Moje potovanje je bilo v državo, ki je zelo oddaljena od Slovenije, to je Velika Britanija. V Britanijo smo šli zaradi tega, ker je to bilo moje darilo za birmo. Moja družina je vedno vedela, da si želim iti v London in to željo sta mi uresničila moja botra in boter.

Na potovanje smo se tako odpravili jaz, moja botra in moj boter. Noč pred potovanjem sem prespala pri botru in botri. Spanca ni bilo veliko, saj smo se 28. 6. 2023 okrog polnoči odpravili na 3-urno vožnjo do Dunaja. Ko smo prispeli na Dunaj, smo avto oddali na parkirišču in so nas zapeljali na letališče. Ko smo prispeli na terminal, iz katerega je vzletelo letalo, smo spili kavo in pojedli kakšen prigrizek. Vzleteli smo ob 6.30 in smo bili v zraku kar 2 uri. Leteli smo nad Avstrijo, Švico, Nemčijo in Nizozemsko. Okrog 8.30 smo pristali na letališču Heathrow, ampak takrat je bilo v Sloveniji že 9.30. Najprej smo preverili, kako oz. s katerim prevoznim sredstvom bomo prišli do našega hotela in si priskrbeli internet za naše telefone. Odpravili smo se z vlakom, kjer smo videli razgled na London in njegovo okolico. Ko smo prispeli do Bermondley hotela, smo odložili naše kovčke in odšli raziskovat London. Že takoj se nam je zdelo, da je London cel cvet v enem mestu. Videli smo Tower Bridge, kjer smo prečkali most do druge strani reke Temze. Tower Bridge je bil narejen v imenu kraljice Elizabete II. Govorilo se je, da ko bo umrla, se bo most podrl. Ko smo našo pot nadaljevali, smo videli Shard, ki je s svojimi 87 nadstropji najvišja stavba v Združenem kraljestvu. Pogled na Shard je bil veličasten, zgledalo je, kot da se konča v oblakih. Prav tako smo videli The Tower of London, ki ima temno zgodbo. Pravijo, da so tam obglavljali ljudi in stražarji so morali tam ostajati z družino zaradi kraljeve družine.

Drugi dan smo zjutraj pojedli zajtrk in se odpravili na raziskovanje. Obiskali smo Oxford ulico in muzej Madame Tussauds, kjer smo videli iz voska narejene znane osebe. Voščene lutke so bile narejene tako dobro, da nisi vedel, da gre za lutko temveč za ,,živega” človeka. Voščene lutke in predstavitve, ki smo jih videli, so bile zelo zanimive in je opazno, da so v vse vložili veliko truda. Istega dne smo si ogledali tudi zelo znan zvonik, to je Big Ben. Zelo znan je zaradi zunanje zgradbe in kar 6 monarhij in 42 ministrskih predsednikov je prišlo in tudi odšlo, ko je prvič zazvonil. Nadalje smo se odpravili do London Eye. Vstopili smo v kupolo in se podali na pot v zrak, ki je trajala okrog 30 minut. Iz London Eye smo imeli čudovit razgled nad celotnim Londonom, nad katerim smo bili navdušeni. Potem smo se odpravili do Westminister Abbey, v kateri je bilo veliko kraljevih porok in kronanj. Westminister Abbey je tudi ena izmed najpomembnejših zgradb v Londonu. Istega dne smo si ogledali še Sea Life, kjer smo videli različne vodne živali, najljubši so nam bili pingvini. Ko smo jih opazovali, kako vzganjajo norčije, smo se zelo nasmejali.

Tretji dan našega zanimivega potovanja smo se odpravili v Warner Bros Studio, kjer so snemali in montirali filme Harry Potter. Do samega studia nas je odpeljal zelo zanimiv in poseben avtobus s tematiko Harrya Potterja. Ko smo prispeli v studio, smo videli vse pripomočke, ki so jih uporabljali v vseh 7 filmih. Kostumi, rekviziti, iz silikona narejeni deli telesa (ušesa, roke …) in celoten studio so nas navdušili, lahko smo se počutili, kot da smo del Harry Potterja. Lahko samo rečem (v imenu vseh nas), da so se nam uresničile vse sanje, ko smo bili v studiu in ga je bilo vredno obiskati.

Četrti dan smo se že zgodaj zjutraj odpravili na eno izmed svetovno znanih znamenitosti Stonehenge. Stonehenge je eno izmed sedmih čudes sveta. S površja zgleda kot zmešnjava pokončnih kamnov, iz zraka pa je njegova oblika bolj jasna. Ljudje še danes ne vedo, kako je ta čudež sploh tukaj, zakaj je bil uporabljen. Stonehenge je mogočen dokaz človeške iznajdljivosti, domišljije in ustvarjalnosti. Naš vodič nam je povedal tudi, da kamni odvzemajo negativno energijo in ti dajo pozitivno, če greš okrog njih v smeri urinega kazalca. Iz Stonehenge nas je pot vodila naprej do Windsor Castle, kjer je kraljica Elizabeta II. zelo rada preživljala svoj čas. Windsor je tudi eden izmed večjih in najstarejših zasedenih palač na svetu. Območje gradu Windsor obsega 13 hektarjev in ima različne utrdbe, palače. Tako zunanjost kot notranjost sta nas navdušili s svojo veličino. Notranje sobe z visokimi stropi, pozlačenim pohištvom in različne čudovite slike iz zgodovine kraljeve družine so nas pustile brez besed.

