Sem mlinček, živim v gostilni. Star sem 100 let. Narejen sem iz kovine. Uporabljajo
me za mletje kave.

Nekega dne sem prišel v muzej. Tam sem videl veliko starih stvari. Bil sem med starim likalnikom in med starimi igračami.

Drug dan so me prišli pogledat otroci, ki so me vzeli s police. Nesli so me v šolo v zgodovinsko učilnico. Tam so izvedeli veliko zanimivega o meni. Namesto mene pa je v gostilni bil električni kavni avtomat.

Jurij Kraner, 3. b

Lina Šunko, 4. razred

Sem mlinček, naprava za mletje kave. Ljudje so me uporabljali pred 200 leti.
A zdaj so na svet prišli avtomati. Zelo sem osamljen, ker čakam na kuhinjski polici, da me
bo še kdo uporabil.
Nekega dne je lesar rekel, da me bo prenovil. Vzel me je s police in me odnesel v
delavnico. Tam mi je vse dele zamenjal z lepimi lesenimi deli z narisanimi rožami.
Odnesel me je domov, kjer so me spet uporabljali.

Ema Kren, 3. b

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred

Izdelovalec mlinčkov me je prodal bogati družini. Leta 1904 so me uporabljali za mletje kave. Tam sem bil zelo vesel, saj so me vsi imeli radi. Vse te ljudi sem osrečeval mnoga leta. Ko so v meni mleli kavo, mi je dišala.

Ko pa je bilo leto 1954, sem že malo zarjavel. Nadomestili so me z novejšim mlinčkom za kavo. Tri leta sem ga gledal, kako je mlel kavo.

Leta 1958 so me prodali v gostilno. Več let sem osrečeval stranke s kavo.

Leta 2015 sem bil cel zarjavel. Zato so me dali v OŠ Jožeta Hudalesa v zgodovinsko učilnico. Tam sem imel prijatelje (star likalnik, ribež, staro uro, staro sliko in staro skledo). Med njimi sem bil srečen. Vsi učenci so me občudovali .

Vid Nudl, 3. b

Nekega dne se je izdelovalec mlinčkov odločil, da bo izdelal rjav mlinček. Ko ga je do konca izdelal, je rjav mlinček kar naenkrat oživel. Govoriti ni mogel, lahko pa se je premikal. Izdelovalec mlinčkov tega ni opazi.

Drugi dan ga je odnesel v trgovino. Tam je bilo veliko drugih mlinčkov. So bili pisani in tudi malo porisani z rožami. Tam je preživel en mesec in pol. Nekega dne je v trgovino prišel bogat moški in ga kupil. Bogat moški ga je odnesel v svojo kočijo. Ko ga je pripeljal domov, je rjavi mlinček postavil na polico v kuhinji. Uporabljal ga je 10 let. Potem so ga odvrgli.

Čez 100 let so od nekod prišli znanstveniki in ga izkopali. Nato pa so ga odnesli v muzej. Tako je še danes rjavi mlinček v muzeju.

Žan Berič, 3. b

Po dolgih letih življenja v Hamburgu sem se odločil, da želim odpotovati v kraje, kjer mi bo življenje lažje. Vendar nisem pričakoval, kaj vse še me bo čakalo, da pridem do ladje.

Vse se je začelo, ko sem slišal dva kmeta govoriti, kako čudovito je v deželi z imenom Amerika. Ker sem želel videti, če je res tako čudovita, sem se odločil, da bom odšel na eno od hamburških ladij. Sprva sem mislil, da se bo zlahka vkrcati, vendar sem se hudo motil. Ko so nas začeli umivati, je zraven mene bilo okoli 10 ljudi. Ko so me začeli tuširati, sem se počutil kot žival. Videl  sem premožne ljudi, ki so se nam v daljavi posmehovali, kot da nimamo čustev. Po prhi so nas poslali k zdravniku. Bilo me je strah, da bom po nesreči zakašljal in me ne bodo spustili na ladjo. Na srečo so me spustili naprej, saj nisem kazal znakov nobenih bolezni.

Po dolgem dnevu so nas napotili v prenočišče. Bil se vesel, saj sem bil izmučen od napornega dne. Po prihodu tja ni bilo več nobene proste postaje. Zaradi tega nas je veliko ljudi spalo na tleh. Ko sem se pripravil na spanec, sem ugotovil, da nekaj stvari manjka v moji potovalki. Manjkalo je nekaj oblačil in kovancev. Ko sem to videl, sem želel obupati in oditi nazaj domov. Vendar sem vedel, da nimam več dovolj denarja za taksi. Zato sem vztrajal naprej in odšel proti ladji z drugimi ljudmi. Ko smo s solznimi očmi hodili proti ladji, smo se tako stiskali drug ob drugega. Zdelo se mi je, kot da so vsi ljudje izgubili čustva in si samo želijo pobegniti. Najbolj me je žalostilo, ko sem videl otroke, ki niso našli svojih staršev in so kričali s solznimi očmi.

Sedaj bom mogel še nekaj noči preživeti na ladji. Zato se bom moral za danes posloviti.

Žan Kosar, 9. razred

Julija Jamšek, 4. razred

Z družino smo se že nekaj časanazaj  odpravili v Hamburg. Iz naše domovine Slovenije smo odšli zaradi upanja na lepše življenje v deželah na drugi strani sveta, tako sta vsaj rekla oče in mati.

Ob prihodu v Hamburg sem bil zgrožen nad tem mestom. Vse je bilo umazano, bilo je polno ljudi, visoke črne sive stavbe. Tudi mami je bilo videti, da ji je neprijetno, oče se ni zmenil za to. Ko smo prispeli do pristanišča, so nas razdelili moške in ženske vsakega na svojo stran. Naju z očetom so dali na desno stran, mamo in druge ženske so odpeljali drugam. Sprva nisem vedel, kaj bodo storili z nami, bilo me je strah, a me je oče tolažil, da bo vse v redu, čeprav je tudi on izgledal zaskrbljen. Nato so nas slekli in nas vse začeli umivati. Več 100 moških so polivali s tisto umazano vodo. Z nami so ravnali kot z živalmi. Za tem so nas vse poslali na zdravstveni pregled. Rekli so, da če ne boš zdrav, te ne bodo spustili na ladjo. Vrsta za pregled je bila dolga. Eni so čakali par dni, da so prišli na vrsto. Med čakanjem so nas poslali v koče, kjer smo si lahko odpočili. Z očetom sva bila v kotu koče na tleh, ker ni bilo drugje prostora, in čakala na mamo, da se vrne k nama. Dva dni sva bila tam, a mame ni bilo. Skrbelo me je, če je vse v redu z njo ali se je kaj zgodilo.

Pristanišče je bilo zelo veliko in polno ljudi, tako da je bila mala možnost, da se z mamo spet srečamo. Trenutno sem z očetom na pregledu in čakam zunaj sobe, v katero te pošljejo, da vidijo, če si zdrav. Oče je notri in govori z zdravnikom nemško, izgleda razburjen.

Upam, da je ta dežela vredna vsega tega, kar smo dali skozi. Upam, da tam spet srečam mater.

Nino Tusulin, 9. razred  

Svit Polič, 4. razred

Mickina soba, 5. 4. 1783

Dragi moj mali dnevnik!  

Ne morem verjeti, da sem bila tako slepa, da nisem mogla videti, da me vleče za nos in se samo poigrava z menoj. Kako sem lahko tako neumna, da nisem mogla videti, da je bil že zaročen z drugo, mene pa je samo izkoriščal, ker mu je bilo dolgčas. Počutim se zelo krivo, samo ne vem, kako mi je lahko Anže tako hitro odpustil, no, zato ga imam rada. Je pa res, da Anže meni ne zna tako lepo laskati z besedami kot on, saj nisem dolga kakor smreka. Ta prevarant mi je tako lepo govoril samo zato, da bi padla v njegovo iznajdljivo past! Tako sem bila presenečena in razočarana, ko sem izvedela za vse to. Hvala bogu, da mi je Šternfeldovka to povedala. Zaradi tega, kar se je zgodilo, sta se moj oče in Anže odločila, da ga bosta potegnila za nos. Tako je Tulpenheim moral plačati za mojo poroko. Ostal je še brez svoje zaročenke, s katero se je zaročil samo zaradi njenega denarja. On je pa res pohlepen plemič. Moj oče mi je za to dejanje tudi hitro odpustil.

