili na pomoč pri pripravi srečelova. Ta velika solidarnost je pripomogla k temu, da smo lahko na naši šoli prvič organizirali ekskurzijo tudi v eno najlepših čudes sveta, obiskali smo Benetke. Nepozabna so bila tudi naša srečanja na spodnjem igrišču, kjer so starši pripravili zaključne piknike. Resnično neponovljivo in spomina vredni dogodki. Zato iskrena hvala, spoštovani starši,  za to čudovito sodelovanje.

Dragi devetošolci. Zaključno prireditev ste poimenovali Gremo mi po svoje. Kamorkoli vas bo že zanesla pot in kakršne koli preizkušnje se bodo postavile pred vas, zaupajte vase, prisluhnite sebi in sočloveku, sanjajte svoje sanje ter jim sledite, trdno verjemite vanje in jih uresničujte. Četudi ne veste, kaj vas čaka, bodite drzni in predani, ne obupajte, spoštujte sebe in druge ter ostanite zaljubljeni v svoje  življenje, saj je to ena izmed največjih popotnic za prihodnost. Le male jurovske  skrivnosti, ki ste jih skrbno čuvali zase, in neizbrisne spomine ponesite s seboj v življenje. Po  petih letih skupnega učenja, druženja in prijateljevanja je pred nami neizbežno slovo. Slovo od  mojih jurovskih  devetošolcev. Lahko Vam samo rečem, da vas neizmerno spoštujem in vsak izmed vas ima prostor v mojem srcu: Lana, Minea, Enej, Alina, Žiga, Jan, Žana, Aneja, Žan, Sara, Timotej, Daniel, Tibor, Luka, Rene in Nino.

Za slovo vam  v spomin podarjam spominek, ki nosi naslov: Gremo mi po svoje. Na prvi strani je oris zemljevida sveta, na drugi strani pa zapis: Res je, vsak med vami bo šel svojo pot neznano kam, a vedite, da vas bom ohranila kot zaklad neponovljivih spominov.

In še za konec: šolska vrata vam bodo vedno na stežaj odprta in čakala vas bom, da vam pomagam tudi s kakšnim življenjskim nasvetom.

                                                                                  Vaša razredničarka: Milena Kokol