Že je prišel peti dan našega potovanja. Odpravili smo se do Buckinghamske palače, ki je uradno že od 1837 domovanje britanske kraljeve družine. Palačo uporabljajo za različne sprejeme in zabave. Nato smo se odpravili tudi v britanski muzej, v katerem se skriva veliko zgodovine. Videli smo stvari iz različnih koncev sveta, saj so Britanci imeli veliko kolonij. Navdušeni smo bili nad egipčanskimi mumijami in sobo ur. Nato smo se odpravili do katedrale Sv. Petra, ki jo napolnjujejo različni kipi in spomeniki slavnih britanskih državljanov.

Šesti dan smo posvetili obisku Narodne galerije, ki je bila polna čudovitih umetnin. Dan smo posvetili obisku muzejev in si ogledali tudi zelo veliko knjigarno Waterstones, kjer sem si kupila knjigo Harry Potter. Zadnji dan našega čudovitega potovanja smo se odpravili na Sky Garden, kjer smo videli London v vsej svoji lepoti. Ker smo skozi celotno potovanje veliko hodili, sem si zadnji dan na Oxford ulici kupila nove čevlje, saj so bili moji uničeni. Nakupili smo še spominke za naše domače in spili Starbucks kavo. Nato smo se odpravili do hotela po prtljago in se podali na letališče Heathrow. Zaradi dežja je naš let imel zamudo in smo vzleteli kar 1 uro kasneje, kot bi sicer. Zadnji dan je bil kar malo žalosten, saj smo se morali odpraviti domov. Na Dunaju smo pristali okrog 23.00 in se srečno pripeljali do doma.

London me je zelo pritegnil zaradi njihovega reda, kulture in njihove estetike v gradnji. Vsem priporočam, da ko pridete v London, se držite desne strani, če se vam ne mudi, če boste stali na levi, vas bodo enostavno pohodili. Ker je London zelo velik, se je dobro držati osebe, s katero si, da se ne izgubiš. Če si zares želite obiskati in ogledati London, načrtujte potovanje vsaj za en teden, ker si vsega v treh dneh ne moreš ogledati.             

 Aneja Kos, 9. razred

Pred 4 leti sva se 1. avgusta 2019 z mamo odločila, da bova obiskala državo, v kateri še nikoli nisem bil, kjer so na jedilniku vsak dan čevapčiči z lepinjo in kajmakom, kjer kar mrgoli od zanimivosti. Obiskala sva Bosno in Hercegovino, da spoznava kraj najinih prednikov.

Na pot sva se odpravila zgodaj zjutraj, še preden je sonce začelo vzhajati. Avto je bil poln prtljage, ki sva jo potrebovala za 4 dni dolgo potovanje. Po stari cesti sva se odpravila do mejnega prehoda Gruškovje, spremljala  pa naju je le cestna osvetljava. Na mejnem prehodu so naju že čakali zastoji. Po dolgih 2 urah čakanja se je zunaj začelo daniti, midva pa sva se končno odpravil dalje do Zagreba, kjer sva naredila kratek postanek. Pot sva nadaljevala do hrvaško-bosanske meje, kjer zastojev ni bilo. Pot naju je potem vodila skozi mesto do kraja Bihać, kjer sva se srečala z maminima sorodnikoma. Srečali smo se na obrobju mesta v restavraciji s pogledom na reko Uno in takrat sem jo prvič videl. Reka je bila kristalno čista in bila je smaragdno zelene barve. Pot smo nadaljevali proti cilju, ki je manjše naselje v kanjonu Martin Brod. Ko smo zapustili mesto, smo nato prišli do makadamske poti. Cesta je bila zelo ozka, ni bila asfaltirana, vseeno pa so jo obdajali gozdovi in hribovja. Po več kot eni uri vožnje po makadamu smo prišli do cilja. Ob prihodu sem bil malce razočaran, saj apartma ni bil urejen, sosednje hiše so izgledale zapuščene, sam apartma je bil starejša koča. Vas je bila zastarela, vse hiše so bile stare gradnje, ampak pogled na naravo mi  je vseeno odvzel dih. Kraj je obdajal kanjon, po centru kraja je tekla reka Una, na obrobju pa so že bili vidni slapovi. Ob sprehodu po kraju sem tudi videl igrišče, ki je bilo zelo osnovno. Ob igrišču je stala šola, ki pa je bila zelo majhna, izvedel sem tudi, da jo obiskuje samo 8 učencev.

Drugi dan smo se zgodaj vstali in se odpravili na pohod proti slapovom. Večino poti so zavzemale  stopnice, okoli mene je mrgolelo ljudi. Skozi celotno pot smo se sprehajali po gozdu po kamniti poti. Zadnji del poti do čudovitega razgleda nas je vodil čez star viseč leseni most, ki je visel 10 m nad mirno reko Uno. Ko smo prišli čez most, sem zagledal ogromen slap, iz katerega je voda pršela vse naokrog. Isti  dan smo si še ogledali drug nacionalni park reke Une, v katerem je bilo še več ljudi in naravnih lepot. V nacionalnem parku smo se sprehajali po poti, kjer so nas z leve strani spremljali slapovi, ob njih pa čudovita narava. Že zelo utrujeni in lačni smo se ustavili v sosednji vasici Bukovica, kjer se je rodil moj dedek. Vas je bila zelo majhna, v njej je bilo samo nekaj hiš, ki so bile večinoma zapuščene. Tam smo si ogledali še skupno grobnico, v kateri sta pokopana moj pradedek in prababica, spomenik nad grobnico je bil zelo zapuščen, napisa se ni videlo.