Oče in Anže sta se odločila, da mu pripravita past. Ko je prišel naredit poročno pogodbo z menoj, ampak je v bistvu podpisoval, da bo plačal za mojo poroko z Anžetom. Takrat je prišla tudi Šternfeldovka in ju je razkrinkala njegovemu bolnemu stricu. Šternfeldovka ga je celo zapustila in razdrla zaroko z njim. To še ni bilo vse. Zagrozila mu je, da še mora dodati nekaj denarja in podpisati kot priča.

Ko smo vsi bolj ali manj odhajali domov, se je Glažek pritihotapil nazaj z vinom in smo proslavljali še dolgo v noč.       

                                                                                                  Micka

Nika Slapšak, 8. razred  

Davyd Kuchmenda, 4. razred

                                                                                              Zg. Partinje, 27. 1. 2021

Spoštovani Prešeren

tako kot vsak zaveden Slovenec vas prav dobro poznam. Verjetno vemo več o vas, kot bi si želeli. Rodili ste se hitro zapomljivo letnico 1800, in sicer 3. decembra. Bili ste tretji izmed 7 otrok Mine in Šimna Prešerna. Za razliko od ostalih otrok, ki jih je šolala mama, ste vi šli z Vrbe v Kopanj k stricu Jožefu. Zaradi nadarjenosti ste bili vpisani v zlato knjigo, kasneje pa študirati na Dunaj. Naredili ste tudi filozofsko fakulteto in se zaposlili kot pravnik. Imeli ste dve neuslišani ljubezni Julijo Primic in Zaliko Dolenc, na koncu pa ste z Ano Jelovšek imeli tri otroke.

Vaših del res ni veliko, so pa zato toliko globlja in v njih izlivate svoja čustva, ko vas je zapustila ljubezen, ko ste izgubili prijatelja Matijo Čopa ali se skregali z Jernejem Kopitarjem. Vaša dela so različnih oblik in prav s tem ste slovenski jezik povzpeli na evropsko raven. Sedma kitica pesmi Zdravljica je zdaj naša himna, nanjo smo izredno ponosni.

No, vseeno vam malo zamerim. Pri slovenščini se moramo učiti o vas in znati na pamet vaš življenjepis. Naša generacija se je – vsaj mislim tako – izognila deklamaciji Povodnega moža, a verjamem, da to še ni konec. Vseeno sem vesela in ponosna na vse, kar ste naredili za slovenki narodni ter jezik, saj brez vas morda sploh ne bi obstajali in imeli toliko literarnih del.

Lep prešeren pozdrav

Ema Senekovič, 8. razred

Alenka Gretar Logar, 4. razred

nevihtna noč, 1869

Dragi dnevnik,

ne boš  verjel, kaj vse se je dogajalo v mojem življenju. Začelo se je s smrtjo mojega ljubega očeta. Joj, kako sem bila žalostna. Prepustil mi je borno kočo, slivo, ki je vedno obilno rodila in naročilo, naj nikar na stara leta ne beračim. To misel sem v sebi držala do zadnjega diha.

Iz leta v leto sem živela svoje borno življenje. Zaposlila sem se pri bogatih kmetih, vsako leto pa sem prodajala slive. Ah, moja sliva. Pogosto nisem spala, ker so jo hodili potepuhi in otroci “rabutat”. Kar sem zaslužila od sliv in dela, sem si shranjevala v škatlo in jo zakopala v gozdu.

Od takrat, ko so me želeli odpustiti, sem še manj jedla, da le ne bi kdaj beračila.

Takrat se je zgodilo … Takrat, tiste nevihtne noči, ko je bila ravno Mina pod mojo streho. Zbudila sem se. Sanjala sem, da mi nekdo krade zaklad. Pohitela sem v gozd, da bi našla denar. Ni ga bilo. Tekla sem, kolikor sem mogla. Mislila sem si: ,,Da mi ne bodo še slive odvzeli!” Hitela sem domov in vzela sekiro. Zapela je in slive je bilo v obsegu vedno manj. Končno slišala, kako je začela padati, pomislila sem na očetovo zadnjo željo. Videla sem slivo pred očmi. Padala je in padla name, luč je ugasnila.

                                                 Meta, zvesta obljubi

Ema Senekovič, 8. razred

Gabriel Zavernik, 4. razred

V starem mestu Hamburg je veliko prostorno pristanišče. V mestu je sto ulic in kanalov. Ulice, voda, vse, kar pogledam, je umazano. Po ulicah so prodajalne druga ob drugi. Nad pritličjem se dvigajo pisarne in skladišča.

Sem v Hamburgu, kjer ljudje gredo, pa ne veš kam, ne veš zakaj. V takšni gneči nisem rada. Vsepovsod toliko ljudi, toliko tatov, goljufov. Težko kam prideš, saj te potiskajo enkrat z leve, drugič z desne. Počutim se kot kakšna žoga. Vsepovsod, kamor pogledaš, vidiš samo umazanijo. Hiše so črne, ljudje so raztrgani in umazani. Zjutraj so v mesto prispeli vlaki, polni ljudi različnih narodnosti od Poljakov, Rusov, Židov in na ulicah je še več ljudi.

Uradniki nas delijo na moške in ženske, ene na levo, druge desno. Po tej delitvi nas slečejo do golega in nas spuščajo v kopel. Po kopeli smo se ulegli na slamnice, kjer je spalo na tisoče in tisoče ljudi, bile so že stokrat očiščene. Na teh slamnicah lahko prenočiš dva, tri, morda največ osem dni. Po 2 in 2 nas spuščajo v  zdravniško sobo. Po zdravniškem pregledu nas spuščajo na manjši parnik, ki nas pripelje k večjemu parniku.

Ko sem še zadnjič bila na evropskih tleh, me je prevzel strah. Videti je bilo, da je druge ljudi tudi strah. Oči imam polne solz in kot obsojena stopam na ladjo. Na ladji nas je na tisoče in tisoče. Ne moreš se premakniti ne na desno in ne na levo, ne naprej in ne nazaj. Enostavno moraš stati na mestu sam. Sama sem in me je strah novega življenja, novega mesta.

Sara Kotnik, 9. razred

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred

V kraljestvu povodnega moža, 23. 10. 1839

Dragi dnevnik,

sem Urška, zdaj že kar nekaj časa bivam v kraljestvu  povodnega moža. Tukaj je zelo težko živeti, saj sem najlepša in te lepote ne morem kazati. Mislim, da sem si malo tudi zaslužila to kazen, da me je povodni mož ugrabil, saj sem se zelo grdo poigravala s čustvi fantov in njihovih deklet. Kaj naj naredim? Sem pač najlepša in če sem najlepša, si lahko izberem tudi najlepšega fanta. To je zame povodni mož.

Spomnim se, kako sva s povodnim možem plesala. Plesala sva tako hitro, da je kar začelo grmeti in naenkrat sva priplesala do Ljubljanice. Tukaj se je začela moja kazen.

Sedaj sem v kraljestvu povodnega moža in tukaj se začnem zavedati  vseh svojih napak. Včasih si rečem: ,,Urška, zares si se poigravala, zdaj pa imaš kazen, ki si jo zaslužiš.” Povodni mož me sili delati stvari, ki jih še nikoli prej nisem počela, kot so pometanje, pomivanje posode, pranje oblačil … Prej so to namesto mene vedno delali drugi. Vendar kazen je kazen in upam, da me bo povodni mož kdaj izpustil. Prepričana sem, da se vsi sprašujejo, kje sem in če sem še živa. Rada bi vsem sporočila, da sem živa, da mi je žal.

Pri povodnem možu moram delati dan in noč ob dežju ali ob največji vročini. Delati moram vse, kar mi reče. Dobivam občutek, kot da me ima za služkinjo. Ne delam samo takšnih splošnih stvari, kuham mu tudi kosila, večerje, zajtrke in malice. Postaja nadležno. Rada bi pobegnila, ampak se bojim, da me bo našel in še huje kaznoval, zato bom raje tukaj ostala še naprej. Počela to, kar mi reče, ker na napakah se učimo in jaz sem jih naredila ogromno. Sedaj jih moram nekako popraviti.

Prizadela sem ogromno ljudi in pokvarila ogromno vez. Zdaj se ljudje med seboj sovražijo. Ampak mislim, da mene sovražijo še bolj. Življenje je kratko z veliko napakami in z veliko uspeha, vendar jaz imam več napak kot uspeha.

