Vladavini Atmos je vladal bog Akret. Bil je bog votlin in črnine. Njegova duša je bila temačna, polna zlobnih zamisli in grdot. Večina bogov in prebivalcev se ga je bala. Karkoli si ga vprašal, se je zlagal, nikoli ni bil odkrit. Ves čas, ki ga je imel, je preživel votlini, v kateri je nekoč bival  zmaj. To je bila zmajeva votlina. V njej je vedno tako smrdelo po iztrebkih zmaja, kar je vplivalo tudi na izgled Akreta. Imel je tako dolge noge kakor drevesa in brado tako dolgo, da bi jo lahko sedemkrat zavil okoli hiše. Nihče ga ni maral, tudi meščani so ga hoteli zamenjati, če bi to le bilo možno.   

Nekega jutra so se bogovi z zbrali na gori Olimp. Prišli so vsi, razen Akreta, ki je še trdno spal. ,,Zbrali smo se, da se odločimo, kdo bo novi vladar vladavini Atmos, saj Akret za to ni primeren.” Bogovi so se vsi zdrznili, razen boga Hada, boga podzemlja. ,,Dobra odločitev, ali kdo je lahko Akretov naslednik, če že celotno življenje nima družine in je sam v tej gnili votlini?” Bogovi so se strinjali in začeli razpravljati. Prišli so do ideje: ,,Kaj če bi Akreta zaprli v jamo in če se uspe rešiti, bo lahko še vedno vladar Atmosu,” je dejala Afrodita. Nič več niso obrekovali, saj so se strinjali. Odšli so vsak nazaj na svoje delo.    

Zvečer se je Zevs odpravil do stare čarovnica Kirke. Bila je polna zamisli in načrtov, ki jih je hotela izpolniti, zato je bila Zevsa zelo vesela.  Zevs ji je razložil, da naj začara Akretove misli, da se bo sam zaprl v jamo in ne bo mogel pobegniti ven iz nje. Kirki je bila ideja všeč, saj je imela podobno tudi v mislih. Tebi nič, meni nič in sta že opazovala Akreta skozi njeno magično kroglo, kaj je počel. Zevsu je povedala, da se Akret tega jutri več ne bo spomnil.   

Naslednji dan, ko je Zevs prispel nazaj na goro Olimp, je lahko iz daljave slišala Akretovo godrnjanje. Prebivalci Atmosa so bili tega že navajeni, saj je njihov vladar imel vsakodnevne težave. Še isti dan se je Akret uspel osvoboditi.   

Naslednje jutro se je to razvedelo po celotni vladavini in na koncu je sporočilo prispelo tudi do Zevsa. Ker je Zevs bil vladar vseh bogov in glavni med njimi, ga je to tudi razjezilo. Vsega je imel dovolj, ni mu šlo v glavo, kako je to možno. Naenkrat se je spomnil, kdo mu je pomagal pri tem preizkusu. Okrivil je čarovnico Kirko. Odšel je do njenega brloga in ji rekel: ,,Ti si kriva za Akretovo odrešenje, zato boš tudi kaznovana!” Služabnikom je naročil, naj ju vklenejo skupaj z Akretom in ju dajo obesiti na najvišji vrh gore Olimp. Da bodo vsi videli njuni trupli in se zavedali, kako zelo nevaren zna biti.   

Ta večer je bila nevihta, najmočnejša nevihta, kar si jo lahko predstavljate. Zevs je tulil: ,,Sami ste krivi, da morate sedaj trpeti v tej nevihtni noči, zakaj jima niste pomagali v tej godlji!” Vsi meščani vladavine Atmos so to slišali in se na smrt prestrašili, razbežali so se po svetu, a kamorkoli so šli, vsepovsod so slišali Zevsovo kričanje.     

Naslednjih tisoč sto let se vsi morali tako živeti. Vsaka naslednja generacija je morala tako živeti, dokler se ni zgodilo nekaj.

Enega večera je Zevs izdihnil, enostavno ni več mogel tako živeti. Vsak dan je kričal in ničesar jedel. Tako se je končalo tudi življenje vseh preostalih bogov. Bil je konec.  