Tretji dan je bil zelo zanimiv, saj je stric Đuro pripravil presenečenje, odpeljal nas je na rafting na reko Uno. Rafting je krenil iz majhnega naselja Ajna, v tem naselju smo se tudi ustavili na čevapčičih, ki so bili zelo okusni. Ob kosilu smo poslušali tudi tradicionalno bosansko glasbo, uživali smo tudi ob pogledu na reko Uno. Nato smo se sprehodili kakšnih 50 metrov bližje reki, kjer je bilo tudi zbirališče za odhod na rafting. Gumenjak, na katerega smo se posedli, je bil zelo majhen in ne kaj preveč prostoren. Nato so nam nadeli reševalni jopič, ki mi je bil zelo tesen, v njem se nisem najbolje počutil. Z gumenjakom smo se spustili po velikih brzicah, vseskozi smo lahko uživali nad pogledom na pokrajino. Ker smo se vozili po brzicah in ker je voda škropila vsepovprek, sem bil velikokrat poškropljen s hladno vodo reke. To mi ni bilo všeč, saj mi hladna voda ni najbolj pri srcu. Odleglo mi je, ko je bilo poti z gumenjakom konec. Po raftingu smo se odpravili v sosednjo vas na ogled splavarstva, tam smo videli veliko kajakov.

Četrti dan smo se odpravili proti Sloveniji, z mamo sva imela edini postanek v Banja Luki, ki sva si jo spotoma ogledala. Ustavila sva se tudi v njihovem trgovskem centru, ki je bil ogromen. Iz vseh strani so me obdajale same trgovine. V mestu sem opazil veliko brezdomcev, samo mesto je bilo polno ljudi in glasbe.

Sledil je kratek počitek v avtu in vožnja proti Sloveniji. Sveti Avguštin je rekel: ,,Svet je knjiga in kdor ne potuje, prebere samo eno stran.”

Daniel Pivljakovič, 9. razred

Zala Škerget, 2. a razred

Pred enim letom smo s soigralci in trenerjem odpravili na nogometni turnir, ki se je odvijal v manjšem mestu Coventry. To je manjše mesto zraven Birminghama. Da smo odšli tja na turnir, smo se odločili, saj smo si hoteli pridobiti izkušnje iz nogometa v Angliji in hoteli smo spoznati njihovo igro. To se meni  zdi zelo dobro, saj je njihov nogomet eden najboljših nogometov na svetu. Za ta turnir smo se prej pripravljali nekje štiri mesece, preden smo odpotovali.

Končno je prišel ta dan, da smo odšli, to je bilo 11. 8. 2021. Zbrali smo se okoli devete ure v Rušah pred osnovno šolo. Nato smo se s kombijem odpravili v Gradec na letališče, tam smo morali malo čakati na letalo, nato smo odšli nekaj pojest. Okoli 10.30 smo imeli let iz Gradca v München, do tja smo leteli približno eno uro. Mesto München ima tudi enega najbolj znanih nogometnih klubov v Evropi in tudi izven Evrope. Meni osebno je eden najboljših klubov. Nato smo okoli 12.30 imeli tudi let v Birmingham. Do tja smo leteli okoli 3 ure. Let mi je bil super, saj smo zelo uživali na letalu. Ko smo prišli na letališče, se nam je zgodilo nekaj zelo slabega. V Nemčiji so dali našo prtljago na napačno letalo, se sreča, da sem imel pri sebi svoje nogometne čevlje. Nato nas je pred letališčem pričakal avtobus in nas zapeljal do tabora, kjer smo bivali. Bivali smo v manjšem naselju, ki mi je bilo zelo všeč, saj smo se tam družili s športniki iz različnih držav. Tisti dan se nam potem ni dogajalo nič zanimivega, razen tega, da smo si ogledali igrišče, kjer smo trenirali in tudi odigrali tekme.

Naslednje jutro smo se morali zbrati okoli sedmih in imeli zajtrk, nato pa trening. Po treningu smo upali, da dobimo prtljago. Dobili smo jo, vendar samo nekateri, na srečo tudi jaz. Ostali so jo dobili naslednje jutro. Glede tega nismo bili preveč srečni.

Naslednji dan smo imeli spet trening. Po treningu smo se pripravili za odhod v mesto. Da tja nas je zapeljal avtobus. V mestu smo si ogledali nakupovalni center. Drugače pa imajo v mestu katedralo, tudi botanični vrt, muzej … Mesto ima 300.000 prebivalcev in je deveto največje mesto v Angliji in dvanajsto največje v Združenem kraljestvu. Meni so bile všeč stavbe, ki so grajene iz opeke. Hrana me ni preveč navdušila. Proti večeru smo se vrnili v naš tabor. Četrti dan smo imeli končno tekmo. Igrali smo proti ekipi iz Izraela. To tekmo smo zmagali z rezultatom 3 proti 1. Prišel je nov dan in spet smo imeli tekmo proti ekipi iz Grčije, tisto tekmo smo z visokim rezultatom na žalost izgubili.

Naslednji dan smo imeli našo zadnjo tekmo proti ekipi iz Anglije, tudi proti njim smo izgubili. Tisti dan smo imeli tudi zaključno prireditev, kjer so vsako ekipo predstavili. Po prireditvi smo odšli  nekaj pojest. Nato smo se vrnili v tabor. Potem smo si spakirali vse stvari, saj smo zjutraj okoli 4.30 imeli avtobus do letališča. Prišel je dan, ko smo morali na žalost zapustiti Anglijo. Z letalom smo leteli iz Birminghama v Frankfurt v Nemčijo. V Frankfurtu je tudi največje letališče v Evropi. Iz Frankfurta smo leteli do Gradca. Nazaj je bilo nekoliko slabše leteti, saj bi ostal še kakšen teden, ker mi je bilo všeč. To je za vse nas bila lepa izkušnja, ki bi jo takoj ponovil.      

To potovanje bi priporočil vsem, ki so ljubitelji nogometa ali pa tudi ne, saj je njihov način življenja drugačen in ga je dobro spoznati.