Urška

Lana Repolusk, 8. razred

Gael Lazič Ekselenski, 4. razred

Ljubljanica, 6. 12. 1825

Dragi dnevnik,  

ne morem verjeti, da sem tako slabo končala. Zakaj sem morala biti egocentrična? Ampak ne obžalujem! Saj ni težava v tem, da moram biti v podvodnem svetu, ampak težava je, da zelo težko diham.  

Bila sem na trgu pod lipo. Izbirala sem si plesalca in izbrala sem povodnega moža, kdo ve, da sem v Ljubljanici. Kako bi vam opisala, kako je živeti v podvodnem svetu. Kot umrlim dušam pod zemljo. Veliko umrlih trupel, propadajoče kosti in tudi veliko izgubljenega nakita pod kamenjem. Tam je raj. Ampak ne kot raj, ampak kot raj potrtih človeških src. Veliko ljudi je izgubilo živali, ljudi in ljube stvari. Ta Ljubljanica skriva vse to. Vsi ljudje – moški in ženske vedo, da sem nestalna, saj hodim od moža do moža in se ne morem odločiti, kateri bo moj. Povodni mož je dober človek in vzel me je na ples, ker sem mu bila najlepša. Hotel me je samo zase. Moških, ki so nad Ljubljanico, nisem videla že dolgo časa. Pogrešam to zapeljevanje moških. ,,A greva na ples?” me je vprašal povodni mož. ,,Lahko, a na trg pod lipo?” ,,Ne, v vodi bova plesala. Danes bo vsa Ljubljana žarela od tvoje lepote.” ,,Dogovorjeno, danes  bom najlepša ženska v podvodnem svetu!”
Le kaj pa moj ljubi domek na površju? Zagotovo je ves prašnat. Danes grem na ples po podvodni cesti. Moram imeti lepo, čisto in sijočo obleko. Povodni mož je dejal: ,,Nikoli več ne boš videla zraka, nikoli več ne boš zapeljevala moških, tudi ogledala ne boš več imela. Ko boš danes zaplesala z menoj, bo tvoje srce ugasnilo, za teboj bo ostala luč, ti se boš spremenila v povodno ženo. Tvoja kazen za prevzetnost je, da boš po smrti postala povodna žena brez duše in srca.”

obupana Urška

Daša Knezar, 8. razred

Mineja Levačič, 4. razred

Mickina dnevna soba, 9. 9. 1789

Dragi dnevnik!

Micka tukaj. Neumna, ampak zelo neumna in naivna sem. Sploh ne vem, kako sem mu lahko verjela in prevarala Anžeta, čeprav je Anže kmečki fant in ne zna biti ravno nežen, ne zna dajati komplimentov, je zelo pameten in dober. Sploh ne vem, kako je to možno, da
potem ko sem mu to naredila, še vedno hoče biti z menoj.

No, zdaj pa k bistvu. Bilo je enega lepega sončnega dne, ko sem razmišljala, kako bi bilo lepo, če bi živela na gradu in bi bila žlahtna gospa. Ko sem tisti dan šla na sprehod, sem tam srečala čednega in mestnega gospoda, ki mu je bilo ime Tulpenheim, bil je res čeden in znal je dajati komplimente, ne tako kot Anže. Zaljubila sem se vanj. Takrat nisem dojela, kakšen je in sem videla samo njegovo lepoto, imela sem oči samo zanj. Nisem pa vedela, da ima zaročenko. Bila sem neumna in naivna. Tulpenheim mi je podaril prelep prstan, le bala sem se, da bi za to izvedela Anže in oče, nisem ju hotela prizadeti. Vendar sem se s Tulpennheimom imela zelo lepo, vedno mi je dal pozornost. Medtem ko njegovi zaročenki Šternnfeldovki ni povedal, da je z mano, ampak tudi jaz nisem vedela zanjo. Ko sem izvedela zanjo, nisem bila najbolj vesela. Tudi Šternfeldovka je bila besna in odločila se je, da ga zapusti, jaz sem naredila enako in sem šla povedat očetu, oče ni bil najbolj navdušen, ampak ko sem to povedala Anžetu, je odreagiral, kot da se to sploh ni zgodilo. No, skoraj tako.

Nekaj dni po tem, ko sem mu povedala, si je oblekel nedeljsko obleko in mi metal pod noge, kar sem mu naredila, vendar ni bil besen, kar me je zelo presenetilo. Nisem vedela, da ja tako razumen. S tisto gosposko obleko, ki je bila grozna, mi je dajal komplimente, ki so bili grozni kot obleka. Povedala sem mu, da mi ni do šale. Bila sem zelo prizadeta zaradi tega, kar mi je naredil Tulpenheim. Oče, Anže in Šternfeldovka so se spoznali in se odločili, da mu nastavijo past, sicer mi niso hoteli povedati, kaj je, saj so se bali, da bom kaj zblebetala Tulpenheimu.

Bila sem zelo vesela, kajti Anže mi je dokončno oprostil in ni mi več metal pod noge mojih napak. Zelo sva srečna. Tulpenheim je ostal dokončno sam, saj si je to tudi zaslužil. Čeprav vem, da to s Tulpenheimu ni bilo v redu, sem zelo vesela, da vem, da nikoli nisem sama, saj imam ob sebi očeta in Anžeta.

tvoja Micka

Pija Šunko, 8. razred

Miha Senekovič, 4. razred

Mickina kuhinja, 18. 12. 1773

Ljubi moj dnevnik!

Trenutno sem sama doma in čez nekaj dni se ženim. Sem pod stresom, kos ti me bolijo, ker me je ta bodoči ženin prijel tako močno za prste, da še zdaj komaj v roki držim pisalo.

Mama je šla v mesto kupit pušeljc, oče je šel k ribiču po ene v redu ribe. Sovražim ribe, še posebej pa nočem Anžeta. V glavi podnevi razmišljam, kako bom živela. Jaz bi vendar rada bila žlahtna gospa. Počutim se tako, kot da je vse proti moji volji. Najraje bi naredila samomor. Zdaj moram iti po vino. Prišla sem in vladala je zmeda. Oče je prišel in povedal, da je srečal Šternfeldovko, ki mu je rekla: ,,Naj mačka najde svojega mačka. Mojega naj pusti pri miru.” Ni vedel, o čem govori, samo rekel je. ,,Ta mačka že ima svojega, ženi se!” Vem, ampak nekaj se dogaja. Ne vem, kaj sta dobesedno imela med pogovorom. O tem Anžetu samo mislim, da je en navaden nekulturnež. Nima nobenega bontona, še manj pa sočutja. Če mu bom celo življenje morala biti zvesta, bom imela vse prste polomljene. Anže ni odišavljen, saj je na kmetiji. Ni odrasel v elegantnega moškega, pa bi lahko. Ampak jaz hočem imeti Tulpenheima! Hočem biti žlahtna gospa. Imam razbito dušo na tri milijone koščkov. Če Anže stopi nanjo, se lahko ureže. Nihče je ne bo mogel nadomestiti. Le Tulpenheim mi jo lahko. Ampak šele to s papirja.

Prišel je dan, ko se poročim. V lepi beli obleki sem se odpravila k oltarju in noge so se mi tresle, da sem komaj hodila. Poročila sem se, spreletelo me je dejstvo, da je Tulpenheim hinavec. Ugotovila sem, da je Anže dobrega srca, čeprav mi močno stisne roke. Vem, da bom srečna, čeprav bom ostala samo kmečka gospa.

Sreča me je našla.             

Micka

Daša Knezar, 8. razred

Nik Holer, 4. razred

pod Ljubljanico, 1805

Dragi dnevnik,

kot že veš, sem zelo izbirčna oseba. Vsak fant ni zame, zato še do sedaj nisem imela pravega fanta. Sem lepa in vzvišena, izbirala sem fante, ki so bili že zasedeni in jih kradla njihovim ženam.

