Arhivi Kategorije: Basni

Dragocenost medu                   

Objavljeno ,

Medved po dolgih zimskih mesecih hiberniranja pride ven iz njegove votline. Sneg in led sta se stalila, narava je v novih barvah.

Medved gre k svojemu najljubšemu drevesu. Opazi, da je na njem nastal panj sladkega in gostega medu. Odloči se, da bi ga nekaj pojedel. A medved je pameten, da ga ne bi čebele pičile, je uporabil dolgo vejo, da je panj sklatil na tla. Ko ga skoraj poje, pride po poti lisica, ki je nizke rasti, hitra in neumna. Medveda vpraša: ,,A lahko še jaz malo?” Medved ji odvrne:
,,Seveda, a ne veliko.” Lisica, brez da bi ga poslušala, vzame vse preostalo in zbeži v medvedovo votlino, kjer je na drugi strani zelo majhna luknja. Medved to ve. Gre čez votlino in breg ter vidi lisico, ki se je zagozdila. Pol trupa ima skozi jamo in pol še v jami. Medved počasi vzame med in odtava s polnim trebuhom dalje v gozd.

Če kradeš, nikamor ne prideš.

Tobias Škamlec, 7. razred

Kar je slabo zate, je dobro zame

Objavljeno ,

Nekoč je živela sraka, ki je bila polna pameti. Živela je skupaj z drugimi srakami, ki so se vedno prepirale. Živele so v temnem gozdu, a so včasih odšle v bližnji park.  

Enega dne so se odpravile v park in tam na klopci pred jezerom je sedel star mož s kosom kruha. ,,Hej, vidiš tistega starca” je rekla ena sraka samozavestno ,,Kaj je z njim?” ,,Mhm, kruh ima.”   Njun pogovor je pritegnil veliko drugih srak in pametna sraka je imela že načrt, kako bo dobila kruh, medtem ko so se druge srake prepirale, katera si ga bo zaslužila. ,,Hej, kruh je moj!” ,,Jaz si ga najbolj zaslužim.” ,,Vidve kar govorita. Tisti kruh je že brez vprašanja moj.” Ko so se druge srake prepirale in teple zaradi kruha, je pametna sraka nekaj ukrenila.   Spustila se je nad moža in mu ukradla kruh. Medtem ko je letela, se je zakrohotala in rekla: ,,Tepci, kruh je moj.”

Ona je odletela s kruhom, medtem ko ostale srake niso niti vedele, da je kruh izginil zaradi njih.                  

Maja Košnik, 7. razred                                          

Lisica je zvita zver

Objavljeno ,

Lisica bo vedno zvita, da bo le dobila, kar hoče.
Bila je lisica, ki je pri kmetu kradla kokoši. Imela je rumeno dlako, velik puhast rep, velika ušesa in male tačke.

Nekega večera se je odpravila h kmetu, da bi si dobila večerjo. Ko je iz gozda prilomastil velik in težek medved z velikim šapami, rjavo dlako ter veliko glavo. Lisico vpraša: ,,Kaj delaš lisica?” Lisica hitro odgovori: ,,Nič.” ,,Zakaj pa tukaj tako gledaš kokoši, kot da jih boš pohrustala?” Lisica si izmisli laž in se odpravi v gozd. Medved gre za njo in ji začne praviti:
,,Veš, ne bi smela krasti kokoši.” Lisica ga je ignorirala in se skrila.

Naslednjo noč lisica spet gre po večerjo. Medved pride in vidi lisico. Lisica pa je zvita in medvedu reče: ,,Veš medved, vem za kraj, kjer je polno sladkega medu.” ,,Kje je ta kraj?” vpraša medved. Lisica mu pokaže in ga vodi do pasti, v katero se medved ujame.

Lisica je s svojo zvitostjo dobila kokoš, medved pa je poginil.

Matej Zemljič, 7. razred

Ko mačke ni doma, miši plešejo

Objavljeno ,

Nekoč je v svoji majhni hiški živel gospodar s svojo mačko. Rekel ji je: ,,Pridi, greva na obisk k sosedom.” Odgovorila mu je: ,,Mjav, seveda lahko greva.” Mala miška je to slišala in hitro odhitela do staršev. ,,Čemeren gospodar in tečna mačka sta odšla k sosedom,” je rekla. ,,Pojdimo narediti zabavo,” je rekel oče miš in mati miš se je strinjala.

Ko je bila okrasitev za zabavo narejena, so brž poklicali sorodnike in prijatelje, da bi videli, kako lepo so okrasili dom. Prišli so teta miš, stric miš … Na mizi sta sestrična in bratranec miš zagledala sir, ki je imel ogromno lukenj. Šla sta do njega in se stepla zanj. ,,Ta sir je moj,” je rekla sestrična miš. ,,Ne, ta sir je moj,” je rekel bratranec miš. Mala miška je kot blisk vzela sir. ,,Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,” je povedala in pojedla sir.