Luka Repolusk, 9. razred

Vita Črnčec, 2. a razred

Med zimskimi počitnicami v šolskem 2022/2023 smo se z družino odpravili na smučišče na Kope.

Odpravili smo se zgodaj zjutraj, da bi na smučišče prišli čim hitreje. Že po nekaj minutah vožnje smo naleteli na zaprto cesto. Na zemljevidu smo poiskali drugo cesto in šli po tisti cesti. Ko smo prišli na vznožje hriba, se je začela slabša cesta, a ker je bilo ob cesti veliko hiš, smo šli dalje, v upanju, da je to le odsek in da bo kasneje cesta boljša. Kmalu so se hiše zredčile in cesta se še vedno ni izboljšala, preverili smo, če smo sploh na pravi poti. Ugotovili smo, da je ta cesta prava in zato  nadaljevali pot. Še vedno so nas spremljale hiše. Naenkrat smo se zapeljali mimo hiš, ki je imela ogromne ledene sveče. Dlje kot smo šli, več snega je bilo, kmalu se je sneg začel oprijemati tudi makadamske ceste, na srečo je snega bilo takrat še malo in smo se normalno peljali naprej. Ampak na cesti je bilo vedno več snega in odločili smo se, da se bomo obrnili. Peljali smo se naprej, da bi prišli do razširjenja ceste, saj je tam bila cesta preozka, da bi se obrnili, da bi se peljali vzhodno, bi bilo nesmiselno, saj je zadnje dvorišče, ki ni bilo zasuto s spluženim snegom, bilo zelo daleč. V nepreglednem  ovinku se je avto zakopal v sneg in ni več hotel ne nazaj in ne naprej. Zato smo morali izstopiti iz avta in ga poriniti, na srečo je porivanje pomagalo in avto je s težavo šel naprej čez par metrov se je spet zagozdil. Ko smo se že želeli peljat vzvratno, smo zagledali plug, počakali smo ga. ko je prišel do nas, smo ga prosili, da nas povleče do splužene ceste. Končno nam je uspelo priti do boljše ceste. Odpeljali  smo dalje in kmalu prispeli na  cilj. Na parkirišču smo videli še eno cesto. Zanimalo nas je, od kod prihaja, zato smo vprašali gospoda, ki je pravkar pripeljal po tej cesti. Ta nam je povedal, da smo mi šli po napačni cesti, saj je druga bolje urejena.

Nato smo odšli na smučišče in kupili karte. Večina dneva smo smučali na istih progah, le enkrat sva z mojo sestro šla skozi vse proge. Ko sva zopet prišla na progo, kjer smo smučali na začetku, je že bilo pozno in lahko smo se spustili le še enkrat, ampak meni, ki sem malo pohitel, da bi mogoče prišel še enkrat na sedežnico, je uspelo priti gor, a kasneje sem ugotovil, da sem na sedežnici sam, postalo me je strah, da bodo žičničarji pozabili name in bodo ustavili sedežnico, še bolj me je bilo strah, ker je bila takrat že kar gosta megla in ko sem pomislil, kaj vse se mi lahko zgodi, medtem ko smučam, me je postalo strah, da bom padel na progi in me nihče ne bo našel nekje v gozdu poškodovanega, a na srečo sem varno prispel na konec. Na koncu so me pričakali moji družinski člani, ki jih je tudi malo skrbelo. Ko sem jim povedal to zgodbo, so se smejali, ata se je pošalil, da sem še preveč izkoristil smučarsko karto.

Ko smo se preoblekli, smo se odpeljali domov, kjer smo se pripravili na spanje in utrujeni šli spat.

Jani Senekovič, 7. razred

Zarja Črnčec, 2. a razred

Ta dogodek se je zgodil popolnoma nepričakovano. Ko sem že mislila, da bom lahko to nenavadno zanimivo stvar samo gledala in opazovala, smo jaz in moja družina dobili možnost, da to tudi izkusimo, ne samo opazujemo in upamo, da se bo nekaj premaknilo. Sama si na začetku bivanja na morju niti predstavljati nisem mogla, kako bi izgledalo, če bi se jaz vozila s tem. Sreča se nam je nasmehnila predzadnji dan, ko smo že vsi pričeli obupavati.

In tako se je 19. 7. 2023 nekaj po drugi uri zgodilo nekaj, kar me bo vse življenje vleklo v mladost. Tisto sredo se je vse odvijalo po naključju. Najprej so naše blazine vzeli naključni ljudje in smo si jih morali izboriti nazaj, za tem pa še spust po morju s tem čudom.

Ko smo tisti dan šli na jutranje kopanje, sem že malo čutila, da se bo nekaj zgodilo. Nekaj divjega in vratolomnega. Po tihem sem upala, da to ne bo tista blazina privezana na čoln, ki sem jo vsak dan z užitkom spremljala, saj sem si medtem že premislila, ker se mi je zdelo, da je to previsoka stopnja zame. Po drugi strani sem pomislila, da čem sem že enkrat tu, to moram poskusiti.

Čez dan je postajalo vedno bolj vroče, kot se tudi za poletje spodobi in sem že mislila, da vožnje s tisto blazino pač ne bom izkusila, takrat se je vse skupaj šele dobro pričelo. Čisto mirno sem se kopala, ko sem nenadoma zaslišala mamo, ko je rekla: ,,Pripravi se, gremo!” Vihar misli je v tistem trenutku našel zavetišče v moji glavi. Najprej sem pomislila: ,,A so te besede resnične?” Se mi je res dozdevalo, da bom končno imela možnost preizkušanja te neverjetne zadeve? Verjetno res. Kaj kmalu se je izkazalo, da so bile moje slutnje resnične.