Ampak naj ti povem, da odkar živim s povodnim možem, je moje razmišljanje drugačno. Živim pod lepo Ljubljanico v stari in ne preveč razmetani hiši. Dom, v katerem sem, ni niti malo približek mojega doma zgoraj na kopnem. Pohištvo je staro, obrabljeno in ponekod plesnivo. Prav nič lepo ne izgleda, še manj pa diši. Dovolj o hiši, posvetiva se zdaj meni. Povodni mož je grozen sostanovalec, v redu mu je, če je razmetano in umazano. Mene to zelo moti, a se skušam privaditi, saj sem se odločila, da ne bom več tako stroga in vzvišena. S povodnim možem se strinjava v samo eni stvari in to je to, da se moram nujno spremeniti, če želim še kdaj videti Ljubljano. Vsako jutro mi reče: ,,Dobro jutro, kakšne stvari boš danes spremenila?” Odgovorim mu: ,,Poskusila bom opraviti kakšno umazano delo, kot na primer očistiti tvoj vrt iz alg.” Tega se tudi lotim, drugače me kaznuje, tako da mi podaljša mojo kazen pod vodo. Vsak dan me obiskuje neka gospa in me sprašuje, kako se počutim tukaj spodaj. Na kratko ji odgovorim, da se še privajam. Na koncu vsakega dneva si v postelji govorim, da je povodni mož naredil prav, ko me je zvlekel pod vodo. Vesela sem, da se je to zgodilo, saj mi je lahko samo on odprl oči in pokazal, da obstajajo tudi drugi ljudje.

Preden zaspim, si ponovim: ,,Resno se moram spremeniti in dokazati, da lahko postanem boljša jaz.”

Naslednje jutro me kot vedno čaka isti pozdrav. Najbolj sem vesela, ko dobim nalogo, da pomijem posodo. S tem nimam težav, saj tako nimam umetnih nohtov, posodo pa perem v milnici. Želim si, da bi mi uspelo, da na koncu vzljubim to malo in staro hiško. Še nekaj … Pridobila sem nekaj teže, nisem več tako suha, da bi se videla moja rebra.

Na koncu ti želim povedati, da ko se bom vrnila, bom povsem drugačna oseba kot zdaj. Sploh me ne boš prepoznal. Živela bom drugače kot pred srečanjem s povodnim možem.

Ti pišem, ko pridem na površje v svoj lep dom.

Manja Jug, 8. razred

Zoja Žnuderl, 4. razred

Med počitnicami lahko samo lenariš, prav to sva delali jaz in moja starejša sestra Sara, ki bo po koncu počitnic postala sedmošolka. Gledali sva televizijo, gor so bile zame prav dolgočasne vsebine, teh vsebin nisva gledali doma. Saj sva namreč bili pri najinih sorodnikih v Jakobskem Dolu kot vsako leto doslej. Tam so bili najina sestrična Ines, najin bratranec Aleks in njegovo dekle Ana, Ana Mari. Kar naenkrat so povedali, da imajo za naju veliko presenečenje. To presenečenje mi ni dalo miru, vedno bolj me je begalo in zanimalo kakšno to presenečenje je.

Čez nekaj minut so nama dali polne roke dela, saj so naju začeli pošiljati po celi hiši za nekaj stvari, kot so škarje in količki. Oni pa so iz kleti vzeli nekakšno črno folijo. Mislila sem, da bomo ustvarili vrt. Raztegnili in razrezali so in  jo utrdili z manjšimi količki. Ta čas pa sva se morali obleči v kopalke. Med oblačenjem sva si napenjali možgane. Ko sva prišli ven naju je  rahlo zeblo, tudi, če smo bili sredi poletja, vendar sva že videli Aleksa, ki je z vodno cevjo močil folijo. Najprej sva se spraševali zakaj, vendar sva, kot strela z jasnega ugotovili, da gre za spust po vodni drči.

Hiteli sva na hrib, kot da gre za življenje in smrt, ter se hrabro, kot lev prvi spustili po drči. Bilo je zabavno, hitro in mokro. Za nama so se spustili še drugi. Zraven smo preko zvočnika, na glas poslušali zabavno glasbo. Vmes sta Ana in Aleks napihnila napihljivo blazino in se nato skupaj spuščala z njo po vodni drči. Čas je tekel kot ura in domov sta se vrnila boter Branko in botra Tanja, ki se nista spuščala po vodni drči, temveč gledala, fotografirala in ponudila lubenico. To bi še kdaj seveda ponovila, kajti vse je bilo odlično, razen morda ene stvari, ta je, da nas je vse bolela in srbela zadnjica. Res moteče, če mene vprašaš.

Larisa Kotnik, 7. razred

Blaž Franc Kauran, 8. razred

Bil je lep in sončen dan. Valovi morja so peli svojo simfonijo. Sonce je nežno osvetljevalo polja in vinograde, sinje modro nebo je barvalo zemeljski oblak. Misli so delale svojo nalogo. Ljudem je bilo zelo pomembno, da jih je nekdo usmerjal in jim kdo priporočal kakšno stvar. V vsej tej milini je bil le Zevs tisti, ki je izstopal iz množice. Nekaj ga je mučilo. Nihče ni vedel, kaj vse jih še čaka.

Na gori  Olimp so bili za bogove pestri časi. Morali so se boriti proti drugim bajeslovnim bitjem, ki so jim le nagajala. Nedavno neurje je bilo kar velik zalogaj zanje. Morali so zavarovali ljudi, ki so nič hudega sluteči živeli svoje življenje. Sumili so, da so za tako opustošenje kriva ravno ta bitja.

Tako sta sumila tudi Zevs in Atena, ki sta vneto razvijala svoje možganske celice. ,,Mislim, da se bodo bajeslovna bitja vrnila. To upravičeno trudim, saj jih malo že poznam in predvidevam, kaj bodo storila. Treba bo zavarovati vse človeštvo,˝ se je Zevs zbal za usodo človeštva. ,,Da, tudi jaz mislim tako. Ne vemo, kdo je na čelu teh sovražnikov in bomo morali vsaj malo pazisti na ljudi,” se je strinjala tudi Atena, ki je bila tisti dan zelo lepo urejena.

Čez čas je Zevs le določil, kje in kako bodo zavarovali ljudstvo, ki je delalo tudi po ukazih bogov. Pretkan, kot je bil, je na določena mesta postavil tudi pasti, za katere je veljalo, da če boš kdaj napadel goro Olimp in vso okolico, boš padel v past. Atena nad Zevsovim razmišljanjem ni imela nobenih pripomb.

Zevs je nato poklical vojščake, naj pridejo v razkošno palačo. Rekel jim je: ,,Dal vam bom navodila za varovanje naše ljube Zemlje. Postavite zasedo na južni in severozahodni strani gore Olimp. Podobno naredite tudi na sosednjih visokih planotah. Bodite pripravljeni. Čaka nas velika naloga, ki bo morda prinesla trpljenje, morda pa zmago. Sam bom poskrbel za vse ostalo. Mislim, da so vam navodila jasna. Kaj pa ti praviš, Atena?” je zaključil svoja navodila. Atena se je prijazno nasmejala in rekla: ,,Povsem se strinjam s teboj Zevs, ki si vladar bogov in naš veliki voditelj. Morali se bomo pripraviti na prežečo se nevarnosti,” je zaključila. Piš vetra, ki je prihajal iz nepojasnjenih okoliščin, je rahlo spremenil njeno pričesko in postavitev njene rdeče-bele obleke, ki je bila že malo uničena od vseh let, odkar jo je imela.

Vojaki so tako odkorakali iz velike štirikotne palače in se postavili vsak na svoje mesta, Bili so hrabri, saj se niso prav nič bali nevarnosti. Mirno so se postavili vsak na svoje mesto in se začeli dolgočasiti.  

Medtem je Zevs v svoji palači zaklenil vse shrambe in prostore, za katere je želel, da ostanejo takšni, kot so. Boginja Atena ga je povabila na čaj, kjer sta kramljala do pozne večerne ure. Zevs je Ateno odslovil in pričel svojo nemirno dejavnost.

Zjutraj se je nekaj spremenilo. Morje je postajalo razburkamo. Bližal se je sovražnik. Na čelu ladij, ki so  plule po morju, je bila čarovnica Kirka. Krohotala se je huje kot krokarja. Zdaj bo prišel čas, da se maščuje.

Zevs je po neprespani noči to takoj začutil in vse pozval, da gredo na svojo pozicijo. Bitka se je pričela. Čarovnica Kirka je s svojimi pajdaši uspešno premagala sovražnike. Nasprotno je šlo bogovom in vojakom. Ko so že vsi pričeli obupavati, je od nekod priletel majhen, a pomemben ptiček. Opravil je svoje poslanstvo. Dotaknil se je Kirkine razbrazdane kože. To je bilo dovolj, da je Kirka omahnila v globino morja.