Nato se je gospodar z mačkom vrnil domov. Rekel je: ,,Očitno je res, da ko mačke ni doma, miši plešejo.” ,,Poskrbela bom, da bo te zabave konec.”

Mačka polovi miši in jim vsem zavije glave.

Larisa Kotnik, 7. razred

Tjaš Črnčec, 4. razred

Izgubljen oreh

Objavljeno ,

Nekega dne se je po gozdu potepala veverica in si iskala nekaj za pod zob.

Nakar je pri orehu zagledala oreh. Hitro ga je zagrabila, da bi ga odnesla domov. Na poti se je odločila, da ga bo pojedla. Splezala je na drevo in ga vrgle na tla, a se ni razbil. V tistem trenutku je pritekla kuna in vzela oreh. Veverica je hitro stekla za njo in ji vzela oreh, potem je kuna vzela oreh in tako sta se prepirali: ,,Jaz bi ga imela, ne jaz …” Ko sta se tako prepirali, ju je slišala tudi vrana, ki je pravkar iskala hrano in prišla do kune ter veverice in rekla: ,,Ta oreh je moj, vsepovsod sem ga iskal.” ,,Kako? Če sem ga videla zraven drevesa?” je vprašala veverica. Kuna je odgovorila: ,,Zdaj je moj, vidve se dogovorita, čigav je.” ,,Počakaj malo, “ je rekla vrana, ,,kako je zdaj tvoj?” Kuna ni odgovorila in stekla proč. Vrana ji je sledila in ji vzela oreh ter z njim poletela visoko v zrak. ,,Tako. Zdaj je samo moj. Zapomnita si, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.”

Tako je vrana z orehom odšla.

Jani Senekovič, 7. razred

Košček medu

Objavljeno ,

Nekoč je živel zvest pes. Svojega gospodarja je spoštoval bolj kot katerikoli drug pes. Živel je na podeželju, kjer je bil vedno mir. Na razpolago je imel zelo veliko prostora, kar je pomenilo, da je lahko čez dan prosto tekal naokoli. Rože so cvetele, travnik je dišal in sinje nebo je modro žarelo. Tako  se je pričelo tisti dan.

Pes je kakor po navadi treniral svoje kondicijske sposobnosti, kar se je kazalo v tem, da mu ni in ni se manjkalo energije. Ovohaval je cvetlice, se sončil na soncu in užival v življenju.

Naenkrat se je od nekod pojavila zmedena in neumna kokoš. Ni vedela, kam jo pelje njena pot. Brezglavo je poskušala tekati naokoli. Upala je, da bo našla pravo smer. Zagledala je psa in ga pozdravila: ,,Dober dan. Kako kaj gre v tvojem življenju?” Pes ji je odvrnil: ,,Ne bi moglo biti boljše. Danes imam prost dan in lahko tekam, kolikor mi srce želi.” ,,Tako torej gre mojim prijateljem. O, glej, kaj pa je tam?” je vprašala in odgovorila hkrati: ,, Lačen sem, zato bom jaz prvi pojedel ta košček medu,” je bil odločen pes. ,,Ne, ne boš! Jaz sem ga prva opazila in si tudi zaslužim, da ga spravim v svoj želodec!” je bila jezna. Tako sta se skoraj cel dan prepirala za ubog košček medu. Takrat pa je prišla mrcina, ki je slovela po svoji mirnosti in modrosti. Zagledala je hrano in jo vzela. ,,Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,” je modrovala. Veselo je odkorakala v noč. Pes in kokoš sta nemirna zaspala. Tega ne bosta nikoli več ponovila.

Alina Berič, 7. razred

Spopadanje med živalmi

Objavljeno ,

Miši se lačne odpravljajo k hiši. Kar naenkrat se pojavi muca z velikimi ušesi in kremplji. ,,Vse miši mi samo jemljete sir. Kaj pa naj jaz jem?” Miši zakričijo: ,,Ne vemo!  Ne vemo!” Lačne se odpravijo iskat luknjico z vsaj malo sira, ker jim že pošteno kruli v želodcu. Mačka jih spet zagleda, vendar se ji mudi na mačji sestanek. Miške si najdejo luknjo, ki vodi v mačjo hišo. Ko se mačka odpravi na sestanek, miške gredo jest sir. Začnejo veselo plesati od veselja. Tega veselja je hitro konec ob vrnitvi mačke, ki se ji ob pogledu na miši zasvetijo oči. Le kaj se zdaj zgodi?

Neli Svenšek, 7. razred

Pija Šunko, 8. razred

Sirna tragedija

Objavljeno ,

Nekega dne so se miši odpravile iskat zimske zaloge v človeške domove, a tam jih je čakala sestradana mačka. Te majhne, mlade, majcene miške so bile zelo naivne in so upale, da ne bodo imele večjih zapletov, to razmišljanje je bilo žal zmotno.

Ko so uspele pregristi stiropor, ki jih je pripeljal do hladilnika, so opazile njihovo mačko. Bila je ena izmed najbolj zvitih, podlih in škodoželjnih mačk v mestu.

Ema Lavrenčič, 7. razred