Ko smo je že pošteno lačni resnice odkorakali v smeri proti centru za vodne vragolije, mi je začelo postajati jasno, da bom to vožnjo res doživela. Do centra sem korakala dokaj odločno in ponosno, ko smo prispeli na želen cilj, je ta pogum uplahnil kot presušena reka. Mislim, da se takrat niti zavedala nisem, v kaj se spuščam.

Čez nekaj trenutkov smo veselo prikorakali v center vodnih vragolij in eksperimentov. Ponujali so širok nabor različnih blazin, padal in vodnih skuterjev. Ob prihodu na ta kraj so se meni kar malo zašibila kolena, saj sem zdaj lahko videla resnično sliko teh eksperimentov. V meni se je dogajal pravi vrtiljak čustev. Pričelo se je z vznemirjenostjo, nadaljevalo s strahom, končalo pa z nemirnostjo in živčnim vprašanjem, ali bi sploh šla na to noro stvar.

Nekaj minut pozneje sem se po temeljitem premisleku le odločila, da družino spravim na to nenavadno zanimivo stvar, zato smo vožnjo plačali, si nadeli rešilne jopiče in že smo hiteli ugotavljat, kako se na to stvar pripneš.

Po nekaj trenutkih se nam je uspelo namestiti, kakor smo želeli in se nam je zdelo, da smo tako še varnejši. Dogodivščina se je pričela! V čolnu so počasi začeli brneti motorji, mi smo opevali svoje glasilke in ribe v morju so se razbežale, saj so vedele, da v takem ni možno mirno opraviti svojih potepov.

Ladjica je počasi začela vleči blazino in ko smo že mislili, da bomo celo vožnjo opravili v takem tempu, se je vse spremenilo. V tistem sem se začela spraševati: ,,Kaj če bom padla s te blazine?” Odgovarjala sem si, da se to preprosto ne more zgoditi, saj sem dovolj dobro pritrjena na blazino. Pojavljalo se je tudi vprašanje, kako se bom v tem primeru rešila. Toda vsa moja skrb se je izkazala za nepotrebno mučenje možganov.

Kaj kmalu smo začeli drveti na polno. To je pomenilo, da se je tudi moj srčni utrip zelo spremenil. Imela sem občutek, kot da bi z raketnim pogonom odplavala krog. Kaj kmalu sem svoje občutke odvrgla na stran, ker sem začela uživati na polno.

Čas je mineval in mi smo vse hitreje rezali valove. Čez čas sem začenjala misliti, da smo že opravili s to pustolovščino, a ni bilo tako. Delali smo zavoje, skakali v zrak, se skoraj umirili in nato spet pohiteli … Dokler se ni nekaj spremenilo.

Ta sprememba se zgodi ravno v času, ko smo vsi na vrhuncu doživetja. Ozrem se naokoli in vidim, da se pravzaprav, vrtimo okrog čolna! To nam da še več hitrosti. Takrat začnem še bolj kričati, se oprijemati ročajev in se bolj vživljati. To je nedvomno najboljši del te pustolovščine, saj je vrvica na robu tega, da se pretrga.

Ko smo preživeli najboljši del pustolovščine, smo se začeli zavedati, da je pravzaprav skoraj konec, ko se je zgodilo še nekaj. Očetova in bratova glava sta začutili potrebo po združenju in kmalu se je to združenje tudi zgodilo. Žana je potem še nekaj časa bolela glava. Nehalo nas je premetavati in veselo smo prišli nazaj v center vodnih poskušenj.

Tam se je kot češnja na torti zgodila še mala pustolovščina. Vrvica, ki nas je pritrjevala na čoln, se je zapletala v bojo. Na našo srečo so nas hitro rešili in spravili s te zadeve.

Iz nore vragolije sem odkorakala trdno odločeno, da si bom na to še kdaj upala iti.

Čeprav znan slovenski pregovor pravi, da človek v življenju potrebuje dvoje: zdravje in srečo, se mi je zdelo, da bi odslej potrebovala točno to noro blazino, ker me je tudi zelo navdihovala. Še dolgo po tem doživetju sem razmišljala, kako mi je srce na vrhuncu dogodka razbijalo kot gepardu v hitrem teku. Te avanture se bom spominjala celo življenje. Opominjala me bo na brezskrbno mladost in čeprav sem najprej mislila, da iz te moke ne bo kruha, se je meni zgodilo ravno obratno.

Naučila sem se, da moramo naslednjič na blazini sedeti malo bolj narazen. Vsekakor sem doživela neponovljivo izkušnjo, ki se mi je globoko vtisnila v srce.

Alina Berič, 7. razred

Goričko je pokrajina na severnem delu Prekmurja. Posajena je z grički, po katerih je dobila svoje ime. Najvišji vrh Goričkega je Sotinski breg, ki je visok 418. V kraju Grad imajo največji grad v Sloveniji, ki sem ga obiskala tudi sama s svojo družino.

15. 8. 2023 smo se z družino odpravili na Goričko. Naš izlet se je začel v kraju Juršinci, kjer smo pozajtrkovali, nato smo si ogledali znameniti grad in se tam tudi marsikaj zanimivega naučili. Z mojo prijateljico sva reševali uganko o prvotnem prebivalcu gradu in nato ugotovili, da je bil to le netopir. Sama sem bila nad nagrado malce razočarana. Ker smo se  odpravili ravno na dan Marijinega  praznika, smo si  seveda morali ogledati tudi čudovito cerkev. V kraju Grad so ravno na ta dan praznovali občinski praznik. Sprehodili smo se skozi ogromno različnih in barvitih stojnic, ki jim res ni bilo videti konca. Moram pa priznati, da brez enega kosa novih oblačil nisem mogla zapustiti kraja. Nato smo se odpravili v Vulkanijo, kjer je na začetku sledil kratek uvod o zgodovini Vulkanije.