Zevs je zmago slavil še dolgo let. Še naprej je uspešno vodil državo.  

Alina Berič, 7. razred

Pujsomir je bil pol človek in pol žival. Imel je pujsovo glavo, roke in človeške noge. Ni imel las ali dlak. Živel je v stari Grčiji. Ni imel premoženja ali družine. Bil je revež.

Nekega sončnega dne ga je pot vodila v staro grško mesto Atene. Vedel je, da Grki verjamejo v bogove in da živijo na gori Olimp. Šel je do mestnega trga, da bi si našel prenočišče. Stara gospa je pristopila do njega in ga vprašala, če je bog. Pujsomir je bil tiho, nato pa dejal: ,,Seveda sem bog.” Ženička je bila presrečna in začela se je klanjati. Tako so ga sprejeli in mu dali za jesti in piti. Bogovi, še posebej Zevs in Atena, so besni čakali, če bo Pujsomir povedal resnico.

Naslednji dan si je Pujsomir izmislil zgodbo o tem, kako je zlobno čarovnico Kirko, ki je plula po morju, brez problema pahnil v večno trpljenje. Takrat  je zagrmelo in Pujsomir je prestrašen pogledal skozi okno. Bog Zevs je bil tako jezen, da je poslal strelo nad Pujsomirjevo hišo, Atena je vse gledala in postala še bolj besna. Pujsomirja sta poslala v podzemlje, kjer sedaj večno trpi.

Tako je končal lažnivi Pujsomir, ki zdaj v podzemlju vleče plug za nevarnega kmeta in ko pride do konca polja, se polje podaljša. Ko vidi košček vlažne zemlje, se to spremeni v pesek. Ko vidi drevo s slastnimi jabolki, se to poruši.

Matej Zemljič, 7. razred

Ana Oder, 2. a razred

Nekoč za devetimi pašniki, za devetimi jezeri je živel star mlinar. Imel je dva sinova. Oče je bil že slaboten in obolel. Ko je ležal na smrtni postelji, je sinovoma prepustil vsakemu svoje delež. Starejši je dobil mlin, ves denar in drugo premoženje. Mlajši je zato dobil ovce, pastirsko palico in zvonček. Oče mu je šepnil na uho svoje zadnje besede: ,,V kolikor boš dober in iskren, samo pozvoni na zvonček in želja se ti bo uresničila.” Zavzdihnil je in umrl. Mlajši sin je očeta pokopal in mu uredil grob. Starejši je postal pohlepen in bogat. Norčeval se je iz mlajšega zaradi njegove revščine. Mlajši brat je ostal dober in iskren. Ni se menil za starejšega brata. Upošteval je očetovo zapoved in odšel v svet.

Ko je nekega dne pasel svoje ovce, je mlajši sin sedel na skalo, ko ga je nekaj zbodlo v hlače. Vstal je in iz žepa potegnil zvonček, ki mu ga je pred tednom dni dal oče. Spomnil se je očetove zapovedi in rekel, da si želi skromno pastirsko uto, majhno skledo žgancev z mlekom in pastirskega psa. Pred njim so se pojavili pes, skleda žgancev z mlekom in uta. Psa je potrepljal po glavi, pojedel žgance in mu ponudil klobaso. Ovce je pregnal nazaj v ogrado in s psom odšel v uto. Vse to je starejši brat opazoval in od zavisti kar pordel v obraz. Počakal je, da se je stemnilo, nato je odšel v uto. Vzel je zvonček in odšel nazaj v mlin. Takoj je zaspal in sanjal, kako bo s tem zvončkom obogatel.

Zjutraj se je navsezgodaj zbudil in se oblekel. Takoj je pograbil zvonček in si zaželel … denar! In spet … denar! Pred njim se je nasula gora denarja, pa še ni bilo dovolj. Medtem se je pastir zbudil in opazil, da zvončka ni ob njem. Vzel je psa, nahranil ovce in odhitel do mlina. A tam ni več stal mlin, temveč samo kup denarja. Ob denarju je ležal čudežni zvonec. Pastir je poklical brata. Takrat so se sklonila drevesa in prišle so ptice ter iz kupa privlekle mrtvega starejšega brata. Pastir je zajokal. Ponj je prišel pes in drevesa so ga objela. Prišle so tudi druge živali in tolažile sina. Na koncu se je pastir spomnil očetovih besed. Takrat je vedel, da si je njegov brat takšno usodo zaslužil. Mlajši sin je tako vedno ostal dober in v zvonček šepnil še eno željo: ,,Želim si sedem let sreče.”

Sinu se je želja izpolnila. Poročil se je s čudovitim dekletom. Tako sta skupaj s psom srečno živela v svoji skromni uti, še vedno sta bila za vselej dobra, srečno jima je cingljal čudežni zvonček. Še kako se je izpolnil pregovor, da zlo je vedno poplačano s slabim, dobrota pa z dobrim.

Pia Črnčec, 6. razred

David Fidler, 4. razred

Nekoč pred davnimi davnimi časi je obstajala majhna, res zelo majhna dežela, ki se je imenovala Pod srebrnim bregom. V tej deželi sta živela tudi brata, ki se nista ravno marala. Starejši brat je dobro uspel v življenju. Imel je gostilno, ki je bila edina v tej deželi. Tudi njegova lepota je bila neizmerna. A njegov mlajši brat je bil njegovo čisto nasprotje. Bil je pastir. Zelo malo je zaslužil. A je bil s tem, kar je zaslužil, zadovoljen. Prav tako je bil tudi on dokaj lep. V srcu je bil zelo prijeten in nežen. Ni ga motilo, da se njegov brat važi, ker je vedel, da bo tudi on nekega dne obogatel.

Brata se nekega dne srečata. Bila sta v bratovi gostilni. Starejši brat je začel pogovor. Zanimalo ga je, če bi njegov mlajši brat bil pripravljen speljati dogovor. Mlajši brat se je strinjal. Starejši brat je povedal, da bosta tekmovala, kdo več zasluži. Imela bosta sedem let. Čez sedem let se bosta vrnila in povedala, koliko sta zaslužila. Mlajši brat se odpravi na pot in si službo poišče pri mlinarju. Pri mlinarju je bil srečen. Dobival je srednje veliko plačo in še dom. Pri mlinarju je bil vsaj pet let, a mlinar je umrl. Mlin je podedovala njegova žena, ki mlajšega brata ni hotela. Zato ga je odpustila.

Minilo je šesto leto. Mlajši brat si je hitro moral poiskati službo. Starejši brat je dobro služil v njegovi gostilni. A on je želel še več, zato je postavil pekarno. Mlajši brat je našel službo. Postal je pastir ovc. Vsak dan jih je peljal na pašo. Dobil je manjšo plačo od tiste pri mlinarju. Vsak dan sta delala, dokler ni minilo sedem let

Vrnil se je v domačo deželo. Poiskal je brata. Spet sta se srečala v gostilni. Zaupala sta si plače in starejši brat je vsekakor zmagal. Mlajši brat je bil potrt. Upanje, da bo zmagal, je bilo veliko. A ni se predal. Vedel je za zgodbo o čarobnem zvonu, ki mu jo je pripovedovala mama. Zato se je odpravil na iskanje.

Čez nekaj mesecev mlajši brat najde zvonec. Tam si zaželi njegovo največjo željo in ta se mu uresniči. Čez nekaj trenutkov se vse spremeni. Oblačila, obutev, vse. Starejši brat izgubi vse, kar je imel, mlajši brat dobi vse, kar je imel prej starejši brat.

Tako mlajši brat živi srečno do konca svojih dni. Starejši brat se trudi dobiti službo in jo išče še danes, če ni prej že obupal.

Katarina Jug, 6. razred

V moji sobi pod mizo, 1799

Dragi dnevnik,

moj oče je ugotovil, kaj sem naredila. Pridigal mi je, kako bi se lahko naskrivaj poročila s Tulpenheimom. Jokal je, težko ga je bilo gledati takšnega. V glavi so mi misli cel čas govorile: ,,Kakšna trapa si, kako zelo si naivna.” Sama ne vem, zakaj sem želela biti žlahtna gospa. Da bi bila videti fina?