Ema Lavrenčič, 7. razred

Mineja Levačič, 4. razred

Na gori Olimp se je sonce jasnilo, ptice so žvrgolele, bil je pravi raj. Bogovi so se enkrat za razliko lepo pogovarjali. Bog Zevs se je nepričakovano ves dan smejal, saj je bil dan miru. Na ta dan niso smele biti vojne, ni smelo biti nobenega kričanja ali ukazovanja, dovoljen je bil lahko le čisto pravi smeh veselja.   

Nekega dne je iz daljne Afrike prišel prav čuden gospod. Bil je ves črn, napol nag, s temnejšimi lasmi, ki so bili dolgi najmanj en meter. Zakričal je: ,,Pozdravljeni, vaš dragi Janez se je vrnil s potovanja po celi Afriki!” S temi besedami je razburil čisto vse bogove. Njegovi znanci so ga skušali ustaviti ob njegovem drugem klicu. ,,Pridite me objeti!” je zaklical Janez. Takrat je z neba brez oblačkov ustrelila zelo velika strela. Bila je telo vladarja vseh bogov Zevsa. Janez se je spraševal, kaj se dogaja, vendar tega ni upal nikomur reči. Celo noč je bliskalo in grmelo, zato so se vsi poskrili pred to grozečo se nevihtno nočjo. Ko je Janez želel v kakršno koli hišo bodisi veliko palačo ali majhno lopico, so njegovi prijatelji, ki jih sploh ni dobro poznal vse zaprli in zaklenili. Zato je stekel v gozd. Pred njim se je pojavila ostudno grda in s špičastim klobukom ter vijoličnim ogrinjalom čarovnica Tanja. Rekla je: ,,Pojdi v jamo, na vrh gore Olimp, kjer živijo bogovi in tudi zmaj. Pojdi v njegovo votlino in pridi ven z druge strani, če hočeš, da se ti oprosti in vsa ta nevihta izgine v soncu.” Janez je rekel: ,,Hvala ti za vse, obljubim, da te ne bom razočaral.”  

Tako je Janez hodil po zelo zelo dolgi gozdnati poti, dokler ni prišel do vrha gore Olimp in s tem tudi do zmajeve votline. Zletel je vanjo. V votlini je videl 3 vrata. Vedel je, da te ena od njih reši tega prekletstva, ki ga je imel. Zato je odšel skozi prva vrata. Bila so prazna, s čisto temo. Ker je lepo padal navzdol, je vedel da bo tu skozi hodili celo večnost. Šel je čez zadnja vrata. V njih je bil zmaj, v sekundi je pihnil lavo. Na srečo ga ni zadel. Uporabil jo je, da si je z njo prižgal baklo. Šel je do vrat in ko se je dotaknil ročaja, ga je ta zmaj lepo požrl. Zato je Janez odšel mrtev v podzemlje, kjer ga je pričakal Had, bog podzemlja. Dal ga je v zeleno žarečo se steno tako kot vse druge mrtvece.    

Bog Had je šel do Zevsa in mu rekel: ,,Čarovnica je svojo nalogo odlično izpolnila.”
Bog Zevs mu je pritrdil. Nato je bog Zevs vsem naznanil: ,,Dan miru je rešen.”   

Larisa Kotnik, 7. razred

Alenka Gretar Logar, 4. razred

Tisto noč je divjala strašna nevihta. Zemlja je javkala, ker jo je je veter mučil s svojo izjemno veliko in močno jakostjo. Ptiči so se skrili v najgloblje krošnje dreves, ki so še ostala. Reke so podivjale. Prestopile so bregove in za seboj puščale vse, kar ni bilo dovolj močno, da bi se branilo. Okrog gore Olimp ni rastla niti ena cvetlica več. Bog Had je v svoji palači razmišljal, kako bi dobil odgovor na nešteta vprašanja, ki so mu rojila po glavi. 