Pri Gradu na Goričkem je pred 3 milijoni let bruhal vulkan, ki je bil zadnji na območju Slovenije, zato so ga ponovno prebudili v doživljajskem parku Vulkanija.

Po tem uvodnem delu smo se spustili 4000 m v podzemlje, kjer sta nas pričakala krtek Oli in čarovnica Eza, ki sta nam povedala veliko zanimivosti. Nato smo si nadeli UV-očala in si ogledali kratek filmček. Po ogledu filma smo se odpravili proti dvorani, kjer smo si naredili 3D in se z vlakcem odpravili po potovanju skozi zgodovino vulkanov. Zagotovo niste vedeli, da je drugo ime za vulkan ognjenik. Velika večina ognjenikov  se nahaja pod morsko gladino. Največji vulkan na svetu je Mauna Loa. Da smo  film o vulkanih lažje doživeli, nas je med ogledom filma presenetilo pršenje vode. Po ogledu Vulkanije in po zelo napornem ter zanimivem dnevu se nam je zelo prilegla pica, ki je bila noro dobra. Dan sva s prijateljico zaključili s piknikom v avtu.

Kraj Goričko ima veliko zanimivosti, ki si jih je vredno ogledati.

Lana Bašnec, 9. razred

Z družino smo se že dolgo odločali, da bomo šli na hrvaška otočja. Nato je oče dal predlog, da gremo na Vis z razlogom, ker je njegov bivši sodelavec tudi šel tja.

1. julija 2023 smo se odločili, da se odpravimo za12 dni na Vis. Od doma smo se odpravili ob 23. uri. Morali smo od doma oditi pozno zvečer zaradi pogostih zastojev na cesti. Na našo srečo je bila cesta prazna in smo po 6 urah vožnje prišli v Split do trajekta, ki nas je odpeljal do otoka. Trajekt nas je zapeljal do otoka Vis ob 9.00 zjutraj. Vožnja z njim je potekala 2 uri. Pristali smo v mestu Vis na otoku Vis.

Ob izhodu s trajekta smo se odpravili do apartmaja v Rukanja. Prvi dan smo si samo ogledali plaže zraven apartmaja. Drugi dan smo se že zgodaj vstali in se pripravili, da gremo na vožnjo z čolnom. Šli smo si ogledat več manjših zalivov, do katerih lahko prideš samo z ladjo ali čolnom. V zalivih smo se tudi ustavili in se kopali. Domov smo se vrnili popoldan. Bilo je zelo zanimivo, saj sem bil prvič ma čolnu. Okrog 16.00 smo si šli ogledat zapuščene vojaške tunele in za tem eno najstarejših ribiških mest na Visu Komižo.

Tam smo šli v picerijo in si šli ogledat pomol. V naslednjih par dneh smo se samo kopali na bližnjih in na zapuščenih plažah, kjer smo v vodo skakali z nizkih klifov.

Peti dan smo se pa odločili, da si bomo šli ogledat film na Visu v kino na prostem. Pozno popoldan smo se odpravili v mesto Vis, kjer smo si s sinom od očetovega sodelavca odšla ogledat film, medtem so starši šli na sprehod po mestu. Po filmu smo se odpravili domov.

V naslednjih dneh smo se s čolnom odpravili na sosednji otok Biševo kjer smo si pogledali znamenitosti otoka Biševo, Modro špilijo, ki je jama, v kateri skozi odprtino sveti svetloba in daje jami svetlo modro barvo. Takšnih jam je samo par na svetu. V naslednjih 3 dneh smo si še ogledali par lepših plaž na Visu. Po 12 dneh potovanja po otoku smo se končno vrnili domov. Na srečo na cestah pri vožnji nazaj domov ni bilo večjih zastojev.

Vis je res eden najlepših otokov, ki sem jih kdaj obiskal. Priporočam, da si ga ogledate, če imate priložnost.

Nino Tusulin, 9. razred

  Pia Črnčec, 6. razred

Očitno dvakratno morje ni bilo dovolj, zato sem se na morje odpravila še tretjič. Tokrat s sestrično, bratrancem, stricem in teto, mislim, da mi je to morje ostalo najbolj v spominu. Idejo, da bi odšla z njimi na morje, sva dali s sestrično. Odpravili smo se v Privlako. Odšli smo 12. avgusta za 10 dni. Privlaka je majhno mesto v bližini Zadra, tukaj najdemo tudi zdravilno blato črne barve, ki naj bi zdravilo revmo.

Od doma smo se odpravili ob 9.00, pred tem smo pojedli zajtrk in prtljago odnesli v avto. Vožnja je bila kar naporno, saj smo se zaradi zastojev na avtocesti vozili kar 9 ur. Bili so taki zastoji, da so ljudje kar prihajali iz avtomobilov in nekateri so si iz kombija celo prinesli stole in si jih postavili na avtocesto ter si podajali žogo. Peljali smo se skozi Zagreb, Karlovec, Zadar in Šibenik. Ko smo končno prispeli na cilj. Že prvi dan sva se s sestrično odpravili kopat, nato pa še na sprehod. Pred tem smo si prtljago odnesli v njihov apartma.