Oče misli, da sem ga hotela razžalostiti. Pa vendar to ni bil moj namen. Želela sem si samo prečudovitega in pametnega Tulpenheima. Vsak dan mi je govoril, kako sem samo njegova, da me ljubi in da nikoli ni pogledal druge. Mislila sem, da sem pametna in ne bom nasedla takim stvarem. Zdaj jokam in si želim, da ne bi nikoli spoznala, kakšen je v resnici. Imel je vse, kar sem iskala pri Anžetu. Znal je nežno prijeti, česar Anže ni znal, bil je spreten z besedami, to je tudi bila težava pri Anžetu. Anže je bil neroden, a je dokazal, da je fant z zdravo kmečko pametjo. Lahko premaga gospoda. Ko je prišel k nama z očetom, je prišel oblečen kot pravi klovn. Imel je nekakšen čuden klobuk in prevelik plašč, začel mi je dvoriti. Pravila sem mu, naj neha, on pa meni nazaj: ,,Saj do pred kratkim si želela, da bi bil takšen.” Razložila sem mu, da ga ljubim in naj klobuk ter plašč kar stran vrže. Še nekaj časa mi je pod noge metal ljubezen s Tulpenheimom, ampak mu je oče naročil, naj preneha. Dodal je, da naj sprejme opravičilo. Seveda ga je, saj ni mogel zatreti dejstva, da me ljubi. Kar sem si najmanj želela, je to, da bi Šternfeldovka izvedela za prevaro. Sama se je odločila, da bo temu naredila konec in je Tulpenheimu nastavila past. Konec koncev je za nos vlekel tudi njo. Tik pred srečanjem je preverila, da ne bi mogoče jaz vsega pokvarila. Oče je kot vedno jamčil zame.

Ko bo vsega tega konec, se bom lahko v miru posvetila poroki z mojim dragim Anžetom. Tudi oče bo vesel, ko bo videl, da sem ga poslušala.

                                                               naivna Micka

Manja Jug, 8. razred

Ema Senekovič, 8. razred

Mickina soba, december 1789

Dragi dnevnik,

ni več skrivnosti, da sem neumna in naivna. Le kako sem lahko nasedla temu prevarantu? Zakaj sem verjela njegovim sladkim besedam?

Ah, saj ti vendar še ne veš. Po plesu z Anžetom, ko mi je s svojim prijemom skoraj strl kosti v naši gostilni prikazal žlahtni gospod Tulpenheim. Prišel je za točilni pult in se začel pogovarjati o nekih gospodarskih rečeh, njegove oči so ves čas pogledovale k meni. Čeprav sem vedela, da ga ne bom več videla, sem se zaljubila vanj.

Naslednji dan se je že ob desetih prikazal na vratih gostilne in naročil samo vodo, ki je zastonj. Ko sem mu jo prinesla, sem že hotela oditi, ko me je zgrabil za roko. Srce mi je začelo biti hitreje. Vprašal me je, kako mi je ime in če delam tu. Z veseljem sem mu odgovorila, da sem Micka in tu živim. Tudi on se mi je predstavil, čeprav sem že prej vedela, kdo je. Vedela sem, da se ne bi smela zapletati z njim, saj sem zaročena z Anžetom, ampak premagala me je želja, da bi postala žlahtna gospa. In bil je čeden in lepo oblečen, ne tako kot Anže, ki je sicer pošten in reven tudi ni. Večkrat je prišel k meni, govoril mi je, kako sem lepa. Nasedala sem mu, dokler ni nekega dne prišla žlahtna gospa Šternfeldovka in zaradi prstana, ki mi ga je dal Tulpenheim, razkrila njegovo prevaro. Istočasno je bil zaročen tudi z njo. Takrat so se mi odprle oči. Tulpenheim me je vodil za nos in vem, da mi je Anže oprostil, vendar mi vedno očita ter me draži. Tudi oče mi je vse odpustil, ampak se vseeno počutim krivo. Tudi če bi bila žlahtna gospa kot Štrenfeldovka, ne bi bila nikoli tako pametna kot ona. Anže je, čeprav mi očita mojo prevaro, res prekrasen in zelo pameten. S svojo kmečko pametjo je premagal neumnega gospoda. Le kaj se bo sedaj zgodilo s Tulpenheimom? Najprej je hotel imeti dve ženski, zdaj ne bo imel nobene od naju, pa tudi drugih ne, ko se bodo njegova dejanja razkrila. Podcenil je kmečko prebivalstvo. Morda nismo tako urejeni in bogati, smo pa zato toliko pametnejši.

Nikoli si ne bom oprostila za svoje napake, ampak zato vem, da mi bodo Anže, oče in tudi Štrenfeldovka oprostili.

                                                                                Micka

Ema Senekovič, 8. razred

Podvodni svet, 21. 7. 1887

Dragi dnevnik,

pišem ti, da se ti zaupam. Tu doli pod vodo živim že šestdeset let, še zmeraj sem lepa, še dolgo bom živela, ker čas pod vodo teče drugače. Le zakaj sem zapeljala tiste mladeniče, da so ženske ostale brez mož in zaročencev? Tako se je zgodilo.

Moja lepota je slovela po vsej Ljubljani. Ko sem hodila po ulici, so vsi utihnili in moški so za menoj hodili kot megla za vodo. To sem izkoristila in jih zapeljavala. Hodila sem k njim domov in se prikupila njihovim staršem. To mi je bilo v zabavo, ampak nisem spoznala stiske žensk, ki so jokale za izgubljeno ljubeznijo.

Neko nedeljo so se na Starem trgu zbrali godci in trg se je hitro polnil s plesalci. Ni bilo nikogar, ki bi bil dovolj dober zame. Usedla sem se v senco lipe in čakala. Veliko jih je prišlo, a meni ni bilo do zapeljevanja, zato sem jih odklonila. Tedaj sem pri rumeni mizi zagledala njega. Res je bil lep in očarljiv, njegove poteze so kazale odločnost. Bil je kot princ. Ko sem si ga tako ogledovala, je vstal, prišel do mene, mi pravil, da moja lepota sega daleč po tujih deželah, nato me je prosil za ples. Moje noge so kar odskočile in že sva se zavrtela v divjem ritmu. Ko sva plesala, je naenkrat vse potihnilo. Glasbila niso več igrala in plesalec je zavpil z močnim glasom: ,,Ne maram tišine. Za gosli, za bas, stran drugih, ko plešem, zapoje naj glas.” Tedaj je začelo grmeti, vode so se zgrinjale na kup in močno sem se prestrašila. Pravil je, naj se ne bojim, jaz pa sem se vseeno hotela upočasniti. Tedaj me je močneje potegnil in tako hitro sva se vrtela, da mi je okoli ušes švigal veter. Plesala sva proti Ljubljanici in izginila v vrtincu, potem mi je pod vodo napihnil mehurček kisika, da sem lahko dihala.

Sedaj živim pod vodo in pišem. ,,Morje, želim si na kopno, da še enkrat ozrem sonce in pogledam v oblake. Sama sem si kriva, da sem obtičala tu pod vodo za vedno.”

Ema Senekovič, 8. razred

Svit Polič, 4. razred

Nekoč je živel reven pastir, ki je imel zlobnega brata.

Nekega jutra, ko je pastir še spal, je njegov zlobni brat iz hleva izpustil vse ovce. Ko se je pastir zbudil, je videl, da je nekdo izpustil ovce. Odšel je nazaj v hišo in je začel jokati. Ko je nenadoma nekdo potrkal na vrata, bil je en star majhen mož z dolgo belo brado in sivo majico ter majhno čepico. Rekel je, zakaj joče, če je lep dan. Povedal mu je, da je nekdo izpustil njegove ovce. Nato je majhen mož iz žepa vzel sliko z zlatim zvoncem in rekel: ,,Če imaš ta zvonec, lahko z njim pokličeš vse živali.” Ko je pastir izvedel za to, se je zahvalil starcu in je začel iskati.

Hodil je in hodil ter hodil. Ko je prehodil tri gore, sedem gozdov in devet jezer, je hodil že sedem let. Videl je tri vasi, ena je bila bogata, druga  vetrovna in tretja revna. Šel je v  revno in tam je našel lep svetlikajoče se rumen zvonec, sedem let je gradil hiše in služil, da si je lahko kupil lep svetlikajoč se rumen čarobni zvonec. Z zvoncem je poklical svojo čredo, pridivjala je kot nora. Ko so bogataši iz bogate vasi videli ta zvonec, je pastir takoj začel bežati čez devet jezer, sedem gozdov in čez tri gore. Bogataše je veter odpihnil, ko so tekli za pastirjem.