V podzemlju, kjer je bog Had vladal, je bilo vse prej kot mirno. Dvorane za tiste, ki so že izdihnili svojo priložnost za življenje, niso imele nobene podobe. Mrtveci so skakali naokrog, kot bi imeli na voljo še milijon življenj. Smrtonosne kače, ki so krasile dvorano, so migljaje šepetale. Vsem dvoranam je grozilo, da se bodo zaradi svoje šibkosti zdaj, zdaj sesule v prah.  

Mogočni bog Had, ki je bil oblečen v izredno močna oblačila iz kovine, ni imel besed. Sedel je na svojem veličastnem stolu in napenjal svoje možgane. Njegov obraz je bil podoben hruški. Lasje so mu štrleli pokonci, oči je stiskal skupaj in delal take grimase, da ti je ob pogledu nanj zaledenela kri. Rekel si je: ,,Ne smem in ne morem pustiti, da se kaj takega ponovi. Tako opustošenje bi lahko bilo usodno za vse ljudi na Zemlji. Poklical bom Zevsa,“ je naposled sklenil. Ob glasu, ki ga je spravil iz sebe, so se v njegovem kraljestvu zatresla vsa okna. Roka se mu je močno zatresla. Zevsu je napisal pismo, v katerem ga je prosil, naj takoj pride v njegovo palačo.  Mislil je, da je to dobra odločitev. 

Čez tri dni so zapele trobente. Zevsovo spremstvo se je pripravljalo na dolgo pot proti Hadovem nadvse mračnem kraljestvu.  Zevs je vojakom, postavljenim v vrsti, ukazal: ,,Had, bog podzemlja mi je v pismu napisal, naj takoj ukrepam. Ker nisem  neumen, sem se odločil, da se bom takoj odzval njegovi prošnji. Sami lahko vidite, kaj je tisto, zaradi česar moramo takoj nekaj narediti. Odrinimo na pot!” je zaklical. Tako so vojaki z Olimpa odšli v dolg boj. 

Zevsu je med potjo močjo skuštralo njegovo pričesko. Njegovi lasje so razmršeno skakljali sem in tja. Sandali, narejeni iz najboljšega materiala, so se večkrat strgali in pripomogli k temu, da je dobil nemalo pripomb od vojakov. 

Naposled so le prispeli do Hada. Zevs je že takoj ob prihodu vedel, zakaj je moral z vojsko nemudoma odriniti. ,,Kaj te tare, Had?”  je vprašal preudarno. ,,Opustošenje brez postanka. Grčijo in vse ostale države je prizadela močna nevihta. Moramo ukrepati!” je zaskrbelo Hada.  

Nastala je tišina. Zevs je burno razmišljal. Ker je bil zelo iznajdljiv, ni mogel držati jezika za zobmi: ,,Pojdimo do čarovnice. Ona bo zagotovo vedela,  kaj je krivo za to naravno nesrečo.” Had je ustrežljivo prikimal. Vojaki so se odpravili do doma čarovnice Lutre, ki je slovela po svojem zlu.  

Čarovnica tega ni pričakovala. Doma je kuhala svoje napoje. Njen obraz je bil vesel. Pela si je svojo najljubšo čarovniško pesem. Na vprašanja obiskovalcev je vselej odgovorila z besedo ne. Ob tem so se ji prsti tresli, saj je samo ona vedela, da je lagala.
Zevs in njegovi pristaši so se zato odpravili do zmajeve votline. Tudi tam  je zmaj vsa vprašanja zanikal. Njegovo telo se je treslo. Luske so bingljale sem in tja. Ubil je tudi nekaj vojakov. To je storil nehote, saj je bil prijazen in srečen s tem, kar ima. Bil je zelo plašen. 

Had, Zevs in vojaki so odšli do brloga čarovnice Lutre. Njena črna oblačila so povedala vse. Zevs je segel po orožju in jo pokončal. Znebili so se te ničvredne čarovnice. Opustošenje je še dolgo morilo prebivalstvo. 

Alina Berič, 7. razred

Julija Jamšek, 4. razred