Naslednji dan sva se s sestrično zbudili kar pozno, saj sva bili utrujeni od prejšnjega napornega dne. Ko sva zbrali dovolj energije, da bova tudi športno aktivni, zato sva se kopali dva- do trikrat na dan, nato pa še odšli na sprehod in to vsak dan. Na sprehod sva odšli proti večer, saj ni bilo tako vroče. Zraven čudovite plaže v Privlaki si še lahko ogledaš tudi druge plaže, kot so: Kraljičina plaža, plaža Dalmacija večina teh plaž je znana po peščenih oblah in čistem morju. Kljub nenaspanim jutrom smo se s sestrično in teto odpravile s kolesi do gostilne, ki je imela prečudovit pogled na morje. Tukaj smo poklepetale ob soku in ledenih kavah. Ko smo se vrnile iz gostilne, smo se zaradi vročine odpravile kopat. S sestrično in bratrancem smo tudi odšli skočit s pomola. Sestrična me je prepričevala, da greva še vse preostale dni teč, čeprav je bilo naporno, ko sva odtekli, sva se vrgli v morje, to je bilo res odlično. Zaradi pozne ure sva imeli morje samo zase.

Naslednji dan sva naredili odlično cheesecake torto, ki smo jo pojedli že tisti dan. Zvečer sva ob sončnem zahodu odšli na sprehod po potki ob morju. Predzadnji dan smo imeli piknik in si pekli ribe. Bile so zelo okusne in sitostne. S sestrično sva se odločili, da bova kolesarili do prečudovitih Sabunik. Ime so dobile po dalmatinskem narečju, kar  pomeni pesek. Nato pa sva nadaljevali pot do Nina, tja sva se vozili eno uro. V Ninu najdemo cerkev sv. Križa iz 9. stoletja. Naučila sem se, da je Nin najstarejšo hrvaško kraljevo mesto, kjer si lahko ogledamo grad. Prav tako ne smemo pozabiti na kip Grgurja Ninskega, ki prinaša srečo z dotikom bronastega paka. V Ninu sva se prav tako posladkali s fritulami. Do apartmaja sva prišli kar pozno in vsi so naju že čakali, da se vrneva. Prav tako me je razveselil prihod babice in dedka.

Zjutraj smo odšle z babico in sestrično na sprehod, nato smo se s kolesi odpravile v gostilno. Nato je sledilo kopanje, saj je bilo že precej vroče. Preden so se naše počitnice na morju zaključile, smo imeli kosilo. Babica je tudi spekla res dobro čokoladno pecivo. Nato smo se odpravili na pot domov. Tudi pri vračanju nazaj je bilo nekaj zastojev in vsi smo bili že pošteno utrujeni ter naveličani vožnje. Domov smo prišli ob osmih zvečer. Naša pustolovščina na morju v Privlaki je bila nepozabna zaradi dobre družbe in prelepih spominov na Privlako. Zagotovo se bom še kdaj vrnila.

Alina Draškovič, 9. razred

Kyara Salobir, 8. razred

Doma je že nekaj časa tekla debata, da bi z družino za nekaj dni obiskali Gorenjsko. Mama si je namreč že od malih nog želela obiskati Planico, saj vsako leto pozimi po televiziji zelo rada spremljala  smučarske skoke. 27. oktobra 2021 smo se tako ob 9. uri zjutraj odpravili iz Jurovskega Dola proti Kranjski Gori. Pot je potekala mirno in po 3 urah in pol smo bili na cilju. Namestili smo se v čudovitem hotelu Ramada, ki ga je izbrala moja mama. Hotel mi je bil takoj všeč, saj je iz njega videlo okoliške vrhove. Morda vas zanima, zakaj sem svoj potopis poimenovala Obdana pot z jezeri? Kaj kmalu boste izvedeli.

Prvi dan smo začeli z ogledom Planice, kjer smo si ogledali skakalnice. Do vrha hriba smo se peljali z gondolo, kar je bilo zelo razburljivo, bilo pa me je tudi strah višine. Planica je najbolj poznana po smučarskih skakalnicah, na njej se nahaja tudi največja letalnica na svetu. Ogled Planice, ki se imenuje tudi dolina pod Poncami, mi je bil zelo zanimiv. Po končanem ogledu smo se z gondolo odpeljali na začetno točko. Sledil je odhod v Kranjsko Goro do našega hotela, kjer smo meli samopostrežno večerjo. Še posebej mi je bila všeč sladica, ki je bil tiramisu. Po večerjo smo odšli na kratek sprehod, nato pa smo se odpravili spat, saj smo bili utrujeni zaradi poti in ogleda Planice.

Naslednje jutro smo se zbudili zelo zgodaj, ob 8. uri smo že bili na zajtrku. Pri zajtrku mi je bila všeč pestra ponudba, kar malo težko sem se odločila, kaj bi jedla. Na koncu sem izbrala vaflje, saj jih doma zelo redko jemo. Po zajtrku smo se peš odpravili do jezera Jasna.

Ker je bilo zelo lepo vreme, smo se odločili, da se bomo sprehodili okrog jezera. Jezero Jasna sestavlja dvoje medsebojno povezanih umetnih jezer ob sotočju potokov Velike in Male Pišnice. Okrog jezera smo hodili dobre pol ure, ogledali smo si leseni most, stari mlin, videli pa smo tudi nekaj živali, na primer race in ribe. Nato smo odšli nazaj do hotela, bili smo zelo utrujeni, saj smo tisto dopoldne veliko prehodili. Po kosilu smo se odločili za kratek počitek. Nato smo si šli ogledat Rusko kapelico, ki je bila postavljena v spomin ruskim vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič. Tam je bilo zelo veliko ljudi, ker mami ni bilo do gneče, smo se odpravili nazaj v Kranjsko Goro, kjer smo imeli večerjo. Sledil je nočni počitek.