Pastir je prišel domov z vsem bogastvom in čredo ovac, zloben brat je postal reven, pastir ga ni kaznoval, ampak mu je dal polovico svojega premoženja.

Jure Dvoršak, 6. razred

Nos se je začel sprehajati po sobi. Odskakljal je do mize, pogledal in že je švignil na stol, potem pa še na okensko polico. Pogledal je proti deklici in si rekel, da je končno spet svoboden. Ampak nečesa ni vedel, kako priti iz sobe. Pogledoval je po sobi in pogledoval, začutil je nežen pihljaj vetra, pogledal je proti oknu in videl, da je na stežaj odprto. Skočil je do njega in se je nagnil ter padel na tla. Imel je srečo, da je padel na travo, drugače bi se lahko poškodoval. Potem se je začelo daniti. Sonce se je dvigalo, nosku je bilo vse bolj dolgčas. Želel si je družbe, ampak ne takšne kot pri deklici. Želel je sorodno dušo, ki bo ista kot on, odločil se je, da bo odšel po svetu. Odpravil se je do železniške postaje v Ljubljani. Nekemu gospodu je ukradel karto in pogledal nanjo, da ve, kam bo vlak njega odpeljal. Odpeljal ga bo v Ameriko. ,,Kaj je to za ena država? Najverjetneje je to daleč. Počakaj! Kdaj pa imam vlak?” je rekel. Spet je pogledal na karto. ,,Vlak imam ob 14.00.” Zdaj je pogledal na uro na železniški postaji. Ta je kazala 13.00. Videl je, da ima časa eno uro, zamislil se je in se sam pri sebi vprašal, kaj bo počel to eno uro. Najverjetneje bom kar tukaj ostal, da na koncu ne zamudim na vlak. Minila je ena ura. Tedaj se je nosek odpravil na vlak za Ameriko. Do Amerike je potoval kakšnih 12 ur. Nosku je bilo na vlaku dolgčas. Komaj je čakal, da pride tja in poišče sorodno dušo.

Vlak je pripeljal na železniško postajo, nosek se je hitro odpravil v mesto. Odšel je do nekega bara v bližini. Pogledal je čez vrata in se začudil, kaj je videl na šanku. Odpravil se je v bar in poiskal nosiko. Videl jo je in vprašal, če bi odšla z njim v svet. Seveda je odgovorila pritrdilno. Nosek je bil srečen.

Tako sta se odpravila po svetu in skupaj živela do konca svojih dni.    

Katarina Jug, 6. razred          

Iva Zemljič, 3. b razred

pod posteljo, 12. 3. 1759

Dragi moj dnevnik.

Tako sem naivna oseba, da bolj naivne ni. Sem neodločna, čeprav hitro sprejmem odločitev. Hotela sem postati žlahtna gospa, a se to na koncu ni zgodilo .

Vedno sem hotela postati žlahtna gospa in se je to tudi skoraj zgodilo, če pred tem ne bi izvedela resnice. Vse se je začelo s tem, da sem se zaljubila v uglajenega gospoda po imenu Schönheim. Vedno je bil zelo prijazen in mi govoril same dobre reči, verjela sem mu. Nameravala sva se poročiti, a je do mene prišla Šternfeldovka, ki je bila vdova. Začela me je spraševati o mojem prstanu na roki. Ko sem ji ga podala v roke, je na prstanu videla svoje ime in me začela spraševati o mojem zaročencu. Spraševala me je, kako mu je ime in me začela tolažiti. Nič mi ni bilo jasno, a sem na koncu dojela, da je mojemu zaročencu v resnici ime Tulpenheim in da nisem edina, s katero se je želel poročiti. Skupaj sva sklenili, da se mu bova maščevali. Nato sva skupaj sestavili načrt in kasneje sem se odpravila k Tulpenheimu. Moj oče ni vedel, da se bom poročila, sploh pa ne tako hitro, zato sem mu morala povedati resnico. Ko sem mu govorila o vsem, kar se je zgodilo, sem se kar tresla, a je na koncu to sprejel in mi ga pomagal pretentati. Ker je bila v načrt vključena tudi poroka, sem si morala izbrati zaročenca, ki mi ni bil najbolj všeč, saj je zelo neroden in mi je vedno, kadar sva plesala, skoraj polomil vsa rebra ter tako stiskal prste, da jih nisem čutila. A sem ga vseeno izbrala za ženina. Ko so prišlinTulpenheim, njegov Mankof in Glažek, smo se usedli k mizi. Bil je čas, da ženin, nevesta in priče podpišejo pogodbo, kjer so Tulpenheim, Monkof in Glažek ugotovili, da se z menoj ne bo poročil Tulpenheim, ampak Anže. Oni so zgolj priče.

Tako se je končala moja poročna dogodivščina, kjer je Tulpenheim dobil to, kar si je zaslužil.

Naja Črnčec, 8. razred

Timotej Raner, 4. razred

V deželi Afrokus je vladal Afrocelzis, bog puščave in vročine. Bil je zelo priljubljen med vsemi bogovi, vsem se je znal prikupiti s svojo prisrčnostjo in prijaznostjo. Bil je kot vsi drugi bogovi, razen tega, da se je vedno zelo hitro razjezil, bil je vzkipljive narave. Imel je sedem otrok, njegova žena je bila Hera. Skupaj sta bila neustavljiva.

Enega jutra je Zevs naročil Afrocelzisu, naj mu v treh dneh pripelje sto tisoč vreč kamna, če tega ne postori, bosta z Ateno za zmeraj ločeno živela. Afrocelzis se je zamislil, kako mu naj to uspe v treh dneh, saj vladar nima dovolj mož, da bi mu lahko pomagali. Odgovoril je Zevsu: ,,To nalogo storim prej kot ti z vsemi bogovi vred.” Zevs je z dvignjeno glavo odšel na goro Olimp in to povedal bogovom. ,,Saj veš, da Afrocelzis zna presenečati z njegovimi dejanji. Zakaj potrebuješ toliko kamna in peska?” so se spraševali. Zevs jim je pojasnil, da se želi prepričati, ali je on to zmožen narediti.

Pozno v noč se je Afrocelzis podal na pot do stare znanke Kirke. Bila je njegova stara  prijateljica  iz otroštva. Njegov načrt je bil, da Zevsa pretenta z ukano, pri tem mu lahko pomaga čarovnica Kirka. Čez nekaj ur je le prispel do nje. Pojasnil ji je njegovo nalogo. Ni minilo  tri sekunde, že je imela idejo. ,,Tu imaš zemljevid, ki vodi do skrinje, v kateri je kapsula. To kapsulo moraš vreči v morje in na gori Olimp bodo Zevsa že čakali kamni in pesek.” Dala mu je čolniček, s katerim bo, kot bi mignil, pri kapsuli.

Čez čas je Afrocelzis že plul po morju do kapsule, ki ga je čakala na gladini morja. Ko je vzel v roko to kapsulo, ga je magično teleportirala na goro Olimp. Nihče ga ni mogel videti, saj je bila tedaj tema. Afrocelzisa je preplašilo to, kar se je ravnokar zgodilo. Zraven njega je stal kup peska in kamna. Odpravil se je domov k Heri, ki ga je nestrpno čakala. Povedal ji je, kaj je storil, bila je navdušena nad njegovo idejo.   

Naslednji dan se je pripetilo hudo neurje. Vsi bogovi so v najhujšem dežju stali pred kupi peska in kamna. Bili so navdušeni. Edino Zevs se je spraševal, kako je to mogoče, da je Afrocelzis izpolnil nalogo v malo manj kot treh dneh. To ga je strašno morilo.

Čez nekaj let se je Zevs domislil ideje. Bila je najslabša in najhujša ideja, kar se jih je kdorkoli domislil. Nad Afrocelziusovo deželo je poslal hudo neurje, ki je trajalo več sto let. A vsi v deželi Afrokus so to neurje zelo dobro prenašali, saj so bili vajeni Zevsove kazni. Sproti so urejali okolico, čeprav je neurje ves čas divjalo nad njihovimi glavami. Veliko strel jim je uničilo domove in vrtove, a jim je bilo čisto vseeno.

Nekega dne je imel Zevs tega vrh glave, kako lahko prenašajo takšno grozno vreme, kot da jim ni nič. Bil je tako jezen, da bi lahko Afrocelzisa in Hero raztrgal na milijon koščkov. To je bila ideja tisočletja.