Naslednje jutro smo se takoj po zajtrku odpravili na Bled. Tam smo odšli na blejsko kremno rezino, ki je bila odlična. Ogledali smo si jezero in na tabli prebrali, da Bled spada med starejše turistične kraje v Sloveniji, da je jezero dolgo 2,12 km in široko 1 km. Potem smo se odpravili nazaj v Kranjsko Goro. Med večerjo smo se pogovarjali, da bi si naslednji dan ogledali še Belopeška jezera, ki se nahajajo ob italijanski meji. To smo naslednje jutro tudi storili. Jezera so bila čudovita, saj so me spomnila na poletje in tudi modrozelena barva me je prevzela. Na tabli smo si prebrali, da sta to dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah v bližini naselja Trbiž.

Počasi se je bližal dan našega odhoda, saj se je ta štiridnevni izlet po Gorenjski prehitro zaključil. Po poti domov smo se ustavili še v Bohinju, kjer smo tudi imeli kosilo v gostišču Pr’ Mihovcu. Z družino nam bo ta izlet ostal v lepem spominu.

Žana Korez, 9. razred

Velika Planina je visokogorska planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. Je najvišja pašna planina v Sloveniji. Ni samo največja, ampak je tudi ena najbolj obiskanih. Njena privlačnost je lahka dostopnost in pastirsko naselje, kjer se še danes srečamo s tradicionalno kulturo tamkajšnjih pastirjev. Prav tako slovi po izjemni naravni lepoti in je prepletena s številnimi pohodnimi potmi.

Z družino smo se avgusta 2021 odpravili na zelo, vsaj meni, zanimivo ekskurzijo. Naša pot je bila kar dolga, a sem med njo videla različne slovenske kraje. Pot nas je iz domačega Jurovskega Dola peljala po avtocesti mimo Maribora in Celja. Zapustili smo jo pri izhodu Vransko. Po nekaj kilometrih vožnje smo na desni strani parkirali našega železnega konjička, sami pa smo se odpravili čez cesto, kjer se nahaja spodnja postaja nihalke. Tu smo se postavili v vrsto. Nihalka se nam je hitro približevala z vrha gore. Vožnja z nihalko je bila zanimiva in zabavna izkušnja. Gondola je bila povsem polna vesele druščine, tako da nismo mogli veliko opazovati naokrog. Smo pa si zato na zgornji postaji nihalke vzeli več časa za občudovanje razgleda po dolini. Res je izjemen razgled od tukaj. Sledila je vožnja z dvosedežnico do gostišča Zeleni rob, kjer nas je pozdravil pastir v tradicionalni opravi. Obut je bil v lesene cokle in volnene nogavice. Hlače so mu segale do kolen, kratek jopič, pod njim je imel pleteno srajco. Pred dežjem in sončno pripeko ga varuje zelo velik klobuk in dežni plašč. Občasno  ponosno zatrobi v pastirski rog. Tako smo prišli do najvišje točke planote imenovane Gradišče, ki leži na nadmorski višini 1666 m. Na vrhu se razprostira velika ravnica s čudovitim pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Za doseg same najvišje točke Gradišča smo se morali povzpeti še na manjši skalni greben, kjer je razgledna plošča z označenimi stranmi neba in okoliškimi hribi za lažjo orientacijo. Nato smo se počasi spustili proti znamenitemu pastirskemu naselju. Ob poti smo srečali popotnike vseh starosti, tudi otroke in tujce. Bila je res lepa hoja do pastirskega naselja. Na poti so nas spremljali prelepi pogledi na naravo. Za lažjo orientacijo smo sledili oznakam in po približno 15 min hoje smo ga tudi dosegli. Ne moreš ga zgrešiti. Sredi neokrnjene narave se nahajajo pastirske hišice, okrog katerih se pasejo številne krave, ki še dodatno poskrbijo za posebno oz. pristno vzdušje,  ki ti vzame dih. Hišice so lepo urejene, prav tako okolica okrog njih.  Zgrajene so iz lesa in pokrite s smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko. Med potjo smo se ustavili tudi na predstavitvi življenja pastirjev v Preskarjevem muzeju. Po njem so nas vodili mladi pastirji, ki so bili oblečeni v pastirska oblačila. Predstavili so nam pastirsko življenje, kakšno je bilo življenje nekoč. Razdeljen je na dva dela, bivalni del in prostor, ki je namenjen živini. V bivalnem delu je postelja, nastlana s slamo, v kotu odprto gorišče, nasproti pa nekaj polic za kisanje mleka. Od pastirskega naselja smo se povzpeli še do kapele Marije Snežne, ki je na tem mestu bila že pred drugo svetovno vojno. Tukaj smo naredili kratek postanek, se okrepčali s hrano iz nahrbtnika in pokramljali z domačini. Imeli so se prav lepo. Od tukaj je prav lep pogled na celotno Veliko planino. Po počitku smo se spustil na ravnino, številne krave so se na travnikih in po poteh gnetle med kočami. Prosto so se sprehajale naokoli in prav pozirale so mi, ko sem jih slikala. Da o vseh sebkih, ki sem jih naredila z njimi, niti ne izgubljam besed. Majhne kravice, telički so se oklepali svojih mam krav ali pa so raziskovali okolico. Pred nami je bila še pot skozi naselje Zeleni rob in spust do nihalke. Uživali smo še ob zadnjih pogledih na čudovito gorsko okolico.

Velika planina je res nedvomno kraj, ki ga mora vsak obiskati. Res nekaj posebnega in vreden ogleda. To je kraj, kjer se res sprostiš in nabereš moči za nov teden. Čeprav se moraš malo sprehoditi, da vidiš njene lepote, se splača, ker ti narava ponuja nekaj res čudovitega, napolni ti baterije. Vse to ti ponuja Velika planina.

Sara Kotnik, 9. razred