Naslednji teden sta Afrocelzis in Hera visela obešena sredi dežele Afrokus. Vsi so žalovali za njima, a takšna je bila njuna usoda, saj Zevsu nisi smel nikoli nasprotovati, če bi mu, bi končal enako kot Hera in Afrocelzis.

Od tedaj so vsi žalovali za njima. Po celem svetu je zavladala žalost.

Ema Lavrenčič, 7. razred

Anel Beširević, 4. razred

Nekoč pred davnimi časi je v drobni vasici živel pastir. Bil je lep, čeden fant, imel je tudi brata.

Nekega dne pastir pazi ovce in zagleda brata. Brat je bil zloben in nesramen človek, pokliče pastirja, naj mu z nečim pomaga. Ovce ostanejo same in zaidejo v gozd.

Drug dan pastir išče ovce po celi vasici.

Mine 7 let, pastir je reven in bolan. Reče mu, naj z njim odide na pašnik in pocinglja, nato gospod izgine. Pastir je ves prevzet in steče proti pašniku ter z zvončkom pocinglja. Čaka, čaka in pred njim zagleda gozd, steče k njemu in še enkrat z zvončkom pocinglja in naenkrat mu drevesa pokažejo pot. Pastir hodi in hodi ter pride do velikega jezera, kjer njegove ovce pijejo vodo. Pastir zažvižga in vse ovce pritečejo k njemu. Pastir jih vodi nazaj domov in si tam kupi majhen hlev ter hišo.

Čez nekaj dni ustanovi svojo trgovino, kjer prodaja oblačila. Postane silno bogat.

Čez tri dni pride njegov brat in mu želi ukrasti denar. Vidi ga vaška policija in ga vrže v ječo.

Pastir si poišče lepo ženo in srečno sta živela do konca svojih dni.

Jaka Gselman, 6. razred

Bila je noč. Deklica je spala. Nos se je odlepil z obraza in pobegnil. Šel je v svet. Razmišljal je, kam bi šel. Levo ali desno? Odločil se je, da gre na desno.

Naprej je hodil in hodil ter hodil, dokler se ni zdanilo in je srečal oko, ki ga je vprašal: ,,Nos, kam pa kam?” Odgovoril je, da je pobegnil in da gre v svet. Nato je nadaljeval pot. Prišel je do ogromnega gozda. Takoj se je ustavil. Bilo ga je strah, ker je bil gozd zelo velik in temačen. Zbral je pogum in šel vanj. V gozdu je srečal zajca z žepno uro in s suknjičem. Pred nekom je bežal. Nos se je tudi skril, saj ga je bilo strah, da se mu bo kaj zgodilo. Potem je sledil zajcu in je videl, da je skočil v nekakšno luknjo. Ampak ga je bilo preveč strah, da bi še on skočil vanjo. Zato je šel naprej. Ko je hodil in hodil, je srečal mačko, ki je lovila psa, zato je šel hitro mimo, da ga ne bi mačka začela loviti. Ko je prišel iz gozda, se je obrnil in gozda ni bilo več. Naenkrat se je znašel na nekakšnem polju. Zagledal je majhna vrata. Potrkal je. Vratca je odprla nosnica. Ko jo je  videl, se je zaljubil vanjo. Povabila ga je noter. Zdaj ve, kaj je iskal. Našel je svojo ljubezen. V hiški je sprva bilo zelo temno. Ko je nosnica prižgala luč, je nos zagledal bazene. Tako je bil vesel, ker se je hotel sprostiti. Takoj je skočil v bazen, zelo hitro se je počutil bolje. Razmišljal je, če bi ostal tukaj. Naenkrat se je nosnica spremenila v zlobno vilo. Nos je hitro zbežal. Tekel je in tekel, dokler ni prišel do majhnega gradu. Potrkal je in vstopil. Zagledal je princeso nosnico in se zaljubil vanjo. Tudi ona se je zaljubila vanj. Nato ga je predstavila svojim staršem.

Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni.

Julija Bedič, 6. razred

Nejc Urbanič, 8. razred

Spoštovani France Prešeren!

O vašem življenju sem pri pouku izvedela že veliko. Res se mi zdi zanimivo, da ste se toliko let učili, da bi postali pravnik.

Tudi sama rada pišem pesmi in vaše pesmi so mi všeč. Občudujem vas, da ste kljub žalosti in depresiji ob izgubi prijatelja Matija Čopa, ki se je utopil v Savi, živeli naprej. Če ti umre najboljši prijatelj, je to zelo velika žalost.

Mislim, da so vas otroci po Vaši smrti pogrešali, saj niso več jedli fig iz vaših žepov.

Hvala Vam za vso zapuščino poezije.

Počivajte v miru.      

Daša Knezar, 8. razred

Jurij Gregor Nudl, 4. razred

Zg. Partinje 28. 1. 2024

Spoštovani France Prešeren,

pri urah slovenščine sem dobro spoznala Vaše življenje. Zdi se mi, da edino, kar Vam je manjkalo, je bila resnična ljubezen. To ste izrazili tudi skozi svoje pesmi, ki so polna čustev. Prav tako ste uporabili veliko tujih pesniških oblik, kot so sonet, gazele, gloda, kar je pripomoglo k razvijanju slovenskega jezika.
Dokazali ste, četudi imamo Slovenci dokaj težek jezik, lahko v njem izražamo svoje občutke, pišemo pesmi.

Lep pozdrav   

Manja Jug, 8. razred       

Julija Jamšek, 4. razred

Bila je noč. Deklica je spala. Nos se je odlepil z obraza in je skočil s postelje. Odskakljal je do okna. V kotu so stale štiri škatle robčkov, ki sta jih starša kupili deklici, da bi si ne vrtala po nosu. Nos je iz robčkov spletel dolgo vrv in se spustil skozi okno. Ko je prišel na trdna tla, si je rekel: ,,Končno svoboda! Končno  grem lahko na dopust!”

Srečno je odskakljal v smeri juga. Bil je pameten nos, saj je za razliko od deklice pri njenem pouku dobro poslušal. Tako se je ob sijaju uličnih svetilk sprehajal po Ljubljani. Nato je zagledal … železniško postajo! Pogledal je vozni red, ki ga je osvetljevala svetilka. Vesel je poskočil, ko je videl napis: VOŽNJA Z VLAKOM JUTRI OB 10.00 V KOPER. Ni rabil dolgo čakati. Od doma deklice do železniške postaje je bila dolga pot, zato je celo noč noč porabil za hojo. Ob pet do desetih se je vkrcal na vlak. Vozil se je tri ure. Ko je na vlaku spal zaradi dolge vožnje, je zakričal in poskočil, ko je slišal strojevodjo po telefonu govoriti o naslednji postaji, ki je bila … ,,Koper!” je zaklical ves presrečen. Vlak je ustavil in nos je skočil z vlaka. Zavohal je mamljiv morski zrak, ki ga je vodil po poteh, ki so jih obdajali drevoredi borovcev. Sklenil je, da se bo domov vrnil šele, ko bo pretaknil vsak kotiček vsakega obmorskega slovenskega mesta. Tako je bil na morju leto dni.

Po enem letu ga je zagrabilo domotožje. Spomnil se je deklice. Šel je nazaj na železniško postalo. Tam je spet videl napis: VOŽNJA Z VLAKOM DANES OB 10:00 V LJUBLJANO.

Takoj je kupil vstopnico in skočil na vlak. Spet se je peljal tri ure. Ko je vlak ustavil, je skočil dol in krenil proti domu. Splezal je nazaj na okensko polico. Ko ga je deklica zagledala … To je bilo veselje! Nos je bil prav tako vesel, ko ga je deklica hotela zgrabiti, je odskočil. Deklica ga je začudeno pogledala. In nos vprašala, zakaj noče priti nazaj na njen obraz, nos ji je odgovoril, da se na njen obraz ne prilepiti, dokler mu ne obljubi, da si nikoli več ne bo vrtala po nosu. Deklica se je popraskala po glavi, nato pa čez nekaj časa vendar obljubila.

Deklica si zares nikoli več ni vrtala po nosu, nos je na njenem obrazu živel srečno do konca svojih dni. Morda ga boste videli na kakšnem vlaku ali na kakšni okenski polici.

Pia Črnčec, 6. razred

Miha Senekovič, 4. razred